Vedno sem si želela 4 otroke (mož ne), vendar pri 32-ih letih, ko se nama je rodil 3. otrok in sva začela z gradnjo hiše, sva se strinjala, da imava otrok dovolj. Sedaj so otroci že precej samostojni in smo tudi že dobro leto v novi hiši, se je v meni pri 38-ih letih ponovno prebudila želja po 4. Mož ni za, pa tudi sama imam precej pomislekov, predvsem zaradi velike razlike v letih med otroci, pa mal smo že ven iz “dojenčkastega” obdobja, navajeni, da si tud privoščimo kako smučanje (magari na bližnjem hribu), kopanje, večer ali morda celo vikend v dvoje… skratka končno lahko uživamo, kot smo si predstavljali, da bomo…. samo ta moja želja po 4. otroku mi ne da miru…. moram reči, da mi je kar žal, da se ta močna želja ni zbudila v meni pred vsaj 2. 3. leti… ali pa se je zbudila, pa sem jo uspešno potlačila, sedaj pa je moja biološka ura vedno bolj glasna in morda je to “še zadnji klic narave”…
Kako se boriti sam s seboj?
Bojim se, da bova v teh trenutkih “podlegla” skušnjavi (morda bi moža celo pregovorila), potem pa mi bo žal………………………..

No vsak ve zase,in naredi po svoje.Jaz pričakujem tretjega otroka in ta bo zadnji.Dost je.že glede na leta mislim da sem ulovila zadnji vlak,stara bom39 let in to nosečnost kar težko prenašam,no sicer sem na koncu tko da je vse ok.Tudi ostali dve sta bili vse ok.samo vidim kaka razlika je v letih,ko sem mela pred 8 leti ali pa zdaj.Tko da kolikor se boš odločila bo prav.če pa se odločiš za 4 ti želim vse najbolje.
LP

Živjo,

tudi jaz pričakujem tretjega otroka, stara pa bom 39 let. Mogoče je ta tvoja želja res klic otročka, ki hoče priti v življenje…. Vsekakor pa mislim, da je potrebna odločitev obeh in da si mora tudi mož to želeti. Otrok lahko namreč nezaželenost začuti že od spočetja naprej, tudi če je ob rojstvu že toplo sprejet. Prvi je vsekakor po mojem mnenju odnos med vama, ne glede na želje in pričakovanja. Če bo to o.k., potem bosta skupaj razumela, kaj je prav.

Glede razlike v letih pa po mojem ni tak problem. Ostali otroci bi bili verjetno zelo veseli dojenčka. Tako je bilo tudi pri nas, ko se je rodila moja sestra (tudi 4. otrok), ki je 9 let mlajše od mene. Res je, da je treba vse od začetka, se spet čemu odpovedati, ampak po mojem to ne sme biti razlog, ki prepreči nastanek novega življenja.

Pa srečno! In javi se, če bo kaj…

Spoštovana!
Zares čudno, da o tako osebnem, intimnem vprašanju sprašujete popolne neznance na forumih.Meni osebno se zdi, da niste bili primerni niti za dosedanja tri rojstva. Kajti človek, ki govori o podleganju naravi in da mu bo potem žal, pa o tem, da bo partnerja “pregovoril”, je popolnoma nezrel za kakršenkoli odnos kaj šele za materinstvo!
Premislite kaj klobasate in ne tatite časa z nepomembnim natolcevanjem, življenje je v vaših rokah in bodite sposobni odločati o njem!!!!

Vprašanje, kako se boriti sam s seboj in svojimi željami, se meni ne zdi prav nič intimno. Vse ostalo o čemer pišeš ni vredno komentarja.

“Klic narave” nikakor nisem mislila kot klic otročka, temveč na to, da mi tiktaka biološka ura. Se pa strinjam – odločitev za 4. otroka mora bit soglasna (kot je bila že za te 3, ki jih imava). Če slučajno kaj bo, pa se nedvomno oglasim še kaj na tem forumu 😉

No prav o tem jaz razmišljam – razlika bit noseč pri 29 ali 38, 39 je velika in res gre za zadnji vlak (to sem imela v mislih pod klic narave)… Tudi po nosečnosti, sprejemanje vsega, kar je povezano z dojenčkom in novim družinskim članom zna biti nov šok – ob 3 šolarjih s svojimi obveznostmi in lastnih željah po “imeti svoj mir”.

