Ne vem, kje naj zacnem. S partnerjem sva skupaj 14 let, bil je moj prvi, z njim sem od zacetka. Najina zveza se je razvila iz prijateljstva, nato sva jo skozi najstniska leta nadgradila, in zazivela skupaj. V vseh letih je bilo precej vzponov in padcev, a sva vse uspesno prebrodila. Nato se je zgodila prva prelomnica. Odlocila sva se za otroka. V tem casu se je on zapletel s sodelavko, nasla sem sms. Preprical me je, da je bilo vse le sms-anje, nic fizicnega, ceprav je bil sms precej nazoren. V tem casu sem zanosila, custva nekako potlacila in sva presla krizo. Otrok me je precej obremenil, veliko je bilo tezav z zdravjem… dobila sva se drugega otroka… v parih letih sva se povsem odtujila, ko smo bili skupaj, je bilo vse le eno samo prickanje. On se je “.umaknil”, se povsem posvetil hobijem in bil odsoten veliko casa. Skratka, vse je slo navzdol, vrtela sva se v zacaranem krogu. Bila sem obupana, nisem imela njegove naklonjenosti, obcutka, da je pripaden druzini, hrepenela sem po custveni blizini.. ce sva nacela pogovor, nisva nikamor prisla, vse je slo navzdol. Imela sem obcutek, da je zveza na koncu, da ni vec kaj izgubiti. In nato naredila zivljenjsko napako. Zapletla sem se z drugim. Custveno in fizicno. Zaljubila sem se v moskega, pri katerem sem dobila vse to, kar je doma manjkalo. Naklonjenost, pozornost… afera seveda ni ostala skrita, partner je izvedel. Takrat sem spoznala, kaj vse se lahko izgubim in kaj sem storila.
Po prvem obdobju hudega trpljenja, sva se odlocila, da druzino poskusiva obdrzati skupaj. To pa je novo poglavje. Situacija je na momente nevzdrzna. Mene dobesedno razjeda obcutek krivde, obzalovanja, nemoci. Njega zalost, predvsem jeza. Ko se vsaj za silo postaviva na noge, pride do kaksne banalne situacije in vse se nama spet podre. Mene grabi obup, ne znam mu pomagati, ne najdem pravih besed… pocasi ga izgubljam, cutim da njegova ljubezen ugasa, da postajava le se sostanovalca. Vseeno si zeliva, da bi uspelo, zlasti zaradi otrok. Pa vendar pomislim, jima s tem res delava v korist? Ali bi bilo bolje, da se razideva in otroka cimprej navadiva na nov nacin zivljenja… ceprav me boli srce, trga me na dvoje, ko pomislim, kaj bosta morala prestati zaradi mene. Ta obcutek krivde je na momente tako mocan, da mi je edina resilna bilka misel na to, da vso svojo pot koncam. Potem pa pomislim, kako ju bom s tem zaznamovala in se borim naprej.
Zanima me mnenje, je po taksni “zgodovini”, kot sva jo ustvarila, sploh se mozno uspeti in zvezo pripeljati v neke normalne tirnice? Zdi se mi, da to obdobje po prevari lahko ta cas po prevari razdelim v vec faz. Najprej sok, zalost. Spoznanje, da bo hudo, ampak da je najina ljubezen vseeno dovolj mocna, da nama uspe. Nato sva presla v cas, kjer prevladuje njegova jeza. Ter razocaranje nad menoj. Tu sva obstala. Vsega se zavedam, obzalujem vsako sekundo… sedaj sem izgubljena, skupaj z njim, vsak hodi po svoji poti obupa, negotovosti…kako najti skupno pot, kako krmariti med vsemi temicustvi?
Hvala, ker ste me brali in za vsak nasvet

Spoštovani Razočarana nad seboj!

