Med.Over.Net

Partnerska in družinska posvetovalnica

Odgovarjajo: dr. Anica Koprivec Prepeluh, zakonska in družinska terapevtka • dr. Barbara Kutnar Novak, zakonska in družinska terapevtka • Edin Durakovic, kulturolog in doktorant ZDT • Jana Lavtizar, spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka • Jerneja Dimec Bratina, specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka • Melita Kramar, specialistka zakonske in družinske terapije • dr. Sabina Jurič Šenk, univ. dipl. psih. • mag. Uroš Drčić, specializant psihoterapije in transakcijski analitik svetovalec (TAC)

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

dr. Anica Koprivec Prepeluh , zakonska in družinska terapevtka

Anica_K._Prepeluh

dr. Barbara Kutnar Novak , zakonska in družinska terapevtka

Barbara Novak

Edin Durakovic , kulturolog in doktorant ZDT

Edin Durakovic

Jana Lavtizar , spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka

JanaLavtizar

Jerneja Dimec Bratina , specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka

JernejaDimecBratina

Melita Kramar , specialistka zakonske in družinske terapije

Melita Kramar

dr. Sabina Jurič Šenk , univ. dipl. psih.

Sabina_JuricSenk

mag. Uroš Drčić , specializant psihoterapije in transakcijski analitik svetovalec (TAC)

Uroš Drčić

Je specializant psihoterapije in transakcijski analitik svetovalec (TAC). Je direktor zavoda Revita, center za svetovanje in izgorelost, kjer vodi prakso individualne, partnerske in skupinske psihoterapije ter psihosocialnega svetovanja. Skozi leta psihosocialnega dela je tudi na podlagi lastne izkušnje izgorelosti dal poseben poudarek pomoči osebam s težavami s prekomernim izčrpavanjem. Vodi tudi svetovalno skupino prav za osebe s takimi težavami. Znanja in veščine s področja psihoterapije je pridobil v okviru študija na Univerzi Sigmunda Freuda ter specialističnega študija psihoterapije transakcijske analize na Psihopolis inštitutu pod mentorstvom priznanega psihoterapevta Zorana Milivojevića, TSTA. Je član Mednarodne zveze za transakcijsko analizo (ITAA). Poleg privatne prakse je Uroš v preteklosti več let delal kot psihoterapevt v programu za psihosocialno rehabilitacijo zasvojenih s prepovedanimi drogami Društva Projekt Človek.

Mož kriza 50 let???

Default avatar

svašta

Pozdravljeni.
Vprašanje je: kaj se dogaja z mojim možem?
Skupaj sva že 30 let. Sva usklajen in srečen par. Imava dva odrasla otroka. Tiho pri sebi upava na vnuke. Vsi smo zaposleni, imamo obveznosti, ki jih obvladujeva. Sva par, ki sva sama sebi dovolj. Rada sva skupaj. Marsikdo pravi, da nama zavida. Veliko se pogovarjava, smejiva... Sva se... Zadnje pol leta pa...Lani je bil star 50 let in o praznovanju ni hotel niti slišati. Nobenega praznovanja, nič. Ok., smo sprejeli njegovo željo in praznovanja ni bilo. Na dopustu se je pa začelo: kar sem predlagala je bilo vse ne. Noben predlog ni bil sprejet. Če je kdo prišel na obisk mu je bil odveč. Mislila sem, da je pač utrujen in si želi počitka. Po dopustu, sem ga začela opazovati, kako se v avtu neprestano zgraža nad šoferji v avtu, vsi so bili bedaki, norci...vse želi narediti sam, ne želi nobene pomoči. Če kdo želi prijateljevati z nama je do njega sumničav, neprestano se počuti ogroženega, brez da bi mu kdo kaj hotel. Vse (razen mene in otrok) okoli njega je negativno...Kot mi pripoveduje, je tudi v službi kritičen in zajedljiv do sodelavcev. Z otrokoma je prijazen in vesel, nikoli jima ni postavljal meje in so prijatelji. Včasih kadar grem skupaj, kar pozabi, da sem tudi jaz zraven. Drobne stvari, kot so prijeti plašč, da ga oblečem, pridržati vrata pri odhodu iz pizzerije, nič od tega... gre kar ven, me ne počaka... kot da me ni.... tudi intima je je skoraj končala. Intimna sva enkrat na 3 mesece...čeprav sva se v spolnosti ujela in si želela drug drugega. Nobenega spontanega poljuba, dotika, ki tiho izkazuje naklonjenost.... Imam občutek, da zadnje pol leta živi mimo mene. Kaj se nama dogaja? Kako mu lahko pomagam? Trenutno ga samo opazujem in se čudim. Ne najdem razlage in vzrokov za tako spremembo obnašanja. Me pa mineva, da se ukvarjam samo z njim... tudi jaz sem del naju in počasi izgubljam potrpljenje.
Kaj naj naredim?
Default avatar

JernejaDimecBratina

Spoštovana, svašta!