Imela četrtega pri ravno napolnjenih 41. In še tri šolarje. In definitivno si za družino ne bi mogla omisliti nič bolj “osvežilnega”, kot je ta naš, danes 2 letni otroček. Neverjetno, kako je zmehčal moje najstnike! Ja, je bil šok, ampak v najbolj možnem pozitivnem smislu. Res pa je, da sva bila z možem složna in sva ga spočela, ker sva si ga OBA zaželela.

Očitno ima gospa pod geslom mum _mum kljub TREM otrokom VELIKO PROSTEGA ČASA, da lahko vsem po vrsti odgovarja na komentarje. Glede na to gospa, vam priporočam še najmanj DVA OTROKA, morda bi bilo fajn, da vas mož oplodi z dvojčki!!!!

no ja, razlika 6 let pri otrocih se meni ne zdi nekaj velikega, pravzaprav niti do 10 let. premisli imaš že tri otroke, zadnji je po grobem izračunu star 5,6 let, in koliko so bile stare naše babice in razlike v letih med otroci, ko so imele tudi po 10 otro. po mje da ne nič manj.

sama sicer pričakuje šele drugega, in po mojem razmišljanju tudi zadnjega, imela pa bom razliko 11 let med otrokoma, me je kar zabolelo ko si omenila velike razlike v letih. sem sicer malo mlajša od tebe, pa ne veliko, zgolj 1 leto in razlogi za takšno razliko niso pomembni, so pa kvečemu meni v tolažbo.

precej bolj je vprašanje kaj ti hočeš.

ju3 – to, da je to velika razlika v letih je pač moja ideja – všeč mi je, da sorejenci odraščajo skupaj, imajo od malega naprej kake skuprne interese, potrebe. Drugače pa seveda nimam nič proti, če se kdo drug odloči drugače 🙂

jaz pa sem – no o taki osvežitvi vidim, da je uspešna še v katreri podobni družini… vseeno, pa tud z novimi naporo…

endivja – če se bova odločlila za ponovno nosečnost, bova imela tud to v mislih, da znata bit morda tud dvojčka ali celo trojčki (čeprav ne enih, ne drugih ni v rodu po nobeni strani do nevem katerega kolena)… glede prostega časa pa – ja ga imam dovolj, če se pravilno organiziram 🙂

mum mum popolnoma te razumem; meni se je dogajalo isto pred enim letom v starosti 39 let, le da sem se odločala za 3.otroka, kar je bila vedno najina želja. Vmes sem jo že skoraj opustila ker sem pri 38-ih doživela napade panike in tesnobe tako da sem morala jemati antidepresive, Takoj, ko sem zmogla brez njih, se je želja spet pojavila skupaj s strahom kako bom zmogla nosečnost in tudi mož je imel pomisleke. Skupaj sva se odločila da tvegava, saj imava otroke oba zelo rada. Zanosila sem tako hitro, da si nisem utegnila premisliti in nosečnost je bila kar naporna, čeprav mislim da predvsem zaradi mojih strahov, kajti sicer je bilo vse ok. Po rojstvu, ko sem videla da sem zmogla in da je vse ok, sem bila v devetih nebesih in polna energije. Potem pa je prišel šok, ker dojenje ni steklo. Novorojenčica je zaradi zlatenice in zaspanosti dobivala v porodnišnici dodatek po steklenički in se doma ni hotela več dojiti. Nekako mi je uspelo poleg stekleničke tudi dojiti še 4 mesece, vendar me je sekirancija popolnoma izčrpala, ker mi dojenje res veliko pomeni in še danes po 7 mesecih jočem zaradi tega in se kar ne morem pobrati in kar naprej razmišljam o tem ali sem se res pravilno odločila, počutim se staro in nesposobno, prikrajšano za lepe trenutke s starejšima otrokoma (12 in 7 let), za svoj mir,… skratka za vse krivim sebe in mojo starost, čeprav sem o tem že pred nosečnostjo temeljito razmislila…tudi pri prvem otroku dojenje ni bilo uspešno, vendar sem to lažje, predvsem pa bolj hitro prebolela, drugega sem dojila 1 leto in sploh si nisem mogla predstavljati da bi v tretje to lahko bil v problem…skratka hotela sem te le opozoriti, da se z leti bolj sekiramo za vse, ne pa odvrniti od 4.otroka; je pa predpogoj, da si ga oba želita in prevzameta lepe in manj lepe trenutke; meni je namreč mož zelo v oporo, pa vseeno težko prenašam to psihično breme; starejša otroka pa sta jo vzela za svojo in nič ne komplicirata, če si le vzameva čas tudi zanju, pa čeprav nekoliko manj kot prej…