Na kratko ste opisali vaše življenje, pri čemer je zaznati precej razočaranja, nezadovoljstva in odtujenosti, zlasti v vajinem partnerskem odnosu. Ta kriza vajinega odnosa se vleče že zelo dolgo in vsa obdobja, ki ste jih opisali, bi bilo potrebno resnično »predelati« s pomočjo zakonskega in družinskega terapevta, saj so ostala mnoga vaša (verjetno pa na drugi strani tudi moževa) doživljanja povsem neslišana in neovrednotena. Padci, za katere ste mislili, da sta jih »uspešno prebrodila« so ostali povsem »nedotaknjeni« in enako boleči, le drugi zunanji dogodki so s svojo večjo ali manjšo intenzivnostjo trenutno prevladali nad njimi. Težka občutja (razočaranje, prizadetost, žalost, bolečina, strah, jeza, bes…) ki ste jih ob vsem tem doživljali (oz. sta jih verjetno doživljala oba, vendar vsak na povsem svoj način, o čemer se verjetno sama še nista zmogla pogovarjati) pa so se samo odložili (in doložili) nekam v podzavest, kjer še vedno so. In spet prihajajo na površje, tokrat s še močnejšo intenzivnostjo.

Predstavljam si, da doživljate res hudo stisko in močne občutke krivde, tokrat po prevari, v katero ste se zapletli pred ne vem koliko časa(??). Na tem bi bilo nujno delati terapevtsko, saj gre za (daljši) proces in za mnoga čustva in nova spoznanja tekom njega, pa tudi za vzpostavljanje povsem novih razmejitev, sprejemanje in prerazporeditev odgovornosti in čustvenega doživljanja obeh partnerjev. Tudi domnevno zgolj čustvena prevara, ki ste jo omenjali s stani moža, je prav tako prevara in ravno tako boli, prizadane, razdira in uničuje odnos. In tudi ta v resnici ni bila čustveno predelana, tako z vaše strani kot s strani moža, ki je v tem (prvem) primeru prav tako odgovoren zanjo, kot ste vi odgovorni za vašo (v drugem primeru). Še veliko stvari bi bilo potrebno nasloviti, med drugim tudi to, ko ste ostali sami z otroki in se je partner (zgolj jezno in užaljeno) umaknil v svoje hobije, čeprav je kot partner in kot oče odgovoren za svoj del odnosa…

Gotovo je zelo težko in naporno obdobje, ki ga doživljata, ko sta na način – kakor sama pač najbolje znata in zmoreta- skušala stvari postaviti na svoje mesto. Pri tem pa nehote verjetno spet ponavljata neke »napake« in nerazmejenosti, za katere vsak pri sebi niti ne slutita, saj so vama verjetno zelo poznane in domače že od nekdaj. Za trajnejše in resnične spremembe bo po mojem mnenju skoraj nujno potrebno strokovno spremljanje (najboljše za oba, če se bosta oba tako odločila vsak pri sebi, sicer pa lahko samo tisti, ki se bo odločil nekaj spremeniti).

Sprašujete, če ostati skupaj samo zaradi otrok. To nikoli ni dobro za nikogar, še najmanj pa za otroke. Vidva bi v tem primeru itak še morala funkcionirati in sodelovati kot starša. Ali ostati skupaj ali ne pa se bosta morala odločiti vidva kot partnerja. Na enak način kot doslej verjetno ne bo šlo več. Če pa se bosta oba pripravljena soočiti s tem, kar se vama dogaja in kaj (svojega) vsak od vaju prinaša v odnos in kaj sta res pripravljena začeti na novo, drugače, pa je možno marsikaj. Vidva pa sta tista, ki vesta kje sta z vajinim odnosom in če je še mogoče na tem kaj storiti.

Priporočam, da na vsak način poskrbite zase, saj ostajanje v občutkih krivde, obupovanje in misli na smrt niso dobra popotnica. Imate možnost vplivati na svoje življenje in življenje otrok, in to še mnogo bolj kot čutite, da v tem trenutku zmorete. Lahko poiščete novo moč v sebi, še posebno, če boste uspeli na vse težke situacije, ki so se vam zgodile, pogledati na nov način.
Vse dobro vam želim in kar pogumno.

Ne razumem, zakaj se počutiš krivo, če si ga prevarala? Saj te je on že zdavnaj prvi prevaral. Jaz se na tvojem mestu okoli tega ne bi počutila krivo.

Edino krivo se lahko počutiš, ker si si šla z njim ustvarjat družino, ko si izvedela za njegovo prevaro. Ne vem, zakaj nekateri počene odnose rešujete s spočetjem otroka? Še nisem slišala za primer, kjer je otrok rešil krizo v odnosu.

