SPoštovani,
čeravno sem po dveh hudih in prejokanih tednih skoraj odločena v svojo odločitev, da splavim v 8. tednu nosečnosti, se vendarle z obupom, ki je verjetno posledica različnih družbenih pritiskov, obračam na vas za (strokovno) mnenje in pomoč. Moja zgodba gre pa tako:
Sem v 32-tem letu, poklicno precej zaposlena in uspešna, tudi sicer me je delo vedno izpolnjevalo in nikoli nisem čutila tiste pregovorne praznine, ki jo nekatere v želji po družini. Tako je bilo do dveh let nazaj, ko sem tudi sama začutila “klic narave po potomstvu”. Ker moj takratni partner ni čutil podobne želje in se ni bil pripravljen odreči takratnemu stilu življenja brez otrok, sva se po 11ih letih razšla. Kljub temu, da sva se zelo dobro razumela in sem zmeja trdila, da sva sorodni duši, sem bila v svoji nagonski želji brezkompromisna: ali otrok ali pa narazen. In sva se razšla, izguba je bila zelo boleča, zdi se mi, da jo čutim še danes.

Po tem sem bila skoraj eno leto samska, a venomer v želji najti ustreznega partnerja (ustrezno pomeni nekoga, s katerim se počutiš dobro in ima podobne življenje cilje) in uresničiti željo iz prejšnje zveze. In potem sem ga našla – “ustreznega moškega”, kot iz filma, v katerega sem se celo noro zaljubila: kot bi bila ponovno stara 15 let! Mislila sem si, da sem končno našla srečo, ki mi je nekoč spolzela skozi roke. Pri novem partnerju sem takoj začutila, da imava enako željo po družini in podobne življenjske cilje. In se je zgodilo: po približno pol leta poznanstva in skupnega življenja sem zanosila. Nosečnost je bila zaželena in pogojno načrtovana (dejansko čez nekaj mesecev, a se je pač zgodilo v prvo!). Sprva radost in občutki, da je to nekaj najbolj naravnega in pravilnega, kar se je lahko zgodilo med nama. Vse je bilo tako radostno do dveh tednov nazaj, ko je se v meni zgodil neverjeten preobrat; od takrat dnevno trpim, jočem cele dneve in iščem izhod iz situacije:
pred dvema tednoma so se pojavile hude slabosti, istočasno s slabostmi pa tudi nerazložljiv odpor do partnerja – očeta spočetega otroka. SPrva sem stisko in odpor, ki je nastal zaradi nosečnosti, premlevala sama zase, saj so mi bili občutki popolnoma tuji in narazložljivi. Temu se je kmalu pridružil neutolažljiv jok in obup, da se nisem pravilno odločila, da izgubljam svoje staro življenje, ki mu pravzaprav ni nič manjkalo in da si otroka morda sploh ne želim ali pa vsaj ne s tem človekom (nekakrat sem začela dvomiti, da je to človek, s katerim bi preživela celo življenje). Slabosti so bile iz dneva v dan hujše, motile so me vse vonjave, najbolj pa vonj mojega partnerja, ki ga dobesedno nisem prenesla in me je silil na bruhanje, čeravno je zelo snažen in vedno diši. Po nekaj dnevih sem zaradi hudih slabosti, posledično pa neustavljivega bruhanja, pristala v bolnišnici, potem pa na bolniški v domači postelji. S tem je bil tudi prekinjen moj študijski dopust, zaradi slabosti sem bila skoraj paralizirana in sem kmalu opustila vsakršno upanje, da bom lahko še kaj naredila za fax (sem na podipl. študiju ob delu) ali službo.

Po enem tednu lastnega premlevanja in tehtanja sem o svoji stiski in pomislekih odkrito spregovorila tudi s partnerjem. Najbolj od vsega so me tudi dajali dvomi o tem, da sva sploh za skupaj, da bi sama pravzaprav potrebovala drugečen tip človeka ob sebi (čeravno če pogledam z distance, mu zares nič ne manjka!). tudi o tem sem odkrito spregovorila. Ob mojem neutolažljivem joku in navalu besed, ki so kar vrele iz mene, je bil njegov odgovor ta, da splavu nasprotuje in da me ima rad. Če bom naredila splav, sva tudi midva konec. PO dvournem objemanju je dan stekel naprej kot da se ni nič zgodilo. Sama sem čutila rahlo olajšanje ob izpovedi, on pa si je verjetno malo zatiskal oči. Nakar se je drugi dan moj “napad” ponovil – in to dvakrat v dnevu. In čez dva dni spet. In tako zdaj vsak dan malce popestrimo dogajanje.

DA zaključim in povzamem: s partnerjem sva si nasprotnega mnenja glede splava, čeravno se o tem ne prepirava, temveč mirno pogovarjava, in on nekako potrpežljivo čaka, kaj se bo zgodilo. Očitno sem bom glede morebitnega splava morala odločiti sama. PO dveh peklenskih tednih, ki se mi zdita najbolj nesrečno odbobje v mojem življenju, se nagibam k temu, da nosečnost res prekinem in pogumno zakorama v posledice, ki jih bo moja odločitev prinesla. TO je lahko tudi to, da nikoli v življenju ne bom več imela možnosti, da še kdaj zanosim (pač glede na svoja leta). ALi pa upam, da so mi zvezde naklonjene in spoznam nekoga, v katerega ne bom dvomila, da sva za skupaj. In morda tudi otrok še kdaj pride na vrsto. V vsakame primeru pa verjamem, da mora v paru najprej trdno funkcuonirati partnerstvo, šele potem starševstvo.

