Najdi forum

Naslovnica Forum Duševno zdravje in odnosi Družina Partnerska in družinska posvetovalnica Moj fant je lenuh in mamin sinček

Moj fant je lenuh in mamin sinček

Pozdravljeni,
stara sem 19 let, uspešno sem končala osnovno in srednjo šolo, sedaj obiskujem prvi letnik fakultete. Živim v družini, ki me je lepo vzgaja, nikoli me niso razvajali in živim skromno, ne zahtevam in nimam nevem kakšnih materialnih stvari, super pametnega telefona za stotine evrov in znamk oblačil čeprav bi si glede na naš finančni prihodek lahko privoščila skoraj vse kar bi si lahko hotela ali po domače povedano “starša bi mi vse lahko vtaknila v rit” a mi ne, ker sta še vedno bolj “old school” – pa tudi nočem si. Doma imamo zelo urejene družinske razmere, alkohola ali nasilja v družini ni bilo nikoli, prav tako nobene potuhe. Imam še mlajšo sestro, obe prejemava tisto nekaj malo žepnine in poleti delava in tako si sami služiva denar in si z njim razpolagava.
A tu ni problem družina, temveč moj fant. Z njim sem že skoraj leto in pol. Je 11 mesecev mlajši od mene in ima starejšega polbrata (po mamini strani), očeta vidi le 1x-2x na leto, letos ga sploh ni, saj ima novo družino in mu najstarejši sin skorajda nič ne pomeni.
Moj fant je obiskoval in ima zaključeno nižjo gradbeno poklicno šolo, s tem da je eno leto padel. Ko je lani šel v 1. letnik srednje šole je po nekaj mesecih obupal in rekel da se bo prepisal na drugo šolo, ampak šele naslednje šolsko leto. Mama temu ni ugovarjala, ravno nasprotno, podprla ga je. On je seveda do poletja lenaril doma, čez poletje je nekaj malega delal v istem hotelu kot dela mama (seveda mu je ona to zrihtala) in ko se je začelo novo šolsko leto je po dveh tednih pustil šolo in rekel da bo šel delat in mama se je s tem strinjala. Seveda ne on ne brat ne delata nič, doma ležita po cele dneve in igrata igrice, brat je na socialni podpori, ker je prav tako pustil šolo že pred leti, saj je toliko starejši, moj fant pa se je sedaj odločil da bo tudi on na socialni podpori in da “bo delo odložil še za nekaj čas”. Naj povem da so doma revni, saj živijo s 700€ plače, a to mame ne zaustavi. Kljub lenobi sinov, jima je kupila najboljše telefone in televizijo za skoraj 700€, vse odplačuje sama na obroke, seveda še fantov prejšnji telefon, ki ga je imel komajda 7 mesecev, saj mu je potem že kupila boljšega. Fant pa vedno jamra “da je reven človek” in naj ga vendar razumem in posodim nekaj denarja. Sprva sem bila neumna in sem mu posojala denar, saj sem mislila da gre vendarle le za šolo ali kaj podobnega, a se je izkazalo da vse nakazuje za poker. V glavi ima fiksno idejo da bo s pokrom le uspel in ko sem ugotuvila da izrablja denar z take nesmisle sem tudi sama denar začela pred njim skrivati. Mama mu pa še vedno vse daje in prinese k riti, ter trdi da je dobra mama, ker mu dovoli kaditi pred njo. Če bi mene dobili starši s cigaretom v roki, bi dobila zasluženo vzgojno klofuto!
Fantu tudi vedno moram plačevati kavice in podobne zadeve, saj sam nima denarja, ko pa jaz nisem imela denarja in je on nekajkrat celo plačal pijačo mi pa to še danes naprej meče koliko je zapravil zame, a seveda za ni zapravil niti polovico ali četrtino od tega, koliko sem mu jaz dala in mi je dolžan (zavedam se da tega denarja ne bom nikoli več videla).
Seveda me velikokrat žali, ponižuje in se mu zdim nevredna, nesramen je do mene in sem dobra samo ko mu kaj prinesem ali dam, drugače sem pa nevredna, nesposobna, nič ne znam in njegova mama je vedno najboljša in najlepša in prepričan je da izgleda mlado, čeprav zaradi dela in zgaranosti izgleda še bolj postarano. To njegovo vedenje do mene me zelo prizadane, ker ga imam kljub vsemu zelo rada, čeprav vem da je napaka da ostajam z njim. Poleg tega je zelo posesiven in velikokrat me nikamor ne spusti, žali mojo družino, ker mu ni všeč da moja družina pri meni še vedno ima določene meje – poleg tega ne spoštuje želje mojih staršev da jih vika, ampak jih kar tika in zabija moje starše, ter se ne zna obnašati, niti v javnosti ali v družbi. Prav tako hoče da pustim faks, saj pravi da službe tako ali tako ne bom dobila in da sem neumna, a sprašujem se, kdo je bolj neumen – on in brat s tisto malo šole (še vedno je sveto prepričan da bo v Avstriji ali Nemčiji dobil službo za 5000€ brez šole) ali jaz, ki delam, hodim na faks, imam veliko delovnih izkušenj iz služb, ki sem si jih našla sama, brez mamine pomoči. Poleg tega, vedno ko on rabi pomoč me kliče in roti naj ga tolažim, ko sem zadnjič jaz rabila njegovo pomoč in ga prosila za tolažbo in da naj nobenemu ne pove, se mi je le posmehoval in povedal – glej no glej – svoji mami in bratu.
Ko sem mu zagrozila da ga bom pustila se je ustrašil in dejal da se bo spremenil in sedaj, dva meseca je bil res mir, a sedaj se zgodba spet ponavlja..Sama pa se ga bojim in se ne upam prepirati z njim, ne zato ker bi me udaril (nikoli me ni in za to sem prepričana da me bi) ampak zaradi njegovega izpada in dretja in karakterja. Če ima kaj po izgubljenem očetu je to karakter, ki je precej muhast, kot vreme in precej je gospodovalen, ter želi biti glavni v hiši in prevladovati nad mano.
Vem da bo vaše prvo mnenje naj ga pustim ampak ali obstaja še kaj drugega razen pogovor z njim, res ga imam rada in hočem da dojame in se enkrat za vselej spremeni…