Zaskrbljeni, razočarani in vedno bolj nepotrpežljivi se sprašujete kaj se dogaja z vašim možem po prestopu petdesetice. Sami pri sebi ugibate kaj njegova nenadna sprememba vedenja pomeni. Sprva ste se tolažili in pripisovali neljube spremembe njegovi utrujenosti, letom in drugim okoliščinam, po dalj časa trajajočem obdobju, ki se kar ne konča, pa ste začeli prepoznavati, da takšno njegovo obnašanje ne bo kar minilo samo od sebe.

Sprašujem se kako to, da se z možem ne uspete pogovoriti, v smislu, da mu razložite kako se ob njem počutite in kako vi doživljate njegove spremembe obnašanja ( me skrbi in postajam nepotrpežljiva…, to me boli in prizadene..., želim si… postajam jezna in tega ne morem več dovoliti…) ter zlasti tudi v zastavljanju vprašanj njemu in kaj on na to odgovori. Verjetno čutite potrebo po raziskovanju tega kaj se mu dogaja in kaj doživlja ( rada bi te razumela v tvojem svetu - pomagaj mi, da spoznam v čem naj te razumem…, zanima me kako se počutiš…) in si želite, da bi tudi on aktivno sodeloval.

Iz pisma je razbrati, da postajate vedno bolj naveličani, jezni in nezadovoljni s takšnim stanjem – v čemer vas lahko razumem. Ne vem pa koliko uspete ubesediti in spregovoriti o vašem doživljanju, o vaših mejah in posledicah, ki bodo sledile, ko vam bo dovolj. Torej, koliko sami pri sebi prepoznavate svoja čustva in doživljanja in tudi njemu daste jasno vedeti (besedno) kako daleč ste s svojim toleriranjem in popuščanjem in kje se vaša potrpežljivost konča. Včasih namreč ljudje dolgo dovoljujejo marsikaj in so samo v sebi nezadovoljni, potem ko stanje preseže njihovo mero tolerance, pa »izbruhnejo« oz. energično ukrepajo (brez predhodnega, zadnjega opozorila, ki bi drugim nakazal kako daleč v svojem doživljanju so že). Kot črno-bel odziv. Tako ali pa nič. Najprej predolgo toleriram, potem pa »zbesnim« in z nekim dejanjem prekinem stik. Gremo iz ene skrajnosti v drugo, pri čemer pa še vedno ostanemo na istem loku in s tem nismo rešili še ničesar, še manj pa pri sebi odkrili kaj doživljamo in kaj globljega nas je vodilo v takšno ukrepanje. Tu se odpre polje za raziskovanje…

Morda se je nekaj podobnega dogajalo oz. se dogaja pri vašem možu. Vprašanje je kaj vse je v ozadju njegovega doživljanja in kako je bilo z njegovimi mejami in upoštevanjem sebe (morda veliko prilagajanja, ustrežljivosti, biti prijazen, vljuden, se odrekati, veliko tolerirati?…- kje in kolikokrat pa je šel čez sebe in v nekih stvari zdaj enostavno ni več pripravljen iti čez sebe'…) To in še marsikaj bi bilo potrebno izvedeti od njega.

Priporočam vama vključitev v zakonsko terapijo. Domnevam, da bosta sama ta zaplet, ki je psihično in čustveno precej globlji kot zgleda na površini, verjetno težko rešila.

Vse dobro vam želim in kar pogumno.
Jerneja Dimec Bratina,
spec.zakonske in družinske terapije,
zakonska in družinska terapevtka

NOVO UPANJE,
individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje,
Goriška cesta 17
5270 Ajdovščina
030/235 117
[email protected]
www.novoupanje.si
Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/
Default avatar

Ilonina

Pozdravljena,

možnosti oz. "razlag" je veliko. Sama opažam v vedenju tvojega moža veliko simptomov depresije, kakršni mučijo tudi mene (z depresijo že zelo dolgo sobivava). K temu nakazuje tudi nepripravljenost sprejeti svoja leta (in s tem seveda samega sebe). Depresija je zadeva, ki dolgo dolgo tiho in skoraj nevidno tli in ljudje sploh ne vedo, da jo "imajo". Potem pa pride zraven še kaj, kak dodatni stres ali kaj podobnega, in takrat bo izbruhnila in postala opazna. To ne pomeni, da se mora začeti basati s tabletami, pomeni pa, da je treba težavo resno nasloviti - kot že terapevtka piše, je najbolj zanesljiva pot psihoterapija. (Tablete - govorim o antidepresivih, ne o narkotikih in uspavalih, da ne bo pomote, ker opažam, da mnogi to kar enačijo - so lahko na začetku v pomoč, če je preveč hudo, da vzpostavijo nazaj vsaj nekaj človekove osnovne volje.)

