Pozdravljeni… napisala bom kratko in jedrnato. Od smrti bližnjega je minilo 2 meseca. Letos bo tudi prvi božič brez nje. Kako se spopadate s to praznino? Ali res čas pomaga… kdaj pravzaprav začnemo spet nekako normalno živeti brez te osebe. Zelo nam manjka, težko je. Kakšne so vaše izkušnje, nasveti. Hvaležna sem vam za odgovore in pomoč ob takšnih trenutkih. Življenje je žalostno brez naših “angelčkov ki vem da nas čuvajo”

Spoštovani,

pišem vam na dan božičnega večera, ko se boste vsak družinski član posebej in kot družina še močneje soočali s svojo izgubo. Ta je tako sveža, da je občutek praznine prav telesen, da vsakič, ko se spomnite, da te osebe ni in da se nikoli več ne bo mogoče pogovarjati z njo, začutite v sebi votlo bolečino, kot črno luknjo, ki prav vse pogoltne. Človek bi najraje zbežal, se izklopil za čas najhujših občutkov, jih prespal in se zbudil, ko bi postali znosnejši.

V takih trenutkih, minutah, urah … ne poznam človeka, ki se ne bi vprašal, ali čas pomaga, ali res pomaga. Saj veste, čas samo teče. Rečemo pa, da čas celi vse rane, zato ker možgani res potrebujejo čas, da predelajo takšna z močnimi čustvi zaznamovana doživetja. Pospešiti tega procesa ne moremo, lahko pa ga omogočimo in podpremo. Za žalovanje je značilno, da ima več faz, ki jih po začetnem šoku spremljajo močna občutja nesmiselnosti, žalosti, jeze, krivde, potrtosti, obupa; zlasti če o svojih občutkih ne zmoremo spregovoriti, pa tudi telesni simptomi, kot so nespečnost, glavoboli, slabosti ali želodčne težave ter bolečine v križu, odrevenelost, utrujenost, nemoč, prebavne težave, izguba apetita. Vsa našteta čustva so normalne reakcije, zaskrbljujoče so samo, če trajajo predolgo ali če se sploh ne pojavijo. Če katero koli fazo »preskočimo«, ker zavestno ali nezavedno potlačimo občutke, ki jih enostavno ne moremo sprejeti, se naš razvoj, ki nam ga je narava namenila, nekje ustavi. Potem moramo predelavo nadaljevati v neki čisto drugi akutni situaciji ali pa jo morajo nadaljevati naši potomci, ki sploh nimajo zveze z neizžalovano izgubo. Zato – samo bodite »tu«, se zavedajte svojih občutkov. Prečutili jih boste in omilili se bodo. Proces žalovanje se sklene s tem, da naši možgani izgubo integrirajo, to pomeni, da jo do tolikšne mere predelajo, da postane v naši zavesti spomin, katerega ostrina in bolečina zbledita, ostanejo predvsem milina, notranja lepota tega »angela«, občutek, da nas čuva, pomirjenost. Meni sta ob žalovanju odprli nove poglede knjigi Elisabeth Kübler-Ross O smrti in življenju po njej ter Kolo življenja.

Če si boste torej lahko dovolili občutiti, izraziti in tudi slišati ter sprejeti katerokoli opisano čustvo in občutek, boste kot posamezniki in kot družina podprli ta proces, v katerem boste neizogibno tudi rasli in zoreli. Jaz pa se bom danes zvečer spomnila na vas in na to, da smrt ni večna, življenje pa je, četudi v oblikah, ki jih še ne poznamo.