Jaz sem prvič rodila samo malo mlajša kot ti tretjega, pa sem imela iste probleme z dojenjem, ampak sekirala se pa NISEM!!! tole, da se z leti sekiramo bolj, zame niti slučajno ne drži – RAVNO OBRATNO drži, sekiram se vse manj, uživam pa vse bolj. Pred 30-im letom niti slučajno ne bi bila tako dobra mama, kot sem lahko danes. Za nekatere druge pa velja obratno, do 30-ga hočejo imeti otroke. Vse lepo in prav, vsak zase najbolje ve in prav je tako.

Ne ga pa srat in bit obremenjene z leti, pa še se zanašat na floskule, kako je, ko si star tam proti 40. Dokler imaš menstro, si lahko mama, pa bila stara 20 ali 40. To je manj pomembno od tega, kako mladosten si po duhu! Biološka starost je samo ena cifra, važno je, koliko je zares staro vaše telo, še bolj pa UM in DUH in DUŠA! No, če že pri 40-ih razmišljate kot bakice, potem se je za vprašat, koliko se v resnici počutite stare.

Da dodam še tole, moja zdravnica ima štiri. Začela je rojevat šele pri 33-ih, ko je končala specializacijo in doktorat in vse službene zadeve pošlihtala. In kaj mi je rekla, ko sem pripomnila, da nekateri menijo, da sem imela otroke prepozno? “Za nas, ki smo se od 20. do 30. leta na polno ubadale s faksom, so to najlepša leta za imet otroke”. Ima štiri, zadnjega je imela pri 44. Stara je 64, bolj vitalna, zdrava in nasmejana kot marsikakšna dvajsetletnica in – še vedno dela. Predvsem pa ima pošlihtano v glavi. In nobene nosečnice ne straši s tem, da je ali prestara ali premlada za otroke.

a dej ga lomit! res je kar praviš, vse je v glavi; če je zgornje nadstropje pošlihtano, tudi ostalo deluje; ostani taka še naprej, jaz pa veselo na delo!

“a dej ga lomit”, TI ga lomiš! Saj sama veš, če praviš, da si rodila po tridesetem, da se z leti veča tveganje tako pri nosečnosti kot pri porodu in da si tudi ti najbrž morala kak pregled več narediti. Strah in skrbi pri pozni nosečnosti zato niso neke “floskule”, kot praviš ti. Ne moreš obsojati in žaliti žensk, ki jih je strah in želijo o tem strahu odkrito govoriti, saj imajo vso pravico! Saj jih vendar stroka obravnava kot rizične nosečnice!
Pa saj pišeš kot neka trapasta najstnica, ki nima pojma in ki ji je kul, da žali in obsoja “40 letne bakice” – ženske, ki jih je upravičeno strah in želijo o tem strahu odkrito spregovoriti!

Citiram:
“Nosečnico po 35. letu jemljemo kot rizično za nosečnost in porod ter ji pravimo “stara” prvorodnica, če rojeva prvič. Ker se je povprečna starost ob prvem porodu dvignila na 27 ali 28 let, je vse več tudi nosečnic, ki po 35. letu rojevajo drugič, tretjič ali četrtič. Narašča predvsem število nosečnic po 40. letu, ki jih pred petimi ali desetimi leti skorajda ni bilo,” razlaga dr. Blejec.

ves intervju je tukaj:
http://www.viva.si/Ginekologija-in-porodni%C5%A1tvo/2583/Nose%C4%8Dnost-po-35-letu

”a dej ga lomit”, TI ga lomiš! Saj sama veš, če praviš, da si rodila po tridesetem, da se z leti veča tveganje tako pri nosečnosti kot pri porodu in da si tudi ti najbrž morala kak pregled več narediti. Strah in skrbi pri pozni nosečnosti zato niso neke “floskule”, kot praviš ti. Ne moreš obsojati in žaliti žensk, ki jih je strah in želijo o tem strahu odkrito govoriti, saj imajo vso pravico! Saj jih vendar stroka obravnava kot rizične nosečnice!
Pa saj pišeš kot neka trapasta najstnica, ki nima pojma in ki ji je kul, da žali in obsoja “40 letne bakice” – ženske, ki jih je upravičeno strah in želijo o tem strahu odkrito spregovoriti!

