Pozdravljeni,
imam težavo v odnosu z možem. Skupaj sva že več ko 15 let in imava dva super otroka in tudi na splošno je najin odnos kar v redu.
Prvih nekaj let je bil najin odnos sanjski. Res se mi je zdelo, da sem njegova sorodna duša.
Vendar pa, ko sva bila skupaj cca 6 let in sva še vedno živela vsak na svojem koncu, sem ugotovila da se je večkrat dobil z neko (poročeno) žensko. Nikoli nisem izvedela ali me je prevaral ali ne, mi je pa zatrdil, da me ni. Takrat sva se za nekaj časa razšla, nato pa sva se zopet začela videvati, kasneje sva se poročila. Od takrat naprej mu ne morem več zaupati, čeprav ga imam rada.
Težava, ki me žre je ta, da se mož v dopoldanskem času vsakodnevno ustavi v lokalu na kavi in se druži z natakaricami, ki so od njega mlajše 15 in več let. Jaz sem v tem času v službi. To me ne bi tako zelo motilo, če se ne bi z njimi “družil” še na chatu na FB, sem in tja pa je dobil tudi kak SMS. Ko ga skušam, kaj vprašat o tem, se odzove z jezo, češ da sem ljubosumna.
Ne vem ali si z druženjem z mladimi dekleti skuša samo pozdraviti svoj ego, ker se bliža abrahamu ali naj me bolj resno skrbi. Ko je v stiku z mladimi dekleti postane zelo družaben, zabaven in nima problemov z njimi navezati stik. Postane očarljiv, poln karizme, samozavesti. Tak je bil v tudi v času, ko je spoznal mene.
Zato ne vem ali pač tak je in naj me ne skrbi.

Na splošno pa je tip, ki ne govori rad o čustvih in je na tem področju zelo hladen. Jaz pa bi se od časa do časa rada pogovorila o tem kje sva. Žal se takrat vedno spreva.

Hvala za pomoč.

Lep pozdrav

Spoštovana metuljček111,

vaš opis, da je bil vajin odnos sanjski, natanko ustreza opisu vašega moža: čustveno zelo hladen, obenem pa očarljiv, poln karizme in samozavesti. Vaš odziv nanj je bil, da ste se zazibali v sanje, kjer je bilo samo lepo … kjer ni bilo treba videti hladnosti, neempatičnosti, nerazumevanja in varanja (tudi če je bilo samo čustveno – kar potrjuje samo beseda človeka, ki mu ne zaupate – je bilo še vedno varanje).

Minila so leta in nezaupanje, strah in zadrževana jeza so že močno načeli vaš sanjski oklep. Ob moževem flirtanju z mladimi ženskami pa se vam prebujata še sram in prezir, da na koncu pridete že celo do izjave: »Zato ne vem, ali pač tak je in naj me ne skrbi.« Ne vem, kakšna huda stiska vas je pripeljala do sklepa, da naj bi vas ne skrbelo prav to, kar vas najbolj skrbi. Ne gre za otroka, ki je recimo »zelo živ« in ga imamo kljub temu radi, ker je naš (»pač tak je«); gre za odraslega, na katerega bi radi bili ponosni, ki bi mu radi pripadali – pa mu čustveno ne morete.

Kajti da, vaš mož je tak, kot ga pač doživljate. Za vas je tak in to šteje. Ne zaupate mu ves čas zakona in ne vidite nobenega razloga, zakaj bi mu začeli zaupati zdaj. Kot pravite, je na splošno vajin odnos kar v redu. Kaj to pomeni, si ne predstavljam, lahko samo ugibam, da sta drug drugega korektna, kar zadeva starševstvo, finance, delitev dela, medsebojna pomoč in podpora. Če ste pripravljeni to sprejeti kot tisto, kar vam mož lahko da, je vse v redu. Če pa si želite moškega, ki bi mu lahko zaupali oz. ki vam ga ne bi bilo treba deliti s poljubnim številom deklet na chatih in kdo ve kje še, bosta morala v svojem odnosu nekaj korenito spremeniti. Vajini konflikti na to temo so slepa ulica in medsebojno izčrpavanje, da ne govorim o tem, kako se to prenaša na otroke, tudi če ničemur niso priča. Svetujem vama terapijo, če pa mož meni, da mu ni potrebna, jo svetujem vam. Čas je, da se začnete razbremenjevati svoje stiske, poiskati in »očistiti« njen izvor ter se iz spominov na sanje postaviti na realna tla, ki vam bodo v oporo.

Srečno vam želim in vas lepo pozdravljam,

Sem bom kar priključil na že odprto temo..

Pred kratkim sem bolj kot ne po naključju “prestregel” komunikacijo med mojo ženo in njenim sodelavcem. Maili in SMS sporočila so bila polna namigov iz katerih bi lahko zaključil da me je žena prevarala z dotičnim sodelavcem. Ko sem jo soočil s tem da vem za sporočila mi je rekla da se ni zgodilo nič. Da je šlo za čustveni primankljaj in da ji je godilo da se ji nekdo “posveča”. Da je sicer možno da se je ta sodelavec v njo zaljubil in da je celo poizkusil z fizičnim stikom, da pa ona več kot to nebi dopustila.
OK, razumem. Recimo da bi lahko celo verjel, vendar me obdajajo čudni občutki da ne nisem izvedel vsega. Tudi ne vem koliko iskreno je ženino pojasnilo… komunikacija s strani moje žene je milo rečeno čudna in ne kaže na nekoga ki mu je žal:
– ko sem ji en dan pred odkritjem mailov rekel naj si počasi neha pošiljati SMS s komerkoli že, ker pretirava sem nato na to temo v mailu odkril zapis ” morava nehati uprabljati SMSe ker gre mojemu na živce :(” .
– ko sem ji povedal za maile mu je poslal mail z vsebino : ” moj je vse odkril :((”

