Prosim za kakšen link, kako prenehati dojiti.

Hči bo stara leto in tri mesece. Zvečer, pred spanjem se najrajši doji in potem takoj zaspi. V tem mesecu se mi pojavlja, da se med spanjem zbuja in začne histerično jokat, ne duda, ne prigovarjanje, ne nošenje, nič ne pomaga. Včeraj zvečer sva se bojevali celo uro, na koncu sem odnehala jaz, jo podojila in dete je spalo kot ubito do jutra.

Moja želja je, da preneham dojiti, ker menim, da je leto dni intenzivnega dojenja dovolj tako zame kot za mojo punco.
Do sedaj sem vedno dojila eno leto. Starejša hči se je prenehala dojiti pri enem letu, enostavno je zavrnila dojko in konec. Sinu sem namesto dojke ponudila stekleničko in ni bilo problema.

A tole moje tretje dete nikakor noče odnehat. Mogoče je napačno, ker ji že od začetka nismo ponudili dude, sedaj ji za tolažbo ostaja le moja dojka.

klara 74, pozdravljeni!

Imate 15m deklico in bi radi zaključili z uspešnim dojenjem. Kar je delovalo glede odstavljanja pri prvem in drugem otroku, zdaj ne deluje. Ja, sorojenci so lahko pri vzorcih dojenja zelo različni, tako da moramo pri vsakem zadeve ponavadi izumljati nekako na novo.

Zaključek dojenja je najuspešnejši, ko je otrok vsaj deloma že pripravljen in ko lahko potrebe, ki jih z dojenjem zadovoli, začnemo z nekaj starševske pobude nadomeščati na druge načine. Recepta ni, ker je razplet odvisen od otroka, njegovega značaja (odločnejši/vodljivejši), starševskih načrtov (odločenosti/potrpežljivosti/domišljije) in situacij (odnos družine/odsotnost matere čez dan/počutje v varstvu,…).

Glede dud in stekleničk – razumem, da bi bilo za vas enostavneje, če bi dojko zamenjali z dudo in urejeno. Ali ste naredili napako, ker ji dude že prej niste ponudili? Glede dude ali stekleničke pač NI napačnih in pravilnih odločitev – je samo tako vredu, kot je za nekega otroka in neko družino prav in narobe. In seveda ni rečeno, da bo dojenček dudo sploh kdaj sprejel – nekateri jo odločno zavračajo, čeprav bi mamici hudo prav prišla. Nekateri pa ravno tako odlično ves čas kombinirajo dojenje in dudo.

Vaša želja je zelo pomembna, klara. Odločili ste se že, zdaj je samo še to treba določiti, kako hiter naj bi bil glede na vaše želje in odzivanje deklice tempo odstavljanja. Postaviti si nek cilj, do kdaj nehati. Vmes pa bodite prožni glede načina, kako do tja.

“Moje tretje dete nikakor noče odnehat,” pravite in se sprašujete, ali ste vi naredili kaj narobe tokrat. Ne, nikakor. Deklica se odziva povsem normalno. Po načrtu narave se človeški mladič praviloma ne odstavlja prvo leto (oz. zelo redko), nekateri se odstavijo enkrat tekom drugega leta (spodbujeno odstavljanje v drugem letu je pogosto v naši družbi in ponavadi ga je mogoče izplejati čisto vredu), sam pa dojen malček naravno preraste dojenje, torej ga ne potrebuje več, v času večinoma med 3.-5. letom svoje strosti (medkulturne antropološke raziskave in primerjave z drugimi primati).

To sem napisala zgolj v potrditev, da niste naredili nič narobe in da se punčka odziva običajno za svojo starost. Kdaj in kako pri vas, pa seveda ni odvisno od nobenih raziskav, temveč od vaših želja in pristopa, da jo postopno in ljubeče naučite drugače.

