Pozdravljeni,
na vas se obracam zaradi meni malo zmedene in kocljive situacije. Verjetno delam problem tam, kjer ga ni, a res ni dneva, ko ne bi premisljevala o tem in se obremenjevala ze vnaprej.
Kmalu z mozem pricakujeva najinega prvega otroka, on pa ima iz prejsnje zveze ze 9-letno hci. Stike imata redne, na 14 dni je za vikend pri nama. Razumemo se vredu, ne morem pa reci, da imam sama z njo zelo pristen odnos. Se imamo lepo, ko smo skupaj, ampak jaz imam do nje neko “distanco”, ker se veckrat pocutim, in tudi sem, izkljuceno iz njene vzgoje, kar tudi razumem, saj ima mamo in oceta, ki sta njen glavni vzor in tja ne posegam.
Opazam, da me veliko navad, ki jih prinese v najin dom, precej moti, ampak se vedno raje ugriznem v jezik in si mislim svoje ter ne solim pameti njej in mozu. V koncni fazi svojega otroka se nimam in ne morem vedet, kako se bom jaz odzvala v dolocenih situacijah. Punca je tudi precej razvajena, za kar je niti priblizno ne krivim, saj so za to krivi odrasli (vse se vrti okoli nje,ji strezejo od spredaj in od zadaj,je ne usmerjajo, da bi kaj probala narediti sama). Drugace pa je radoziva in zelo energicna, tako da nam nikoli ni dolgcas 🙂
Sama sem zdaj tudi v malo bolj obcutljivem obdobju nosecnosti in ob vsakem obisku pastorke se pocutim bolj nesprosceno, saj vem, da bo kmalu zraven se en druzinski clan, moj, najin otrok, za povrh se prvi, zaradi katerega pastorka ne bo vec center pozornosti, katerega je tako vajena. Ze zdaj, ko me recimo vidi, da se ukvarjam s kakim malim otrokom, postane zelo ljubosumna in se njeno obnasanje v trenutku spremeni.
Zavedam se, da bo na zacetku za vse tezko, tudi pastorki, saj je bila 9 let edinka, a ne morem mimo svojih obcutkov, ki mi kot prvic bodoci mamici ne dajo miru. Zelo si zelim, da ko se otrok rodi in bomo prisli domov, da bi bili nekaj casa samo mi trije. Da se privadimo in v miru zajadramo v nov ritem zivljenja. In zdaj se sprasujem, kako naj mozu izrazim zeljo, da, ce slucajno pridemo domov ravno tak cas,ko bo na vrsti njegov vikend za pastorko, da njen obisk malo prestavi, da se zelim v miru navadit na otrocka in se mu v celoti posvetit. Ob tej moji zelji in skrbi se pocutim sebicno in nesramno, po drugi strani pa stojim za svojimi obcutki in mislim, da imam pravico do nekega miru in sproscenosti (kolikor ga je mogoce) v prvih tednih po porodu. Zal pa se vsakokrat, ko pride pastorka na obisk, veliko kaj spremeni za tri dni in mi je ze zdaj ob tem, brez dojencka, kar malo stresno.
Vem, da je tudi ona del najine druzine, in vem, da jo bo treba cim vec vkljucevati v nego dojencka itd, da se navadi in se ne bo pocutila odrinjene, ampak za tiste zacetne tedne si res zelim spoznavanja z otrockom v miru. Se pa obenem bojim, da se bi potem, ce bi njen obisk moz res malo prestavil, avtomatsko pocutila odrinjeno.
Ali imam pravico moza prositi za nekaj dni za samo nas tri ali ne? S tem bi zagotovo pripomogla k bolj sproscenemu navajanju, ker bi se sama bolj mirno pocutila v svojem domu, ne vem pa kako bi to vplivalo na odnos pastorke do dojencka in posledicno na vse nas …
Prosim za nasvet.
M.

Spoštovana Petra85!

V pričakovanju otročka in hkrati v dilemi kaj storiti v tej zapleteni situaciji, ste napisali pismo. Skrbi vas kako bo po rojstvu in kako se bodo oblikovali odnosi v vaši sestavljeni družini. Situacija ni enostavna, vendar je še najbolj problematična za vašega moža. On je tisti, ki se bo moral v teh izjemno kočljivih situacijah odločati in delati kompromise, ne vem pa koliko se tega že zaveda

Seveda imate vso pravico do mirnega privajanja na dojenčka in tudi pravico, da sta z možem sama z njim. Toda istočasno ima vso pravico do očeta tudi hčerka iz prejšnje zveze in oče do nje. Kar pomeni, da je situacija istočasno nemogoča in da bo potrebno delati kompromise. Tak režim »pravičnega rezanja in izbiranja kosa torte« (saj poznate, eden celo torto razreže, drugi izbira) se bo tudi sicer nadaljeval in tudi dilema bo vedno znova obstajala. Kakor sem že omenila, pa je to problem moža, ki bo moral »krmariti« znotraj tega. Od njega je odvisno komu bo dajal prioritete in kdo se bo bolj mirno (ali pa zelo glasno) pritoževal ali pa zgolj prilagajal. Seveda pa je pomembno tudi to, da je hčerka iz prejšnje zveze otrok in da ste vi partnerka, žena, odrasla. Tu bo pa še vajin dojenček, ki bo tudi potreboval veliko pozornosti obeh staršev.