Prosim vas za mnenje, ali je splav pravilan odločitev: ali naj sledim svojim najbolj temnim, a zagotovo pristnim občutkom in končam to svoje najbolj nesrečno obdobje mojega življenja?

Hvala vam za potrpežljio branje, če ste se prebili do konca, in za vsako vaše mnenje.

Lp, a

Draga Volpusina,

Hvala za zaupanje, s katerim ste svoje situacijo opisali in nam jo predstavili – prav je, da ste napisali nekaj več, saj s tem bolj osvetlite svoje občutke, misli in tako lažje razumemo, kaj se dogaja.

To, da sta s partnerjem trenutno različnega mnenja glede splava, je precej logično, saj ste se premislili vi, on pa svoje odločitve ni spreminjal, rad vas ima, vendar imajo zanj nekatera dejanja odločilen pomen za razmerje. In morebitni razpad vajinega razmerja ste sprejeli kot del posledic, če se za splav odločite …

Moram reči, da sem večkrat prebrala vaše pismo, kajti nekaj mi ne da miru: čutim, da je vaša odločitev morda nekaj prehitra in da na ta način rešujete notranji konflikt. Veliko žensk bi, če bi bile popolnoma iskrene, spregovorilo o tem, kako so se vsaj v začetku nosečnosti srečale z dvomom, ali je res pravi čas, ali je partner, ki je oče otroka, res pravi, ali ni odločitev za otroka povezana z usodnimi spremembami, ki jih zares ne želijo.

Nikoli ne moremo zares vedeti, kam nas posamezne odločitve pripeljejo, lahko pa preverjamo trenutno realnost in utemeljenost naših občutkov oz. opažanj …

Sprašujete se, ali je oče otroka res oseba, s katero bi hoteli živeti partnersko in družinsko življenje. Vidite, tu manjka del slike: zdelo se je, da je vajino razmerje dobro, nenadoma pa so se pojavile slabosti … in vse se obrne … Torej: sprašujem se, kakšen problem je v vajinem razmerju in sprašujem se, ali je ta problem temeljni in ga ni mogoče razrešiti ali pa je prehodne narave in bi bilo smiselno vlagati v kvaliteto odnosa.

Skratka, zdi se mi, da se v to morda še-ne-dovolj-trdno razmerje vpleta še drug problem: proces sprejemanja morebitnega materinstva. Dobro bi bilo, da razčistite, kako je z željo po otroku. Konec koncev nekatere ženske sprejmejo odločitev, da bodo samske matere, medtem ko si druge odločitev za materinstva brez partnerstva sploh ne predstavljajo.

Škoda bi bilo, da ena težava prekriva drugo – zdi se mi pametno ločiti oba vidika, da bi se bolje videlo, kaj je srž težave. Šele ko je to jasno, vemo, kaj je pot k rešitvi.

Mislim, da bi vam dobro del pogovor na štiri oči z nekom, ki vam bo pomagal preveriti, od kod prihajajo določeni občutki, kam sodijo pomisleki, ali so utemeljeni ali ne in vam tako pomagal pri preverjanju, ali je odločitev smiselna in prava. Če hočete, me lahko pokličite za dogovor konec tega tedna.

Morda samo še informacija, ki jo je dobro poznati (verjamem, da vi veste): odločitev za splav je mogoče svobodno uresničiti do desetega tedna nosečnosti, kasneje pa je za to potreben določen postopek in odobritev komisije.

Predlagam, da še kaj napišete,

želim vam miren večer

Pozdravljena…ne morem brez da bi ti napisala moje mnenje…moram rečt, da me vedno stisne pri srcu, ko preberem, da nekdo želi narediti splav. Razumem tiste, ki to naredijo iz zdravsrvenih težav ali ko odkrijejo, da je z orokom dejansko kaj narobe. Ampak nekdo, ki se nato premisli ali prične dvomiti v to ali si otroka sploh želi, pa da partner ni tapravi. Nevem, vsekakor te ne obsojam…ampak zame to je nekaj krutega. Sem namreč v 38.tednu nosečnosti in komaj čakam, da bom lahko objela našega sončka…tudi moja nosečnost ni bila brez težav, od slabosti, do nizke lege otroka zaradi katere ležim že več kot mesec in celo nevarnoti, da bi otorka izgubila. Stara sem 23 let in tudi sama sem se morala odreči določenim stvarem, seveda moraš spremenit način življenja in marsikaj se ti samo spremeni. Ampak, če je načrtovano in si tega želiš, spremeniš tudi tvoje želje, navade in še marsikaj. Prihaja drugo obdobje življenja…družinsko življenje. Poskušaj se s kom drugim pogovoriti. Mogoče in prisrčni upam, da boš ugotovila, da splav ni edina oz. najboljša rešitev. Mogoče te spravlja v obup to, da se slabo počutiš, da ti vse gre na živce…verjemi čez par tednov bo tudi ta grozna slabost minila in se boš počutila bolje. A ni bolj grozno, da se boš nato celo življenje kesala, ker si splavila?? Nevem, ne bom ti solila pameti, odločitev je tvoja in upam, da se boš odločila, da bo zate in tudi za otroka, ki ratse v tebi prav. ČE samo pomisliš malo naprej, ko bi lahko čutila njegove brcike…verjemi, da ni lepšega občutka kot do, da se zavedaš, da v sebi nosiš novo življenje.

Srečno

Pozdravljena, Vopusina,

pri branju tvojega pisma začutim več stvari, za katere se mi zdi, da bi jih morala premleti, preden hitiš s kakšno nepremišljeno odločitvijo.

