Sama
Spoštovana Samo_jaz!
V nekaj stavkih ste opisali svojo stisko, klic na pomoč. Skrbi me za vas. Žal mi je, da doživljate vse to. Čutiti je, da vam mora biti obupno težko. Doživljate, kot da se vam prav vse sesipa, kot da se vam na vseh področjih zapirajo poti. Tak občutek je res grozen, in na prvi pogled kar ni in ni videti kake rešitve. Toda vedno obstaja neka pot, čeprav ni enostavna. Ne vem koliko vas ta situacija že jezi, koliko pa morda še niti ne morete do svoje jeze.
Ker ste zelo na kratko napisali glede vašega zdravja, ne vem kaj pomeni, da je vaše zdravje pri koncu. Imate kako težko diagnozo ali se doživljate s svojo psiho-fizično sposobnostjo na robu živčnega zloma…? Ali kaj tretjega? Verjamem, da je taka ali še drugačna situacija za vas huda preizkušnja in da vam ni enostavno.
Omenjate moževo grožnjo ali morda že kar vloženo zahtevo po ločitvi. Čutiti je, kot da vas to neprijetno preseneča in pušča v občutkih nemoči, strahu. Ne vemo za starost otrok, ali se lahko že sami odločajo pri kom bodo živeli ali so še manjši…? Ne glede na trenutno morda najslabši izid za vas, boste lahko imeli z njimi stike, jim kasneje morda razložili situacijo. Gotovo pa vas kot mamo najbolj skrbi in boli občutek, da se začasno morda ne boste mogli vsakodnevno videvati.
Omenjate, da nimate kam it. Ne vem, če imate koga od staršev, sorodnikov, kako prijateljico, sodelavko, sosedo, če greste morda za nekaj časa lahko v kak najem, mladinski hotel (youth hostel), si morda poiščete zgolj sobo, lahko morda v zameno ponudite kako pomoč na kmetiji, ostarelim ali v gospodinjstvu…?
Zelo težko vam karkoli svetujem, ker ogromno informacij manjka. Pa vendar, kako bi bilo tvegati in iskreno, na kratko opisati svojo stisko in se s prošnjo za pomoč obrniti na kako institucijo – npr. na SOS telefon, Materinski dom, Karitas, Rdeči križ, center za socialno delo (CSD), se morda obrniti na kako župnišče, na redovnice, na kako bivalno skupnost, v končni fazi tudi na center za brezdomce, bolnišnico, dom starejših občanov….?
Ker nimam skoraj nobenih podatkov in sem ugibala v različnih smereh, sem navedla nekaj stvari, ki so mi prišle na misel. Morda lahko napišete še kaj več. Želim vam, da vztrajate in ne obupate po morda nekaj poskusih zavrnitev. Trkajte toliko časa, da se vam bodo vrata odprla. Če niso prava, otresite prah s čevljev in pojdite naprej. Vprašajte kam se še lahko obrnete. Nekdo, ki vam bo pomagal in vas razumel in začutil v stiski, se mora najti. Zaslužite si to.
Vse dobro vam želim.