Ste pogledali sporočilo malo niže? http://med.over.net/forum5/read.php?94,4651281

Pripela bi vam kar enake informacije. Če berete angleško, pa si lahko veliko zgodb o odstavljanju preberete tudi na tejle strani: http://www.llli.org/NB/NBweaning.html

Tudi jaz/mi imamo težave glede dojenja. Hčerka je stara 6 mesecev, nismo uporabljali dude, ves čas dojena. Sedaj pa večkrat pride zvečer do situacije, da poje svojo večerjo (dojenje), že skoraj zaspi, potem pa se kar naenkrat prebudi (npr. ura 22h) in je spet v akciji. Kasneje se zgodi, da čez uro (npr. 23h) postane zaspana in spet želi vleči ipd….Če ji ne dam, začne jokati in joče toliko časa dokler jaz ne zdržim več. Če sta s partnerjem sama, v takšni situaciji zaspi prej- saj lakote ni, rada bi se le pocrklala. Včasih sva tudi s partnerjem drugačnega mnenja, ko jaz popusti. Ali je to začetek razvajanja, izsiljevanja z jokom…..Mene se loteva slaba vest: navadila sem jo crkljanja ob dojki, sedaj pa ji tega ne nudim več- to je glavni razlog, da popustim….Prav tako ne bi rada, da bi jaz bila tista, ki bi jo crklala in bi me izsiljevala z jokom, oče pa tisti neizprosen…..Eh, sej ne vem kaj naj še napišem. Verjetno je moje pisano malo zmedeno, takšna kot sem sama trenutno.

Pozdravljeni, velenje!

Vaša 6m deklica se lepo doji, težava pa je večerno uspavanje in pogosto nočno zbujanje in nočno dojenje.

Ste doživljali kritike drugih ljudi zaradi tega? So vam rekli, da bi moral 6m dojenček ponoči že bolje spati ali celo vso noč? Je prevladujoč dejavnik, zaradi katerega želite situacijo čim prej spremeniti, morda le vaša/partnerjeva prevelika ustrujenost?

Pristopov k reševanju takih situacij je več različnih. Kaj deluje, je zelo odvisno od otrokovega odziva, zato žal preverjenih receptov/metod tukaj nimamo.

Najprej pa bi bilo pomembno poudariti dvoje. Da je še veliko dojenčkov poleg vaše deklice, ki pri 6m ne zmorejo spati več ur hkrati, kaj šele, da bi spali vso noč. Ste vedeli, da je medicinska definicija spanja vso noč “spanje 5h v kosu”? In da nekaterih dojenčki, običajno po 3m to že zmorejo, ne pa vsi? Mnogi to zmorejo le enkrat v 24h (če so npr. dolgo spali popoldne, so lahko že zapolnili svoj “bonus” dolgega spanja).

Priporočam, da si s partnerjem prebereta nekaj dobrih razlag, zakaj se 6m dojenček lahko tako pogosto zbuja. To je pomembno predvsem za to, da si medosebojno ne očitamo kakšne krivde. Nemogoče je, da vi bi bili vi kako krivi za tako spanje vašega dojenčka, češ, razvadili ste ga. To so ljudski miti, ki pa zelo zelo bolijo. In ko vemo malo vel o tipičnih in normalnih vzorcih spanja dojenčkov:
– veliko laže razumemo vzroke in si ne očitamo
– smo lahko bolj samozvestni in drugim ljudem ne dovolimo kritiziranja
– laže najdemo za našo družino primerne rešitve in ukrepe, da bomo spali bolje

Priporočam v branje:
Sodobni pogledi na spanje dojenčkov in malčkov: http://med.over.net/forum5/read.php?94,4476929
Je res, da starejši dojenček ne rabi nočnega dojenja?
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1979782 (6m)
Kako do boljšega spanca:
http://med.over.net/otrok_druzina/novica.php?id=37 (kratko o spanju)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,4331470 (ne spi – smo ga razvadili?)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1980691 (Otroško spanje, brez joka v sanje)

Bom še konkretno poskusila odgovoriti, da vas ne odpravim z nekimi splošnimi priponkami, čeprav so lahko zelo koristne.