Najprej to o “ustreznem moškem”, “partnerju kot sorodni duši”, itd, ki nam ga na pot pripelje “usoda”. Ne vem, sama po dolgoletnem partnertvu teh besed ne jemljem več resno … Zdi se mi, da so to precej iluzorne predstave o tem, kako naj vzpostavljamo svoja razmerja; zdi se mi tudi, da nam te predstave obilno servira družba, prepojena z mitom o romantični ljubezni in štorijami tipa “in potem sta živela srečno do konca svojih dni”. Na nas je, ali take zablode nekritično sprejemamo ali ne.

Uspešno partnerstvo vsaj po mojem mnenju ni nekaj, kar se zgodi v trenutku, ko se srečata “prava dva”, in potem drži “do konca”. Je nekaj, kar je treba vsak dan posebej graditi, ne glede na to, kako “prava, sorodna” sta se našla, pa tudi ne glede na to, ali imata otroke ali ne. Graditi po mojih dosedanjih izkušnjah pomeni marsikaj in je včasih tudi precej trdo delo: pomeni biti odprt, ljubeč, pozoren, pripravljen na komunikacijo. Kopati po samemu sebi. Prilagajati se in hkrati vzpostavljati meje, ohranjati svojo neodvisnost in se povezovati s partnerjem na vedno nove načine. Prepoznavati in sprejemati tako svoje kot partnerjeve šibkosti in močne strani. In ga ljubiti zaradi obojega. Pa še kaj.

Želja po sorodni duši, ki bi nas do potankosti razumela, čutila skorajda enako kot mi, je, vsaj zdi se mi tako, samo želja po spoznanju tega, kdo smo v resnici mi sami. Ker – na svetu NI dveh enakih ljudi, pa če iščeš celo življenje. Celo prav podobni si v marsičem nismo, če dobro pogledaš, čeprav smo si prav vsi, kar nas je na tem planetu, bližje, kot si marsikdaj mislimo. Življenje je sestavljeno iz paradoksov in tudi tu se zdi, da so nam tisti, za katere mislimo, da so najdlje, pravzaprav najbliže. V njihovi različnosti lahko šele zares uzremo sebe. Ljudje namreč vse prepogosto mislimo, da je samo podobnost tista, ki združuje.

Na neki točki iskanja “pravega” tako neogibno pride trenutek, ko ni več dovolj le iskati. Ker na ta način nihče nikoli ne bo pravi. Treba se je odločiti in se tej odločitvi tudi zavezati. Ne govorim nujno o poroki, velja pa za vsako partnerstvo, naj bo uradno požegnano ali ne. Odločitev in zaveza. Ne rečejo zaman ob poroki “v dobrem in slabem, v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju” te bom “spoštoval, ljubil, ti ostal zvest vse življenje” ali nekaj takega.

Ne govorim o zavezi partnerju, ki nas ponižuje. Govorim o zavezih dveh ljubečih se, enakovrednih, a vseeno različnih posameznikov. Ki bosta zagotovo doživljala vzpone in padce; ki bosta kdaj tudi dvomila vase, v zvezo, v drugega. Ampak ki sta se zavezala, da si bosta stala ob strani. V dobrem in slabem. In kakor razumem tvoje pisanje, imaš moškega, ki te ima rad, ki ga imaš rada tudi ti. Kar ti želim reči, je to, da je to šele začetek. Še veliko boš dvomila, pa če ostaneš v tej zvezi ali ne, še velikokrat se boš spraševala, o marsičem. In on se bo spraševal marsikaj. Tako je življenje – brez teh vprašanj in dvomov sploh ne moremo rasti. Ampak dva, ki se zavežeta, take dvome znata preseči. Ker jih vidita kot izziv za lastno rast in za rast zveze. Odgovore na vprašanja znata poiskati – in to predvsem v sebi, ne pa izven zveze.

Rekla si še: “V vsakame primeru pa verjamem, da mora v paru najprej trdno funkcuonirati partnerstvo, šele potem starševstvo.” Verjela ali ne – do prihoda otroka je težko vedeti, kako uspešno bo partnerstvo funkcioniralo tudi po njegovem/njenem rojstvu. Na prvi pogled prej uspešna partnerstva po rojstvu otroka pogosto razpadejo, saj se takrat ogromno spremeni. In vendar: ta partnerstva ne razpadejo zato, ker se nista našla prava dva. Razpadejo zato, ker ta dva nista znala prepoznati potenciala, ki ga ima njuna zveza, in jo na ta način negovati – razpadla bi tudi brez otroka, samo verjetno malo kasneje. Otrok zelo jasno izpostavi tako najbolj močne, kot najbolj šibke točke v odnosu. Po drugi strani pa prav to večino parov še bolj poveže, na načine, ki si jih prej niso mogli zamisliti – to je, če sta oba pripravljena odnos negovati, kar pogosto pomeni tudi spopasti se z negativnimi čustvi, dvomi, jezo, žalostjo, razočaranostjo itd, na obeh straneh. Ta otrokova sposobnost razgaliti zvezo do njenih obisti namreč zvezo dveh zavezanih si, ljubečih partnerjev odpira, osvobaja in očiščuje. Odločitev, ali bo zveza res zveza ali samo ohlapna skupnost, je vedno samo na nas. Vedno se lahko odločimo, da jo začnemo graditi, tudi če je doslej nismo; in obratno, vedno jo lahko tudi porušimo.