Spoštovana ellie.lily,

naj vas takoj na začetku razbremenim: niti besedice ne bom zapisala o tem, da naj fanta pustite. S to mislijo se več kot dovolj trpinčite že sami, gotovo pa vam je to že tudi kdo rekel. Morda pa se boste iz tega začaranega kroga samospraševanja (»Zakaj sem sploh še skupaj z njim, saj je to skregano z logiko, z zdravo pametjo …?«) laže izvili, če se boste posvetili iskanju odgovorov na vprašanje: Zakaj sem pravzaprav z njim?

Ob vseh možnih negativnostih, ki jih ob njem doživljate (nič pozitivnega niste o njem napisali v razmeroma dolgem in izčrpnem pismu), pravite, da ga imate radi. ‘Imeti rad’ je eden najbolj subjektivnih glagolov in pomeni vsakomur nekaj drugega. Njegova interpretacija sega od globoke, požrtvovalne, povsem nesebične ljubezni do bolezenske zasvojenosti z odnosom. Kje na tej daljici ste vi, boste sami presodili. Čutiti pa je, da imate pri tem težave s svobodnostjo – kakor da se v tej zvezi ne počutite svobodni, kot da ste v njej proti svoji volji. In ker iz nje »ne morete«, se »mora« spremeniti partner. In ker vas pri njem moti tako rekoč vse, kar je in kar počne, se mora spremeniti za sto osemdeset stopinj.

Globoko v sebi pa že veste, da se v resnici ne bo spremenil – ne zato, ker se ne bi mogel, ampak ker nima nobene želje po tem. To je tisto, kar vas draži in jezi, pa tudi žalosti in plaši. Počutite se razvrednoteni, saj nič, kar je za vas vrednota, ne velja v njegovih očeh niti prebite pare. Razumsko veste, da ste vredni bolj spoštljivega, varnejšega, bolj ljubečega odnosa, vendar bi ga radi imeli prav s tem fantom. Kot bi pribili: »Ta ali pa nobeden!«

Nekaj je torej na njem, kar vas močno privlači, in dobro bi bilo pogledati, kaj naj bi to bilo. Vi ste resno, odgovorno, delavno, strogo, tudi do sebe nevarno strogo dekle (od kod boleča ideja, da naj bi si človek zaradi cigarete zaslužil vzgojno klofuto? Klofuta privzgoji samo jezik nasilja, nadvlade, nerazumevanja, ponižanja in sramu). Ne vem, koliko si sploh dovolite biti brezbrižno igrivi, vsaj malo neodgovorni, leni? Ali so naštete lastnosti za vas negativne in sramotne? Če so, jih začnite ozaveščati in sprejemati, počasi, korak za korakom si dovolite, da ste kdaj pa kdaj malo lahkomiselni in otročji – in boste videli, da vam teh lastnosti ni več treba tako silovito iskati v kom drugem. To je obrambni mehanizem projekcije, ko nekaterih lastnosti nikakor ne moremo sprejeti (»Jaz pa že nisem taka!«), in bolj ko jih potlačujemo, zanesljiveje se bo v naši bližini pojavil nekdo, ki jih bo izražal na polno in nam bo ravno zaradi tega (verjetno čisto nezavedno) neznansko privlačen.