Isti resen pristop zahtevajo tudi drugi možni razlogi. Tam med 35 in 50 let se običajno razteza obdobje, ko naši stari obrambni mehanizmi začnejo pošteno odpovedovati in nam povzročati vse več škode; ko se tisto, kar smo z njimi tlačili, zanikali itd., začne dvigovati na površje. Ta pojav - čeprav večinoma ni ustrezno prepoznan in naslovljen - je tako pogost, da ima celo famozno ime: "kriza srednjih let". Celo sama si naslovila svoj prispevek s podobno frazo. V bistvu gre za obdobje, ko naj bi človek nekako zares dozorel, bil sposoben uvidov, ki jih mladost še zamegljuje, in nekako našel svoj mir in srečo. Seveda pod pogojem, da v sebi ne nosi zločeste prtljage. Kadar jo - takrat pride tale slavna "kriza". Zakaj jo večkrat pripisujemo moškim kot ženskam (čeprav sem prepričana, da smo oboji enako podvrženi temu čisto naravnemu procesu)? Moje osebno mnenje: zato, ker jo moški bolj izrazijo navzven (nov avto, novi hobiji, nova ženska ...), ženske pa bolj navznoter, torej manj opazno (a nič manj, morda še bolj škodljivo). Kriza je hkrati pomembna prelomnica, ki nas običajno vsaj malce prisili, da določene stvari pri sebi spremenimo - prav zato, da krize ne bi bilo več.

Pomislila sem celo na drugo žensko. Morda se je "samo" čustveno povezal z njo (kar je sicer prav tako prevara), morda kaj drugega (danes, v e-svetu, je priložnosti še neštetokrat več kot nekoč).

Karkoli že je, ti za to nisi kriva, sta pa oba odgovorna, da poskusita zadevo rešiti. In verjetno samo pogovor med vama ne bo dovolj, ker taki pogovori niso tako preprosti in čudežno hipoma učinkoviti, kot to prikazujejo filmi ...

Seveda ga ne moreš prisiliti ne v pogovor ne v terapijo in še najmanj v to, da se spremeni. Prav pa je, da ga - mirno, argumentirano in ne z vidika, da je tebi vse jasno in vse veš - povabiš k pogovoru in mu pojasniš, kako njegovo vedenje vpliva nate, kaj ob tem občutiš itd.

Ljudje smo nagnjeni k temu, da kadar nas kdo tako "izzove" k pogovoru, vse zanikamo ali dajemo lažne obljube ali skočimo do stropa (napad je najboljša obramba) itd. - skratka aktiviramo svoje obrambne mehanizme. To hitro vodi v nove prepire, nove zamere - in vse je vsakič samo še hujše. Zato je prav, da se na tak pogovor dobro pripraviš. V pomoč ti je lahko knjiga Ne stopajte več po prstih. Sicer je namenjena tistim, ki živijo z osebo z MOM, a ne glede na to, ali jo tvoj mož ima ali pa ne, je v njej veliko primerov situacij in ustreznih reakcij. Vsi smo krvavi pod kožo in zelo težko je ostati miren in osredotočen na dejanski problem, ko te sogovornik napade, obtožuje, vse zanika, vse obljubi (ves "skesan") ..., zato je res dobro, da poznaš zadeve, kot so projekcija, racionalizacija, manipulacija itd. Prav zato, ker nismo strokovnjaki, povrhu pa smo pri vsem skupaj neposredno udeleženi in strahotno subjektivni, je partnerska terapija neprimerljivo bolj zanesljiva rešitev kot klasična slovenska, da bomo že sami "vse zrihtali".

Srečno!
Default avatar

darwin

Mogoče ima ljubico, kaj pa veš ...

" prijeti plašč, da ga oblečem, pridržati vrata pri odhodu iz pizzerije,"
Ahh to pa ne. Ta pa je res huda.
Vse samo to ne !
cron