“Sedaj pa večkrat pride zvečer do situacije, da poje svojo večerjo (dojenje), že skoraj zaspi, potem pa se kar naenkrat prebudi (npr. ura 22h) in je spet v akciji.*
***To se je dogajamo tudi v naši družini. Dojenček, kot sem že zapisala, zmore enega, dva daljša spanca, morda je imel tega (pozno) popoldne, pa bo sledilo obdobje aktivnosti in krajših dremežev. To ob 22h, ko bi menite, da je čas za spanje, za otroka morda še ni čas naslednjega trdnejšega spanca, malo oddrema, pa je spet pripavljena na akcijo. Morda bi vam pomagalo pri spremembi večernega uspavanja to, da bi premaknili spanje in nasploh aktivnosti, hranjenje,… malo premešali popoldanski urnik. Morda ne rabi več toliko spancev kot tedaj, ko je zvečer ob 22h zaspala brez težav. Jaz sem v takih situacijah ravnala denimo tako, da sem imela otroka v dnevni sobi, če ni bil pripravljen na spanje. Z možem sva se pogovarjala, gledala televizijo, se posvečala otroku, če sva bila spočita. Kadar je bilo to prehudo, sem šla z otrokom v svojo posteljo in je pač v temi rogovilil, se pogovarjal, obračal kako uro, dokler ni bil končno le pripravljen na zaresno uspavanje. Po kratkem dojenju je običajno zaspal, prenesla sem ga v svojo posteljico, kadar nisem jaz prej zaspala. To je v par tednih minilo, vzpostavil se je nov, drugačen ritem in smo tudi večere porihtali drugače. Podobno se nam je na trenutne dogajalo tudi kdaj sredi noči, ko smo imeli kakšno enourno akcijo. Naporno, a niste ravnali nič narobe in gotovo se bo uredilo.

“Kasneje se zgodi, da čez uro (npr. 23h) postane zaspana in spet želi vleči ipd….Če ji ne dam, začne jokati in joče toliko časa dokler jaz ne zdržim več.”
***Popolnoma vas razumem, kajti najlaže je otroka podojiti. Če je tako najlaže tudi za očka, potem ne vem, katera višja sila in kater strokovni argument bi lahko nasprotoval najbolj naravni in najlažji motodi uspavanja. Težko je od dojenčka zahtevati, da zna zaspati brez dojenja (ali drugega načina sesanja). Nekateri resda zmorejo, jih damo v posteljico in zaspijo, a so v manjšini. Dojenčki potrebujejo večinoma tesen občutek varnosti, bližino, neko pomoč, da se umirijo in uspavajo. Opcija je seveda tudi, da jih zibamo, nosimo, šuškamo, pojemo,… kar je običajno dolgotrajnejše in tudi fizično lahko precej težje.

“Če sta s partnerjem sama, v takšni situaciji zaspi prej- saj lakote ni, rada bi se le pocrklala.”
***Super, da je deklica z očkom že v pol leta vzpostavila tako tesen in ljubeč odnos. Sprejema ga in dobro ve, kako se uspava pri njem in kako pri mamici. Zato imate vi drugačen način in tudi težave, če hočete uporabiti metode, ki delujejo pri očku. S tem ni nič narobe. Oboje je prav, mati in oče z otrokom vzpostavita različen ljubeč odnos. Drži, uspava se na dojki zaradi občutka povezanosti z vami, varnosti, topline, ljubezni,… ne najbrž zaradi lakote.

To ni razvajanje in deklica ne izsiljuje. Zakaj, sem izčrpno razložila v članku Sodobni pogledi na spanje dojenčkov in malčkov, ki sem vam ga pripela.

Slaba vest, ki se vam loteva ob uspavanju na dojki, je produkt družbenih norm, ki veljajo v naši kulturi. Telesni stik z otrokom, povezanost, ki se lahko kaže na razne načine (pogosto nošenje otroka na telesu, skupno spanje, uspavanje v tesnem stiku, spanje v naročju,…), vse to je pri nas zgodovinsko pojmovano kot nekaj slabega. Ker pri nas dojenčke pojmujemo kot bitja, ki jih je treba čim prej osamosvojiti, odtegniti jim pozornost in svojo bližino, jih čim prej naučiti določenih stvari, čeprav jih morda razvojno še niso sposobni. Zelo dobro ta družbena pričakovanja opisuje kolegica KArmen v članku Umetnost dojenja v naši kulturi: http://med.over.net/forum5/read.php?11,141876,142069#msg-142069

Tudi sama sem imela najslabši občutek, ko sem se odločila za nekaj, pa je imel otrok močan značaj, in sem mogla popustiti, če ne bi se mi naravnost zmešalo. Spoznala sem, da moramo biti prožni. Da težav ne dela otrok, temveč, da si jih s togimi in družbeno vsiljenimi normami (za katere nisem poznala zadovoljivih argumentov, tako pač mora biti, so mi rekli) težave ustvarjam predvsem sama. Drži, če smo utrujeni, nekaj je treba narediti, a bodimo realni o tem, kaj otrok zmore, in kako smo lahko prožni, ne da bi si očitali ali da bi padli v hudo družinsko krizo.