In še tretje: v tvojem pismu razen tega, da te ima partner rad, da pa nasprotuje splavu in s tem celo pogojuje obstoj vajine zveze, o njem ni veliko napisanega. Zato si je ta “naredi splav, pa je konec zveze” moč razlagati različno. Lahko bi rekli, da je to precej kategorična trditev, če že ne kar zahteva – če ne bo tako, kot bom jaz rekel, pa grem. To je kar precej otročje obnašanje – treba se je pogovoriti o takih stvareh, ne pa postopati tako. Po drugi strani pa tudi ti precej kategorično izjavljaš: “ker se mi ne zdiš pravi, ker rabim drug tip človeka ob sebi, bom naredila splav …” Ne vem, jaz se, če bi bila na njegovem mestu, ob taki ugotovitvi zagotovo ne bi počutila zaželeno, morda bi se počutila celo ogroženo, ranjeno od človeka, ki ga imam rada. Morda njegova izjava izvira od tu, iz ranjenosti? Si ga povprašala kaj o tem? Sta se pogovorila o tem, kako on vidi tvoje priznanje, da se ti ne zdi pravi? Se mu ti zdiš prava? Sploh razmišlja na ta način? Je pripravljen vlagati v zvezo, se zavezati? Si ti pripravljena pogledati globoko vase in morda razmisliti, če želja po iskanju drugega partnerja ni morda le želja po tem, da najdeš samo sebe?

Nisem proti splavu, nikakor. Ampak vseeno – otrok je dar. Narediti splav, ker si še premlad, nimaš pogojev, so zdravstvene težave itd. je eno. Narediti splav zato, ker se zdi, da njegov oče “ni pravi” za njegovo mati, ko je otrok že “narejen”, pa je drugo: zadeve, ki jih je treba razrešiti, ležijo nekje popolnoma drugje – v tebi sami, ne v otroku. Zato jih splav ne bo razrešil. Splav tudi ni tako preprosta reč, kot se to včasih predstavlja – psihične posledice so lahko znatne. Morda ne bi bilo slabo, ko bi si prebrala kako izpoved žensk, ki so na tak ali drugačen način izgubile otroka. Tule so, na primer: Morda bi tako lažje začutila, kaj bi splav v resnici pomenil zate, saj se mi zdi, da se v tem trenutku tega ne zavedaš.

Želim ti kar najbolj modro odločitev, predvsem pa veliko pogovorov – s partnerjem, s strokovnjakom, kot je Zalka, pa tudi tebe same s seboj.

Lep vikend in mirne dni.

Vopusina, še vedno kar precej razmišljam o tem, kar si napisala, zato bom še nekaj dodala.

Ne morem si pomagati, a po načinu razmišljanja me spominjaš name, ko sem bila v poznih dvajsetih letih. Merilo uspeha v življenju mi je bilo “uspešnost” v službi, na faksu, in seveda sem bila tudi prepričana v to, da je merilo uspešnosti partnerske zveze to, kako “sorodnega” partnerja si najdeš v življenju.

Zdaj, ko pogledam nazaj, lahko rečem, da je bilo vse to posledica potrebe po nadzoru nad življenjem in, kot sem že napisala, posledica tega, da sem najbolj od vsega iskala sama sebe.

Življenje pa uspešnosti ne meri po tem. Niti ga ni moč na ta način nadzorovati in usmerjati. Pogosto se je treba samo prepustiti temu, kar nam prinese na pot – brez sodb o tem, ali smo to želeli ali ne. Problem je, ker nam na pot nosi same limone, mi pa bi – kot otroci – večno želeli, da nam nosi pomaranče. Ampak pomaranč ne bo, preden ne pojemo svojega dela limon. Modrost je v tem, se mi zdi, da znamo sprejeti tudi limone – in to s hvaležnostjo. Čeprav so kisle, če jih jemo same, pa si iz njih lahko vedno naredimo limonado, in smo hvaležni za to, da nas je odžejala.

Hočem ti reči, če boš od življenja pričakovala, da bo tako kot v filmu, in da bo popolno na način, kakor si zamišljaš popolnost sama, boš nad njim razočarana. Prevelika kritičnost do tega, kar nam prinaša na pot, in do ljudi, ki vstopajo vanj, ni dobra. Zame je bilo zelo zdravilno spoznanje to, da je ključno osredotočanje na dobre plati življenja in na dobre lastnosti ljudi, ki me obkrožajo. Iz tega raste potem tudi uspeh – samo da ta ni merjen z vatlom, ki velja za službene in študijske zadeve. V življenju ni vse samo lepo, idealno, večkrat je tudi prav grozno. Velja pa samo to, s kakšnimi očali gledamo na slabe plati in kako znamo težave reševati – če se vedno umaknemo težavam, nimamo prilike za učenje.

Morda ne bi bilo slabo, ko bi se vprašala, kako bi se počutila na partnerjevem mestu ti, če bi ti rekel, da čuti, da nisi prava zanj, zato se bo znebil otroka, ki sta ga spočela skupaj in v ljubezni …

LP

sama sicer ne bom nikomur solila pamet, a se mi zdi, da se prehitro odločaš. verjemi, da ti bo kasneje zelo žal, če boš naredila splav. poleg tega je res težko vedeti ali je partner pravi, ti bo stal obstrani in vse to, a če sta se odkrito pogovorila in še vedno enako čutiš, mogoče sama nisi pripravljena a se lahko to kasneje spremeni. vsaka ima prve tedne ali mesece pomisleke glede vsega, tudi ali je zmožna biti mamica, ali je partner pravi, sama sem se pri prvi nosečnosti enako spraševala, a meni je pogovor pomagal. v vse sem dvomila a jasno in glasno povedala da splavila ne bom, pa sem bila brez službe, nisva imela svojega stanovanja, zaposlen samo on, a se je vse dobro končalo. verjamem, da je imelo vsako razmerje svoje slabosti, a ni nujno da jih ima tudi ta. lej, dobro premisli ker vse ima svoj razlog, ne se prehitro odločiti, vsak dvom lahko kasneje izgine, izguba otroka na tak ali drugačen način pa vedno ostane. res je, da se kasneje vse spremeni, ko se otrok rodi, a je res lepa izkušnja. poskusi se še s kom pogovoriti predno se odločiš, mogoče boš našla vzrok iz kje izvira strah. veliko sreče.