Vsekakor čaka moža kar veliko dela na tem področju, torej kako bo razdeljeval svojo pozornost. Pozornost, skrb in čas za očetovstvo med 2 tako različno stara otroka in njunimi različnimi interesi in tudi pozornost do vas kot žene, partnerke. Potreboval bo veliko mero modrosti, razumevanja in sočutja ter zlasti veliko pogovora z vsemi vpletenimi. Pri sebi predelati in ovrednotiti ter spregovoriti bo moral tudi o čustvih razočaranja, jeze, bolečine, prizadetosti, občutku odrinjenosti in ljubosumja, kar vse se bo sčasoma preigravalo v teh vaših odnosih. Obenem pa bodo ti občutki, ki so verjetno zelo dobro poznani tudi vam, tudi vas verjetno vedno bolj »silili« k predelovanju in soočanju, tako z možem, pastorko, kot tudi s sabo in s svojo preteklostjo.

Če pogledamo še čisto praktično, zelo pomembno je, da možu čim prej brez strahu poveste svoje občutke in želje in pričakovanja in ne da se jim zgolj tiho odpoveste. Morda pričakuje, da se boste v prid njegovi hčerki pogosto kar odrekli vašim potrebam in potrebam vajinega otročka. Tudi s hčerko se bo moral oče veliko pogovarjati in upoštevati tako njena čustva kot ji tudi postavljati kake meje (ki jih bo morda težje sprejemala, prav tako pa jih bo morda težko postavljal mož).. Kakšne kompromise bosta sklepala vidva je potem že nekaj drugega. Z nekaj spretnosti, dobre volje, vključevanja vseh in veliko pogovora o doživljanju in čustvih se da včasih prav uspešno krmariti med temi čermi.

Vse dobro vam želim, veselo pričakovanje in čim bolj prijazne dni.

Zdravo
Opažam, da veliko govorite o navajanju na dojenčka. In res je potreben čas, da se malo spoznate, predvsem spočijete oziroma navadite, da ste nespočiti 🙂

Jaz pa vseeno ob tem kar ste napisali čutim, da kar pričakujete, da se na dojenčka navadite in je potem to to.
Hkrati pa ob mali dami, ki vas obiskuje pišete, da se vedno kaj spremni; da vam ni dolgčas in še kaj, kar dokazuje, da ste že spoznali, da ob otroku ni neke stalnice, miru in ‘vračanja’ na utečeno življenje, kot smo ga poznali pred prihodom otroka.

Zato bi želel, da se zamislite in si priznate, da se pravzaprav otroka nikoli ne navadimo- otrok je dnevna sprememba, izziv, hitenje, poslušanje njegovih potreb, prilagajanje, utrujenost in jamranje partnerju kako težko je včasih. Pa naj bo to dojenček ali 9 letna punčka.
Lahko seveda dojenčka stalno odlagamo v različne sedeže, hojice in posteljice in ga pustimo ponoči samega, da se izjoka in navadi spati in biti sam; 9 letnico pa s tablico porinemo pred televizijo in imamo nazaj svoje predhodno življenje, ko je čas za kavice in kolegice. Ampak o tem boste morali razmišljati sami.

Prav zato se mi zdi malo krivično, da sedaj z izgovorom, da se navajamo na doječka (kar se ga ne bomo, ker se iz dneva v dan spreminja in bo vedno nekaj novega, nove neprespane noči, prvi zobki, bolezen, ….), hitro odvzamemo pravice 9 letnici.

Verjamem pa, da se s tem veliko ukvarjate. Morda bi pa lahko začeli punčko vključevati v vaše priprave na dojenčka? Kakšen skupen nakup, priprava, barvanje sobice za novorojenčka, pogovor kako in kaj, morda že njej pustiti kako odločite kaj bi pripravila za bratca ali sestrico, morda tudi kako odgovornost, da z očkom skupaj pripravita in vas presenetita….

Torej poiščite raje način, da se povežete, kot da z izgovori (čeprav je vaš zelo upravičen in gotovo rabite po porodu dovolj časa!) nekoga rahlo odrivate.
Hvala ker se trudite!