Pustite torej času čas in naj stvari dozorijo. Medtem pa ta čas izkoristite za raziskovanje sebe. Hvaležni si boste.

Prijazen pozdrav,

Jana Lavtižar, spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka I [email protected] I 040/523-787 I www.janalavtizar.com

Jaz bom zelo iskrena in direktna. Tvoj fant se ne bo spremenil.
In četudi bi se malce spremenil, ne boš z njim nikoli resnično srečna.

Prekini čim prej.

Hvala za nasvet, sicer nisem pretirano stroga do sebe, tudi sama imam kdaj lene dneve, vendar ne vsak dan, tako kot on, ki je izgubil smisel življenja, pa niti 20 let ni star, pa se vsak dan samo pritožuje čez vse, kako ga vse boli (od kje, če samo lži po cele dneve?!) in kako je življenje težko. Seveda ga imam neizmerno rada in so včasih tudi pozitivne strani, seveda zna biti tudi zabaven in zna kdaj biti priročen in pomagati, tudi ustrežljiv je, še posebej kadar zbolim mi vse sam prinese ali kaj skuha, pa tudi če imam čisto malo vročine in bi lahko to storila sama. Vendar, saj pravim, lahko je v redu, če le hoče. Večino časa pa je zamorjen.

Ali si te stvari imela (imaš) na seznamu, ko razmišljaš, s kakim človekom si želiš preživeti vse svoje življenje, si ustvariti družino, dom, otroke, se z njim postarati …?

Na tak seznam (ki je lahko samo mentalen) si npr. damo: prijazen, odgovoren, iskren, zanesljiv itd.
Na svojem seznamu imaš: lenuh, mamin sinček, nima ciljev, ne vidi smisla življenja, razvijanje uma in duha mu ne pomeni nič, je nezanesljiv, nevreden zaupanja, nedeloven, vzkipljiv, žaljiv, nagnjen k zasvojenostim (cigarete, igre na srečo …) …

Če boš nadaljevala to zvezo, bodo vse te njegove “vrednote” nekoč tudi “vrednote” tvojih otrok, ker slabi zgledi pač vlečejo bolj kot dobri; da je nagnjenost k zasvojenostim do neke mere dedna, pa je tudi že dokazano. So to tvoji življenjski cilji?

Kako se vse to ujema z “neizmerno ga imam rada”?

Se ne. Vsaj ne v pomenu resnične ljubezni. Preberi še enkrat odgovor Jane Lavtižar, zlasti zadnja dva (daljša) odstavka.

In ne, ne bo dojel in se spremenil, zato ker ti tako hočeš. Poznam ženske, ki so 20, 30 let vlagale vso svojo čustveno energijo v to, da bi spremenile moža. Tako v redu je bil, tako rade so ga imele … samo nekaj bi moral spremeniti, pa bi bilo vse dobro. Po tridesetih letih je večina življenja minila, mož se ni spremenil, ostale so zagrenjene, z otroki, ki jim očitajo ali imajo sami hude probleme … Tako to gre – iz roda v rod. Če ne presekaš začaranega kroga, in to čim prej. Ti imaš še veliko časa. Sicer pravijo, da nikoli ni prepozno – je pa velika škoda. In ko so vpleteni otroci, je tu še velika odgovornost.

Mišljenje oz. prepričanje: tako zelo ga imam rada, in ko bo to dojel, se bo spremenil, saj mu želim samo dobro – je ena najhujših pasti, v katere se ujamemo (večinoma) ženske. Nikoli ne deluje! To je popolna iluzija!

Če boš grozila z odhodom, se bo “spremenil” za dan, dva, mogoče za teden, dva. Tako kot otrok, ko je mama huda in je potem nekaj dni bolj “priden”. Te spremembe bodo le igra, način, kako te obdržati. Vsakič, ko se bo krog ponovil in bo spet postal isti, te bo bolj bolelo.

Na zadevo lahko pogledaš tudi z drugega zornega kota (temu lahko rečeš reality-check). Predstavljaj si, da imaš hčerko, podobno sebi, in ti potoži o svojem fantu, kot si ti potožila tukaj. Kaj bi ji svetovala? In kaj bi bila tvoja glavna skrb? Ne fant, kajne? Glavna skrbi bi bila oz. morala biti, zakaj hčerka misli, da ima tega fanta neizmerno rada.

Imeti rad pomeni, da človeka sprejemaš takega, kot je, in ga ne skušaš spreminjati. Če ga skušaš spreminjati, če je toliko stvari, ki te ovirajo, da bi ga lahko sprejela, to ni ljubezen, ampak želja, da bi ga nadzirala, da bi se ti prilegal po tvoji meri. Očitno je, da se ti ne. KAJ je torej tisto, zaradi česar misliš, kako silno ga imaš rada?

Vse dobro ti želim,
I.

New Report

Close