Moram reči, da te ne razumam najbolje. En dan si želiš otrok bolj kot karkoli drugega in zaradi tega zapustiš dolgoletnega partnerja, drug dan (ali 14 dni) pa zaradi nekaj slabosti skleneš, da je to najbolj grozno obdobje tvojega življenja, da partner pravzaprav ni pravi in da otrok sploh ni to kar si želiš. Ne vem, se samo meni zdi tole nekoliko absurdno?

Ali si sploh kdaj resno razmišljala, kaj si želiš? Pa ne mislim emocionalno razmišljanje, pač pa racionalno… mislim, saj se ne pogovarjamo o štruci kruha, ki jo lahko kupimo in potem če pač ugotovimo, da je v bistvu ne rabimo, vržemo v koš – pa še tu bi me zaboleo srce. Draga moja noseča si. Veš kaj to pomeni? Da v tebi raste tvoj otrok. Tvoj otrok. Živo bitje. Trenutno mu že bije srce, razvit je v celoti, od sedaj naprej bo samo še rasel v velikost. Ali veš to? Razlika med sedaj in čez sedem mesecev je le v nekaj ušivih cenimetrih. V nasprotju s predhodnicami, jaz bom moralizirala, čeprav se tega običajno vzdržim, ker vem, da ne morem razumeti vseh stisk različnih ljudi in zato tudi ne morem soditi… ali vedeti, zakaj se nekdo odloči kot se odloči (pa čeprav gre tu za splav). Običajno menim, da ima vsak svoj prav in naj v skladu s tem in svojo vestjo tudi živi. A pri tebi… ne vem, kaj pravzaprav sploh tukaj je, kot da se pogovarjam z najstnico, pa si vendar že odrasla ženska… hej, načrtovala si otroka! ga spočela! potem pa zaradi nekega “egoističnega prebliska” sklenila, da otrok ni to, kar si načrtovala za svoje življenje. Sklenila, da boš svojega otroka umorila, ker ti partner ne “diši” in si kao nehala razmiljati o njem kot dolgoletnem partnerju. Ter posledično začela tudi dvomiti o svojem smislu življenja, ali si sploh želiš družine. Mislim, pa saj me bo kap… o tem se razmišlja preden se naredi otroka!!! take brezčutnosti pa že dolgo ne. Da ne govorim o egocentrizmu… jaz, jaz, jaz… ni važno kaj poteptam na tej poti. pa tudi če je to moj lastni nemočni otrok. Da sem tu le jaz, jaz, jaz… in moje želje, moja hotenja, moji interesi. jaz, jaz, jaz, jaz, jaz….

mah, brezveze. itak verjetno ne boš razumela, kaj ti želim povedati.

Nedavno sem rodila svojega drugega otroka. Ni bil načrtovan, bil pa je zaželen, čeprav se je zares kmalu napovedal – pet mesecev po tem, ko sem rodila prvega. Sem porocena, se pa zelo mlada za druzino danasnji cas (letos bom 25).
Nikoli ne bom vedela zagotovo, ali sem se stoodstotno pravilno odlocila za moza in tudi, ali je bilo prav, da sem se tako hitro po poroki odlocila za prvega otroka, temu pa je sledil drugi.
Slabosti v nosecnosti so res grozne in jih je se posebej tezko prenasati, ce razmisljamo “kaj mi je bilo tega treba”.
A takih situacij je v zivljenju nesteto in nic v tem zivljenju ni enostavno, vedno se je treba truditi, dati marsikaj skozi. Za otroke to se posebej drzi, zato nam pa tudi ogromno dajo, predvsem, da ob njih neverjetno dozorimo!
Sama sem najvecjo krizo glede tega, ali delam prav, dozivela po rojstvu prvega otroka. Grozna se mi je zdela ta odgovornost. Zakaj sem sla v to, kako sem se pustila tako naivno zapeljati…
A vendar je bilo zelo koristno zame… Komaj sem si malo opomogla, pa druga nosecnost… se polno sem dojila. Tokrat sem bila zares jezna.
Sedaj drzim v rokah cudovitega fantka, po stanovanju pa leta prvi, tudi cudovit. Kaj bi bilo, ce bi bila malo bolj slabotna? Ce bi mislila, da je moja sebicnost bolj pomembna od njega, ki hoce ziveti?

Partner pa – ljubimo predvsem takrat, ko se odlocimo, da bomo nekaj naredili za drugega iz ljubezni, ljubezen ni custvo.

Za spodbudo pa dodajam se tole pesmico – vsem mamicam in tistim, ki boste to postale:

Sreča si, moje veselje,
moje hrepenenje.
Naj te objamem trdno,
naj čutim, kako imam v naročju
vse, kar želim.

Vse, kar želim?
Otroka želim.
Tvojega otroka. Najinega otroka.
In objel si me in ljubil si me
in rodil se je tvoj otrok –
najin otrok.
Držim ga rahlo objetega,
niham z njim sem in tja
in čutim, da imam v naročju
vse, kar želim.

Vse, kar želim?
Tebe želim, ljubi moj,
najina potepanja,
plese na vaških veselicah,
pogovore v mraku,
najino brezskrbno ljubezen,
večere objemov in poljubov,
ko čutim, da si moja sreča,
moje veselje, hrepenenje –
vse, kar želim.

Vse, kar želim?
Niham od tebe k otroku –
od brezskrbnosti k skrbi,
od otroškosti k zrelosti,
od želje k odrekanju,
od sreče k sreči –
kot vrba od vode k nebu
in spet k vodi.
Kaj si želim?