Kljub že vsemu povedanemu, ge.Dimec Bratine, morda še moj nasvet, kaj bi sama, na vašem mestu, predlagala partnerju/možu;
Zame bi bil definitivno kompromis, da najprej vse kar ste tukaj zaupali nam, poveste možu in mu predlagajte, ga prosite, če bi lahko vikend, ki je namenjen vaši pastorki, preživel le delno z njo.
Torej, konkretno:
– jo pripelje k vam domov, za kratek čas, toliko da vidi otrok svojo polsestrico/polbratca, tako se ne bo počutila izključeno. Ji pa obrazloži, da bosta nekaj tednov preživela bolj sama, on in vaša pastorka, in naj se posveti njej, naj nekam gresta, izlet, pohod, drsat, v kino, zvečer pa jo odpelje k njeni mami ali pa staršem, če ju imata, njegovim, njenim, seveda če te opcije obstajajo.
To je vaš kompromis. Tisti teden boste pač bolj sama vidva z otročkom. Brez ugovorov, da ste “za vse sami” ipd.
Oče, vaš mož, pa bo se bo tisti en vikend na 14dni posvetil bolj svoji hčerki, kar sploh ni slabo, ne zanjo (lažje bo sprejela, da ni izključena, da jo ima kljub novemu članu, in tudi vam, oče enako rad, je rad z njo), kot ni slabo tudi zanj.
Seveda, je težje, če starih staršev ni in/ali če se njegova bivša ne bo strinjala, da hči tudi njegov vikend spi pri njej doma, nekaj tednov.
Potem vam ostane dogovor z možem, da se s hčero vseeno umakne čez dan in jo pelje na kakšen izlet, zvečer pa se poskusite umakniti v sobo in prijazno razložiti pastorki, da vi in dojenček potrebujeta mir in spanje.
Glede na to, da pastorke vaš mož nima 50% časa, mislim da boste vseeno dovolj časa imeli zase, za otročka in samo za vas tri skupaj.

Hormoni … 🙂

Če bereš forum, boš videla, kako ogromno odraslih je med nami z ranami, ker so se počutili zavrženi v točno taki situaciji. Najprej so bili za očetovo novo partnerko zanimivi, ko je prišel dojenček, pa ne več. Kot vsi tisti kužki, ki se po rojstvu dojenčka znajdejo v zavetišču.

Obe bosta zdaj občutljivi, obe sta očitno malo razvajeni, ampak ti si velika razvajenka, ona pa majhna. Morala si boš ponavljati, da si ti tista, ki je odrasla in zrela. To pomeni, da se oče več ukvarja s svojim prvim otrokom, kot bi lahko pričakovala, če bi bil to prvi in edini dojenček vaju obeh. Mislim, da so to stvari, ki jih mora vzeti v zakup vsakdo, ki je v zvezi z nekom, ki ima otroka od prej. Če bi imela že eno svojo hčerko, ti ne bi padlo na pamet, da bi jo poslala nekam drugam, ker imaš novega dojenčka.

Na rezervo sekirat se je brez veze.
Po porodu boš kljub vsemu še vedno opravilno sposobna in mobilna. Če imaš slučajno prijateljice, ki so tedne po porodu samo ležale, spale in dojile – moje sožalje. Ali so imele tako hud porod, da si niso opomogle, ali pa so razvajene/lene. Torej po porodu boš ti čisto normalna ženska. 🙂 Z malo sreče, če dojenček ne bo res 23 ur na dan jokal, boš imela čisto dovolj energije tudi za pastorko. Pri meni je bilo tako, da sem morala od prvega dneva doma funkcionirati na sto procentov in veš kaj, ne bi rekla, da je to neki nadčloveški podvig. Hočem ti rečt, da zaradi poroda ne boš postala invalid.

Predvidevam, da bo mož vzel očetovski dopust in bo imel dovolj časa za vse tri.

Pa še to: kako misliš, da vama bo šlo s pastorko lažje, če jo boš zdaj odrinila za par tednov ali če jo boš že od začetka vključevala v novo družinsko situacijo?
Še ena točka za razmislek: morda bo ona edina sestra, ki jo bo imel tvoj otrok. In obratno. Pastorka ne bo imela nikogar drugega. Za dober odnos med njima boste v prvi vrsti odgovorni vi odrasli. Če boste vi zdaj zamočili, bo konec in kot odrasla ne bosta imela drug drugega. Ko bosta onadva najstnika oz. odrasla, bosta že sama negovala ali opustila medsebojne odnose, samo to možnost jima boste pa odprli vi, odrasli, ki ste jima zdaj najbližji v življenji.
Še ena točka: poznam gospo, ki je negovala svojega očima, ko je ta ostarel. Tako dober odnos sta imela celo življenje.
Odrasli smo odgovorni za vse otroke, za katere nam je dana sreča, da lahko pomagamo skrbeti zanje. Jaz imam pastorka in sem nadsrečna, da me ima rad in se dobro počuti v moji družbi. Moji otroci imajo pri očetu polbrate/sestre in jaz prekleto skrbim, da niti v sanjah ne bi bila oviralni dejavnik pri njihovih odnosih. He he, in ta nova je prav tako bila mnenja, da so moji/najini razvajeni. Odkar ima svoje, je modro tiho.