Kot se zdi sta tudi skupaj že celo večnost. Če si sama predstavljam, da bi morala še danes biti skupaj s fantom iz najstniških let, bi me kap. Isto razmišljajo tudi vse moje prijateljice. Ampak eni zgleda ne znate biti samski, zato raje trpite na veke vekov v slabih razmerjih. Pa je samski bit prav fino, da veš.

Ne vem, pocutim se krivo, ker mi druzina razpada pred ocmi.
Zakaj sem takrat zanosila? To je bilo ravno v mesecu, ko sem izvedela za njegovo prevaro. Na otroku sva delala nekaj mesecev prej, prijelo se je pa ravno potem takrat. Tako je bilo :/
Ne vem, ne bi rekla da je (bila) zveza trpljenje. Saj smo se imeli tudi lepo. Sedaj pa se mi zdi egoisticno, da bi sla narazen in s tem otrokoma povzrocila en kup trpljenja in beganja, zato, da se bova midva (morda) imela lepse vsak zase.

Od partnerja si potrebovala naklonjenost in pozornost.

Si se kdaj vprašala zakaj potrebuješ partnerjevo naklonjenost in pozornost?

Resno. Vprašaj se.

Ali si srečna tudi brez partnerjeve naklonjenosti in pozornosti? Ali čutiš v sebi mir, če tvoj partner do tebe ni naklonjen in ti ne daja pozornost?

Očitno ne čutiš miru, ker če bi ga, ne bi bila na tem forumu.

Ker ne čutiš miru, se s partnerjem pričkaš, ker verjameš, da boš s pričkanjem dosegla, da ti bo partner naklonjen in da ti bo začel dajati pozornost. Verjameš, da te bo partner uslišal in boš tako našla mir.
Ker ne čutiš miru, se zaljubljaš v drugega moškega, ker verjameš, da boš z drugim moškim našla mir.

Draga ženska.

Miru ne boš našla tako, da boš imela partnerja, ki ti bo naklonjen in ti dajal pozornost. Niti tako, da se zaljubljaš v drugega moškega.

Mir boš našla, ko ne boš več potrebovala partnerjeve naklonjenosti in pozornosti.

Ko jo ne boš več potrebovala, se ne boš več zaljubljala v druge moške.
Ko jo ne boš več potrebovala, se boš nehala s partnerjem pričkat zaradi pomanjkanja naklonjenosti in pozornosti.

Ko se boš nehala pričkat, se bo partner nehal umikat.

Ko se bo nehal umikat, ti bo naklonjen in ti dajal pozornost.

Zatorej, nehaj iskati mir zunaj sebe, ampak ga najdi v sebi.

Če boš našla mir v sebi in če je tvoj partner zrela osebnost (če je v njemu mir), se bo tedaj nehal umikati in ti bo postal naklonjen in ti bo začel dajati pozornost.

Na drugi strani …

Morda pa tvoj partner nima miru?

Če bo/je v tebi mir in tvoj partner nima miru, se bo on še naprej s tabo pričkal in se umikal, kljub temu, da se ti z njim ne boš, saj boš/imaš imela mir v sebi in posledično se ti ne bo bilo treba z njim več pričkat zaradi pomanjkanja njegove naklonjenosti in pozornosti.

Tvoj partner danes definitivno nima miru, saj je bil prevaran.

Ker ne čuti miru, se od tebe oddaljuje.

Mir ne bo našel tako, da se od tebe oddalji.

Mir bo našel, ko ne bo več potreboval partnerjeve zvestobe.

Ko jo ne bo več potreboval, se bo končno nehal od tebe oddaljevati zaradi nemira, ki ga čuti v sebi. Šele takrat ti bo lahko oprostil. Kar pa še ne pomeni, da bo želel ostati s tabo v partnerstvu:
1. Ali bo uvidel, da je v tebi nemir in da boš zato težko zvesta v partnerstvu z njim, in zato, da prepreči večje zlo zaradi tvoje nezvestobe, bo odšel.
2. Ali bo uvidel, da je v tebi nemir in ker ti bo verjel da ga boš z osebno rastjo odpravila, ti bo stal ob strani in nadaljeval skupno pot s tabo.
3. Ali pa bo uvidel, da v tebi ni nemira in bo nadaljeval skupno pot s tabo.