V vodi blesti zvečer sijajen,
zlat mesec.
Po prstih grem k njemu, ga pobožam;
neslišno se razdeli v množico drobnih,
sijajnih mesecev.
Trznem kvišku, drhtim od želje,
da bi bil v vodi spet en sam velik,
zlat mesec
in jaz na bregu brezskrbna deklica.

In že je v mirni vodi
en sam velik, zlat mesec –
jaz pa sežem z roko do gladine,
jo pobožam in razburkam.
Vse si želim.
(Neza Maurer)

Se podpišem pod mejl od Ajde! Si zadela v bistvo!
Jaz si bom vedno očitala splav, ki sem ga šla delat pri 29-ih (ker nisem bila sigurna, ali sem s ta pravim partnerjem!), zdaj pri 36-ih pa sem še vedno z istim moškim in imava tri čudovite otroke in zelo lep odnos. Ki ima pač svoje vzpone in padce, ampak se oba trudiva za najino zvezo in se imava rada. Drug drugega in najine tri zlate sončke. Ampak vem pa tudi, da bi bil eden zdaj star 5 let in pol….
Vopusina, ne naredi česa, za kar ti bo nekoč še zelo žal!

Pozdravljeni!!
Malo brskam po internetu in zagledam ta forum!!!
OMG..
Draga VOPUSINA!
Nikakor se ne strinjam s tabo oz. z Vami,namreč,ste dokaj starejši od mene in Vas spoštujem!!
Spoštujem vsekakor vse človekove želje in odločitve,Vaše pa nikakor NE!
Da povem mojo zgodbo!!
..ko sem bila stara 15let,sem spoznala 24 let starega fanta,s katerim sva bila v zvezi..nobeden izmed naju zveze ni jemal resno,saj je imel on dekle in z njo že 7letnega otroka!!..ne vem kako je prišlo do tega,ampak starši so mi z njim dovolili celo na morje..in kaj se je zgodilo?..sevda sem zanosila!..oba mlada,nepremišljena..
No…sem zanosila..tega ni pričakoval ne on,ne jaz in ne nihče frug!..
Vprašala sem ga za mnenje o otroku ..kaj pravi na to,kaj pričakuje..in mu zabičala,da če tud ne misli bit z mano in če tud ne želi otroka,NE naredim splava pod nobenim pogojem,ker bis tem ubila otročka!…in vse skupaj se je razvilo zelo lepo..v nosečnosti sem bila velikokrat v dvomih glede partnerja,saj mu je njegova bivša neprestano težila itd…nikoli pa nisem razmišljala o tem,da bi naredila splav,četudi bi ostala sama z otročkom!…in vidite..
nikoli nisem misla,da je ta tisti pravi zame,hotela sem ga zapustiti in za otroka skrbeti sama..ampak čimbolj sem težave odrivala na stran in gledala v same dobre stvari,ki me čakajo v živlenju…
in tako…dobila sem hčerkico..pri 16-ih letih!!..partner je še vedno z mano in z otročekom in zelo lepo skrbi za naju!(pričakovala sem obratno)in dvomila sem vajn,toda vse se je spreobrnilo!…
Jst bi se lahko bila pogovarjala o tem,da bi naredila splav..saj sem bila stara komaj 15 let..šola,prijatelji..vsemu sem se morala odreč..NE pa Vi,Vopusina!!…
Vso življenje boste obžalovali,če boste naredili splav!!Dobti otročeka je nekaj najlepšega,kar se ti lahko zgodi v življenju!!
Sem še zelo mlada,moje življenje ni postlano z rožicami,ampak hčerkica me osrečuje najbolj izmed vseh in vsega na svetu!!…
S partnerjem pa se malo pogovita,kaj on misli o tem,kako bi lahko vsi skupaj živeli,ko se rodi otroček..
Sicer je to neumno kar zdaj pišem,ampak po eni strani Vas prosim,da ne naredute splava,ker boste vso življeneje to obžalovali!!…z rojstvom otročka vsem svojim najbljižnjim prinesete nekaj najlepšega!!

NE NAREDITE SPLAVA!.težki trenutki,ki Vas trenutno morijo,bodo sčasoma minilo..sploh pa tisti trenutek,ko bo na vset privekalo novo bitjece!!

P.S. zanosila sem nenačrtovano,nepričakovano,z neresnim partnerjem..ampak splava pa v življenju nebi naredila!!!!…PONOSNA SEM NA TO,DA SEM RODILA HČERKICO…lahko si predstavljate,kako so me ljudje metali po jeziku in s prsti kazali name,ker sem tako mlada zanosila!..Verjemite,da sem preživela mrsikaj hujšega kot vi in pretrpela groznee muke!!

Zato…glavo pokoncu,dobro premislit in po mojem mnenju otročka sevda obdržat!!.ne razumem,kako ste lahko v dvomih za otročka…to je nejlepše doživetje..veste,koliko žensk sploh ne more zanositi in si otrokeca neizmerno želi in ga ne more dobiti!!
Premislite…in še le napišite kaj na to temo,da vidimo kako ste se odločili!!

Upam na najbolše in najlepše:D

en lep prisrčen ter topel pozdrav od mene(smiljane) in moje prekrasne hčerkice,zdaj stare že 10mesecev(Lorene)..

Draga Vopusina,

nihče nas ne pozna bolj, kot se poznamo sami, zato nihče drug ne more odločati namesto nas ali ugotavljati, kako pravilna je naša odločitev.