Citiram:
“Nosečnico po 35. letu jemljemo kot rizično za nosečnost in porod ter ji pravimo “stara” prvorodnica, če rojeva prvič. Ker se je povprečna starost ob prvem porodu dvignila na 27 ali 28 let, je vse več tudi nosečnic, ki po 35. letu rojevajo drugič, tretjič ali četrtič. Narašča predvsem število nosečnic po 40. letu, ki jih pred petimi ali desetimi leti skorajda ni bilo,” razlaga dr. Blejec.

ves intervju je tukaj:
http://www.viva.si/Ginekologija-in-porodni%C5%A1tvo/2583/Nose%C4%8Dnost-po-35-letu%5B/quote%5D

ti si mene in celotno temo čisto narobe razumela, zato se nehaj razburjat. Glede rizičnosti v tej temi nobena od mamic ni omenila tega aspekta, samo ti si ga – njihove skrbi so šle v drugo smer, v smislu, kako bomo zmogle. Odtod moja pripomba na bakice. Nauči se brati, pa ne samo črk in besed, ampak cele stavke in sestavke. Jaz sem replicirala samo na odebeljen del, kjer je pisalo, da se z leti bolj sekiramo za vse – ni pisalo, da se sekiramo glede rizičnosti nosečnosti, ampak “za vse”; pisalo je za primer ob zdravi nosečnosti in zdravem dojenčku. Kar ni res in definitivno ne velja za vse, sploh pa je to zagotovo nekaj, kar se da porihtati, če porihtaš predvsem v glavi.

Sicer pa še tole glede intervjuja: v tej temi so se oglašale same mnogorodnice, ki so prvega imele pred 35. Zanje ne velja to, kar si ti navedla, ampak tale zdravničina ugotovitev:

“Spremljanje nosečnosti je odvisno od tega, ali je nosečnica zdrava ali bolna. Zdravi nosečnici zavarovalnica plača deset pregledov, dva ultrazvočna pregleda in nekatere laboratorijske teste. Če je bolna, nosečnost vodijo na prilagojen način. To velja tako za mlajše kot starejše nosečnice. Dr. Blejec to ponazori s primerom: “Če imamo kronično bolnico s povišanim krvnim tlakom, staro 30. let, in kronično bolnico s povišanim krvnim tlakom pri 38. letih, je edina razlika med njima v tem, da bomo pri starejši nosečnici opravili preiskave za prisotnost kromosomske napake pri otroku. Nosečnost pa vodimo enako.” Sogovornica pove tudi, da so najbolj rizične za vodenje nosečnosti prvorodnice. Če ženska pri 37. letih rojeva tretjič, lahko iz njene prejšnje zdravniške zgodbe in podatkov iz nosečnosti ter poroda napovedo, kakšna so morebitna tveganja. Dodatek starost le malenkostno prispeva k tveganju.”

Pozdravljeni!!

Imam tri krasne otroke stare 6, 15 in 16 let….in se imamo super!! razlika v letih sploh ni pomembna…s pozitinostjo in lepimi odnosi….ni nič težko. Trudimo se imet še enega, sicer nama že dva meseca nagaja…ampak imava željo.Lep pozdrav!!

No, sama sem podobna kot tale tvoja zdravnica. Najprej sem dokončala doktorat in še drugi študij, dobila službo za nedoločen čas, se odselila in poročila in pri 32 letih imela prvo dete, dve leti kasneje drugo, sedaj pri 39 letu pa tretje. Glede na to, da sem zdravnica verjemite, da sem natančno proučila, kaj to pomeni zame, za otroka itd. Drži pa, da te otroci pomladijo.