Sprasujem se, kaj vam dogaja v glavi, da mislite, da je za otroke dobro, ce ostanete skupaj? In da vidis, da je gnilo ze prej pa greste nardit se drugega otroka?! Ne razumem. Na bruhanje mi gre. Moja starsa sta se vedno skupaj in ko ju gledam, si mislim kaj za vraga?! Zakaj bi se nekdo trpincil, kregal, zafrkaval v glavo? Ce je lahko, ja, dejansko obstaja!, zveza lepa, prijetna, mirna, socutna, razumevajoca… zakaj bi kdo zavestno ostal nekje, kjer je nesrecen?

In najbolj od vsega… jaz sem starse sovrazila, ko sta se kregala in ko se se kregata. Ne zivim vec doma, ampak ko sem zraven njiju cutim to, kar ni ok, cutim to nespostovanje… in sama sem rabmo zaradi tega ostajanja skupaj in nesposobnosti biti sam, dobila posledice… istega partnerja, ki do mene ni bil spostljiv, itd. AMPAK RAZLIKA JE, da sem odsla!

Ni mi jasno, ko gledam vse te zveze… kako vam ni jasno, kako vam sede zivet v tem bednem filingu, lajf je toook kratek in vi si ga zavozite z bedo, jokom in nesreco!

Ne vem, odgovorila bom le to glede otrok. Zakaj vztrajati? Ker mislim, da je vseeno manjse zlo to, kot locitev. Vi ste doziveli vezo, ki je obstajala zaradi vas, pa zdaj na starsa gledate sovrazno, v smislu zakaj nista sla narazen.
Kaksne posledice pa bi vam pustila ta druga resitev? Da ne bi vedeli, kje je vas dom. Da ves cas zivis na dveh koncih, en vikend tu, drugega tam. Kaj pa, ce si obadva potem najdeta se nove partnerje, imata nove otroke? Da bi bili morda sikanirani s strani teh novih partnerjev in morda njihovih otrok od prej? Prebrala sem kar nekaj izpovedi taksnih otrok, ko so odrastli v tem vzdusju. In ni lepo, niti malo. Zato mislim, da jima se vedno narediva manj skode, ce zivimo v nekem (ne povsem idealnem) okolju- skupaj, kot pa loceno. Saj tudi tam nihce ne garantira, da bo veza idealna, mirna, spostljiva itd.
Ker kljub vsem tezavam se imava rada in se imamo kljub vsem lahko se vedno tudi lepo. Kregava se pa pred otroci ne. Verjamem pa, da cutita, ko je med nama napetost.

se strinjam s tem zadnjim razmišljanjem – moja starša sta se do smrti kregarla in ko sem bila mlajša sem si res želela, da bi se bila ločla
danes pa sem jima hvaležna, da se nista ločla , ker raje imam v spominu samo njiju v vsem dobrem in slabem, kot pa da bi morala misliti še na vse njune ostale bivše partnerje kot npr,moja kolegica, ki jo je njeni očim posiljeval, pa npr.moj mož-ki še danes kdaj sanja kako ga je mačeha celo otroštvo poniževala pred njenim sinom…

jaz absolutno zagovarjam družino in neke znosne odnose v njej – kot pa ločitev in beganje ločencev od enega do drugega novega partnerja medtem ko otroci nase vlečejo ne samo njune probleme, temveč probleme še vseh ostalih naslednjih spolnih partnerjev svojih staršev

itak vsak , ki se loči – z drugim partnerjem ne ostane dolgo….in otroci trpijo še toliko bolj vse te na novo prihajajoče in odhajajoče nove partnerje lastnih staršev

Za varanje ni opravičila. Tole je še posebej bedasto. “Saj je on prvi!” Kot da smo v vrtcu. To tvoje opravičevanje njenega varanja se sliši tako, kot da vsi ljudje komaj čakamo, da se bomo poseksali z nekom novim, in nas drži nazaj samo to, da nam partner še ni dal povoda. Če nam ga da, potem pa lahko veselo skočimo na prvega, ki pride mimo. Eh. Osebno integriteto, spoštovanje, ponos imaš ali pa nimaš.

problem je, ker je avtorica popolnoma izgubljena v svojih fantazijah in sedaj krivdo prenaša na otroke, ker njim pripisuje svoja občutja nemoči, izgubljenosti….
Domnevam, da jo partner še vedno vara, sama pa vara sebe, ker se je zaradi svojih strahov odrekla nečemu, kar je res čutila.
Bo treba kar pogledati vase.