Kljub temu pa se mi včasih zdi, da hočemo v stvareh, ki so sicer povsem nagonske, in bi jih kot take tudi morali jemati, delovati povsem racionalno. Sešteti in prešteti želimo vse pluse in minuse, potegniti črto in dobiti enoznačen rezultat. Vendar v primerih, kot je vaš, na žalost stvari niso tako enostavne. Nemogoče je “znanstveno dokazati”, ali je vaša izbira partnerja pravilna in ali je “prav zdaj” pravi čas, da bi imeli otroka (ali je sploh kdaj?).
Imeti otroka je res velika odgovornost in prav je, da si postavljate takšna vprašanja. Toda ne bodite tak zajec – pomislite, kaj vse ste že dosegli v življenju: na svojo uspešnost v službi, na faksu, na to, da ste našli partnerja, s katerim se dobro počutite in vam stoji ob strani. Koliko žensk si kaj takega samo želi!!! Ne bodite tako zahtevni do sebe, pustite si, da ste kdaj slabe volje, da vam je slabo, da se ne počutite dobro… Dovolite si, da vas drugi razvajajo in pocrkljajo. Zaprite oči in pomislite, kje se vidite čez eno leto… Pod stresom? Samski? Mrzlično zakopani v delo? Na porodniškem dopustu s svojo kepico in divje veselim partnerjem?

Verjetno ste se do sedaj že odločili, kaj želite storiti in mogoče sem s tem svojim čvekanjem prepozna.
Če pa ste še vedno v dvomih, nehajte skrbeti; prepustite se življenju in toplemu pomladanskemu vzdušju zunaj. Odločitev bo prišla sama od sebe. Vedno pride.

Morda pa ti pomaga pri odločitvi še moja zgodba…

Sem drugič noseča – prvič sem imela spontani splav v 10 tednu. Tudi jaz sem malo nagnjena k “samodokazovanju” (služba, podiplomski itd.). Vseeno sva se (po dveh letih čudovitega zakona) z možem odločila, da želiva otroka. Torej – obakrat je bila nosečnost zaželena.

Pa vendar je prek kakšnim mesecem nastopilo obdobje, ko sem zapadla v obdobje žalosti in strahu. Več kot dva tedna so me preplavljali občutki strahu, kako bo, ko se bo vse spremenilo, kaj če se z možem ne bova več imela rada (imam ločene starše in mislim, da je to malo vplivalo name), kaj bo rekel mentor za doktorsko, kaj bo v službi in vse sorte podobnih slabih misli. Hormoni so me resno hecali… Tudi vse mi je smrdelo (vključno z njim) in šlo na jetra. Bila sem strašno razdražljiva. Mož je bil k sreči izredno potrpežljiv.. Na moje črne misli se je odzval zelo razumevajoče. Tolažil me je in se hecal, predvsem pa je POČAKAL, da je malo “popustilo”. Obnesla se je metoda “skoz eno uho notri, skozi drugo ven”. 🙂 🙂 Priznam, da tako daleč sicer ni šlo, da bi pomislila na splav, sem pa bila zelo, zelo na tleh…

Ko je končno hormonski vihar minil, sem imela pregled v začetku četrtega meseca nosečnosti. Ugotovili so, da je otrok hudo, hudo bolan (stara sem 28 let in novica je bila “Z NEBA” za oba!) in drug teden mi bodo sprožili splav…

Kljub zaključku zgodbe, kakršen pač je, želim le povedati, da so občutki strahu, nemoči, beganja in podobno lahko zelo normalni za prve tri mesece nosečnost (in baje tudi v zadnjem trimesečju). Mislim, da je celo uveljavljen termin “predporodna depresija”. Čeprav o tem na forumih ni veliko govora (vse nosečnice se zdijo blazno srečne – vsaj jaz sem imela tak vtis, kar me je še bolj potrlo) gre v takšni ali drugačni obliki skoraj vsaka nosečnica skozi to. Morda smo “super girls” še dodatno podvržene… Enostavno imamo rade občutek, da imamo življenje zelo “trdo” na vajetih in stvari pod kontrolo. Nauk moje zgodbe je gotovo, da mora včasih človek malo popustiti in “iti s tokom”. Ne, vsega nimamo pod kontrolo… K sreči 😉 …

Želim ti, da se odločiš skladno s svojim generalnim pogledom in življenjskimi cilji in se ne pustiš zavesti trenutnim občutjem, ki jih lahko povzročijo hormonska nihanja. Ko sta se odločila, da želita otroka, si bila sigurna pri sebi in ta občutek se bo kmalu vrnil! Predvsem pa je dejstvo, da ni “pravega” ali “napačnega” partnerja – zveza bo takšna, kot jo bosta zgradila.

sem ponosna mama 3 otrok
druga nosečnost je prišla nenačrtovano dosti hitreje kot sva z možem hotela in v najinem finančno najbolj neugodnem letu.
od prvega dne so me mučile grozne slabosti, enkrat sem celo pristala v bolnici ker 4 dni nisem mogla obdržati niti koščka hrane v želodcu.
ker nisem bila sposobna delat sem šla v bolniško. zaradi finančnih težav sva bila primorana vzeti sina iz jasli. ker so moji starši pokojni, njegovi pa nezainteresirani za vnuke,mož pa je cele dneve delal sva bila z sinkom večino sama.zaradi neznosnih slabosti sem stežka poskrbela za naju. sredi tretjega meseca sem bila na robu obupa in sem si zaželela da bi dete splavila in se rešila muk.z sinkom nisem šla niti na zrak ker nisem imela moči.
iz tega zarodka je kljub vsemu z božjo pomocjo zrastla dveletna modrooka lepotička ki mi polepša sleherni dan.tudi finančno stanje nama je bolj naklonjeno tako da sva si privoščila še trejega(hvala bogu dosti lažja nosečnost).
ko se ozrem nazaj si rečem:hva bogu da sem potrpela.bilo je vredno.
preberi in razmisli