sedaj pa ne vem kaj pomenijo vsi ti :((( . Obžalovanje česa? Da sem odkril? da zahtevam da se konča?Ne vem in res ne vem kaj naj verjamem.
Do sedaj sem ji zaupal in verjel 150%, in želel bi ji verjeti tudi to da se ni zgodilo nič, pa kljub vsemu mi v glavi govori glas ki pravi da tudi će sem ji zaupal je to zaupanje prelomila in ji posledično ne morem verjeti niti tega da ni bilo nič. ene vrste Catch22.
Model mi celo napisal mail z opravičilom ki pa je izzvenel bolj kot tipanje terena kaj vem in kaj ne. Po drugi strani pa sem spet mogoče preveč paranoičen in je mislil iskreno in samo jaz preveč silim v detajle in iz njih vlečem napačne zaključke.
Z ženo sva se iskreno pogovorila, in zavestno sem se odločil da ji verjamem in da poskušava začeti znova. Kar pa me muči pa je toda ne vem kako naj rešim zadevo z “ljubimcem”. Sta sodelavca in popolnoma prekinit stike je v takem okolju težko. Prepovedovati in ukazovat je tudi proti moji .. recimo temu liberalnim načelom.
Hkrati pa me vrta črv, ki pravi da moram zahtevati prekinitev vseh pisnih in fizičnih stikov razen najbolj nujne poslovne komunikacije.
Kaj naj storim? Sem preveč paranoičen, ljubosumen ali pa je moja skrb upravičena? Iščem slabo tam kjer ni? Razjeda me nekaj neznanega in počutim se povsem nemočnega..

Pozdravljen,

to, kar opisuješ, je čustveno varanje. Tvoji “čudni” občutki so legitimni; laž namreč v iskrenem, zaupanja vrednem in polnem odnosu nima česa iskati. Če si partner skrivaj dopisuje z nekom, je to laž. Zamolčanje je laž. Tako pač je.

Če želiš obdržati in osmisliti svoj zakon, je treba odkriti vzroke, zakaj je do tega prišlo. Eden kar bije iz tvojega zapisa: da je ženi godilo, da se ji nekdo posveča. Zveza je nenehno delo in skrb zanjo. Stokrat smo jo že primerjali z rožo, ki prav tako ovene, če je nihče ne zaliva in ji skratka ne posveča pozornosti. Oba bi morala raziskati to področje. Je žena čutila, da sta se odtujila, da se ji premalo posvečaš, da ni več iskrice? Zakaj je tako, kaj drug od drugega pričakujeta in kako to udejanjiti – to so osnove reševanja zakonske barke, ko trči ob čer. In vajina je trčila, tu se nimaš kaj slepiti. Kaj (vse) manjka tvoji ženi, da to išče na neprimeren oz. do tebe nepošten način? Tudi sama bo morala pogledati vase! Ti ne moreš namesto nje – lahko samo sodeluješ v pogovoru, ji stojiš ob strani in prispevaš svoj del – tisti, za katerega si ti odgovoren. Kaj jo žene v to početje? Kako bi ta manko potešila oziroma umirila drugače, na iskren, do sebe, tebe in vajinega odnosa pošten način?

Tu je veliko vprašanj, ki potrebujejo “fair and square” odgovor, brez izmotavanja, slepljenja in zanikanja. Praviš, da sta se z ženo iskreno pogovorila, nič pa ne omenjaš, do kakšnih sklepov in rešitev sta prišla. In ker se obračaš na ta forum, lahko domnevam(o), da tebi ta “iskreni pogovor” ni prinesel tega, kar bi želel.

Samo en pogovor (ki vse reši) je mogoč samo v filmih. Žal. To je iluzija. Reševanje odnosa je proces, ki lahko traja leto in več. In v katerem morata tudi vsak v sebi marsikaj razrešiti. Ti recimo praviš, da si se zavestno odločil, da ji boš spet zaupal. Toda to je nemogoče (kot sam ugotavljaš – kavelj 22). Zaupanje ni nekaj, za kar bi se lahko človek sam odločil in kar naenkrat imel. Žal je tako: gradi se leta, poruši se v sekundi. In slepiš se, če misliš, da ga lahko v naslednji “sekundi” oz. po enem iskrenem (?) pogovoru zavestno spet vzpostaviš. Že zato, ker zaupanje ni zgolj zavestni proces, ampak je neizogibno povezano s čustvenim odnosom, poleg tega pa korenini v samem posamezniku, v njegovi samopodobi, v njegovih pogledih na svet (je svet varen, načeloma dober, so ljudje varni, dobri, vredni zaupanja? je svet dobro urejen? …) in izkušnjah, ki jih je dobil že kot otrok v svojem prvem odnosu (s starši).

Pa še nekaj: tudi če bi ji bil odslej sposoben povsem zaupati, to ne bi rešilo ničesar. Treba je namreč odkriti, kot rečeno, vzrok, zakaj je do tega sploh prišlo, in odpraviti vzrok, ne pa potlačiti posledic! Šele takrat se začne v odnosu vzpostavljati resnična intimnost in bližina, skupaj z njima pa se začne krepiti tudi medsebojno zaupanje.

Srečno!