Tudi sama sem v 9 tednu nosečnosti. Imam podobne težave kot Vopusina, čeprav z večjim poudarkom na zavračanju svojega moškega. Otroka si želim, ne glede na to kaj se bo zgodilo med nama. Odpor do očeta svojega otroka me spravlja v zelo hudo stisko. Ne vem ali je to hormonsko pogojeno ali je kaj globljega na tem. Sama sebe obtožujem za te čudne občutke, vendar vedno zaključim s tem, da tako čutim in tega ne morem ignorirati. Če ima kdo podobne izkušnje, bi bila vesela vsakega mnenja. Obiskujem celo terapevtko, da razrešim kaj je v ozadju tega. Vem, da se stvari ne bodo rešile čudežno in da je potrebo počakati in se ne odločati prehitro. Včasih se iz na videz brezizhodnih situaij rodijo lepe stvari.

Nosečnost09! Upam, da vas bo ta nerazumljiv odpor minil. Morda je res hormonsko pogojen, saj se morda telo s tem brani spolnega stika v prvih mesecih, ko je nevarnost spontanega splava zelo velika. Tudi jaz sem se v prvih mesecih obeh nosečnosti zelo slabo počutila in sem tako telesno kot psihološko odklanjala partnerja. a moj partner me na žalost ni hotel razumeti. Bolj kot sem mu dopovedovala, naj potrpi, da sem prepričana da bo minilo, bolj je silil vame in mi zraven še težil z očitki in me tako dejansko odvrnil od sebe. Če bi bil tedaj uvideven in zmogel počakati tistih ubogih par mesecev in me pustiti samo v mojih mislih, da bi lažje predelala te občutke (in mi obenem stati ob strani), bi bila gotovo še danes skupaj. Tako pa sva se na žalost tedaj oddaljila za vedno, kar je vodilo v zelo boleč razpad.
Predlagam vam, da se poskušate s partnerjem pogovorit o teh občutkih in prosite ga, naj vam odpusti vaše nelagodje in naj vam tiho stoji ob strani. Nikar se ne počutite krivo za to, ker potrebujete nekaj notranjega časa samo zase. Moški bi to moral razumeti, saj ni on tisti, v katerega telesu raste nov človek in njemu se ni treba tako očitno spopadati s popolnimi spremembami.

Bi rekla samo takole – se je otrok sam odločil nastaniti v tvojem trebuhu ali ste ga vi, kot pametni in odgovorni, sami pridelali? Nekaj se greste, zmede zmedene, potem se pa igrate z življenjem bitja, ki ni po svoji odločitvi in volji tam, kjer je. Kdo pa misliš, da si? Sprejmi, kar si pač začela. Če pa boš tega ubogega otročka vseeno imela – upam, da ne boš potem, ko bo že na svetu, spet začela omahovati – bi ga imela rada ali raje ne? Naj ga poljubim ali udarim? Haloooooooo!

Ne bom prebirala vseh odgovorov in vseh razmišljanj. Lahko pa ti iz prve roke zagotovim, da v nosečnosti nekaterim ženskam totalno znorijo hormoni, postanejo nemogoče in nesrečne in tečne in pravzaprav čudno, da nas naši lastni dedci ne zadrgnejo od sile nemile. Nemogoče se mi zdi, da bi bil vzrok iz silne zaljubljenosti in vseh najlepših čustev tik do nosečnosti do absolutnega zavračanja v nekaj nosečniških tednih, kaj drugega kot to.
Takoj do ginekologa, omeni vse težave tako kot si tu. Izkušen zdravnik mora prepoznati znorelo hormoniado v telesu in te pripraviti še na možnost poporodne depresije. Zgodnje odkrivanje le te je še kako zelo pomembno. Tudi če boš nosečnost prekinila, je malo šans, da se izvlečeš brez posledic. Izgubila boš partnerja, odrekla se boš otroku in prebolevat vse naenkrat je hudičevo naporno za trdno v sedlu sedečega človeka. Poskusi najti še kaj alternativnega za umirjanje hormonov. Če si študiozna, je teh gradiv na spletu dovolj do konca nosečnosti. Ena od metod celostnega zdravljenja je osteopatija, nekateri prisegajo na bioresonanco, spet drugi na bioenergijo,…

Meni se zdi res žalostno, da ste zaradi neke želje po otrocih zavrgli čudovito 11-letno zvezo, potem pa na vrat na nos zanosili z novim človekom po 6 mesecih poznanstva….

Tema seveda ni nova, a je vedno aktualna. Kakšen zapis, pomladno dete! Veliko besed in čisto vsaka je polna in pomenska… Mislim, da boljšega nasveta ženskam, ki dvomijo, kaj storiti, ne bi mogla dati… Meni si definitivno odprla pot, v katero sem sedaj prepričana. Hvala. Hvala, ker si pomagala meni in ker si ali boš s tem zapisom pomagala se marsikateri, ki dvomi… O tem sem prepričana…

Pozdravljena!

Dobila ste že kar nekaj različnih pogledov, nasvetov, besed… upam, da vas niso dodatno kateri spravili v stisko.

Težko je “svetovati” o tem kaj je za vas najbolje. Bi bilo pa smiselno, da se o teh občutkih, mislih prej pogovorite s kakšnim strokovnjakom. Priporočam vam, da obiščete ali psihologinjo v porodnišnici ali pa odidete na terapijo – zelo dobre terapevtke so Saša Golob (Ljubljana), Alenka Lanz (deluje v Kranju), Barbara Holcman (Domžale), Gabrijela Šnajder (Maribor).

Vse dobro vam želim,