Pripela vam bom še nekaj podobnih vprašanj, morda najdete še kakšne ideje.
Dojenček se ponoči zbuja in doji:
http://med.over.net/forum5/read.php?94,4310365 (4m)
http://med.over.net/phorum/read.php?f=94&i=982&t=982 (4m)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1981653 (4m)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1981900 (7m)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,4331470 (8m)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1979601 (8m)
http://med.over.net/phorum/read.php?f=94&i=535&t=535 (8m)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,4331470 (8m)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1979601 (8m)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1982075 (9m)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1981632 (10m)
http://med.over.net/phorum/read.php?f=94&i=2119&t=2115 (10m, odstaviti?)

Draga Mojca,
ko sem pisala na forum sem imela zvečer res trenutno krizo, kasneje pa sem kar nekako pozabila pogledati odgovor oz. sem pričakovala kakšno obvestilo na e-mail…Kakorkoli že: zdajle pa imam trenutno čas, saj hčerka spi, zunaj rahlo sneži….Ko sem prebrala odgovor, sem se takoj odločila, da moram odreagirati- ne le da se zahvalim za odgovor ampak za besede, ki so me vodile v razmišljanje: saj smo pa res vsi trije uspeli ustvariti en topel medsebojni odnos in ta pohvala glede očetovega odnosa. Ja, takšnega partnerja in očeta si vsaka lahko le želi. Moram povedati, da so tudi pri nas pogosti večeri(tudi po 222h), ko smo vsi trije v dnevni sobi- Janja se igra na igralni blazini, midva pa počneva kaj drugega (po potrebi pa se ukvarjava z njo) in imam občutek, da je prav zadovoljna in mirna, ker smo vsi trije skupaj.
NAJLEPŠA HVALA ZA ODGOVOR IN ZA REFLEKSIJO.
LP Neva

Z 10 mesečno hčerko sva imeli včeraj sistematski pregled (pri 9mesecih). Ker je precej “nadpovprečna”: obseg glave že od rojstva večji, zdaj 49cm, teža 10,5 kg, le višina je “normalna”74,5 cm, me je pediatrinja povprašala o naših spalnih navadah. Mi se ponoči zbujamo že od izraščanja prvih zob pred 4 meseci. takrat ne pomaga nič drugega kot dojenje, včasih pa še to ne in morava prav vstati in se malo razgledati naokoli,… in po pol ure zaspi. Nakar sem dobila odgovor, da bi morala že zdavnaj sama spat celo noč brez hranjenja. Dude nima in je ne mara, ne navadne, ne tiste z obliko bradavičke.
Poskusili smo z metodo “otroško spanje, brez joka v sanje”, pa sem verjetno premalo odločna. seveda sem utrujena, čez mesec dni grem v službo in me nekako skrbi, kako bom funkcionirala, vsa neprespana. Žalostna sem tudi zato, ker se mala ponoči obrne pravokotno name in s tem vrže moža iz zakonske postelje, da revež spi na kavču. Res bi rada spala s svojim možem. Njeno posteljico imava pritrjeno na najino posteljo, vendar se TAKOJ zbudi, če jo potisnem nanjo in to z jokom.
Ne želim je pustit jokat, kar tudi ni izvedljivo, saj takoj vstane (v zaprti posteljici) in je potem kot uboga zverinica v kletki.
No v glavnem- glede naše “nadpovprečnosti”- zaradi nočnega dojenja verjetno ne bo predebela? Ker ima dober apetit, ji pač dajemo jesti, dokler je. Pazimo, da je hrana zdrava, predvsem zelenjava in sadje, da ne vsebuje soli in sladkorja…
Ali sem res preveč popustljiva? (uganili ste- komentarji okolice), mož pravi naj do prvega leta kar takole zdržimo, potem bomo pa že… KAJ BOMO?? Ali se res nekateri otroci sami “odklopijo”? Kaj bo, če v vrtcu ne bo mogla zaspat? MI BREZ DOJKE SPLOH NE ZNAMO ZASPAT. jaz nimam nobene ideje, kako bi jo uspavala, ker se zvija nazaj, joka, stoka…
Hvala

Pozdravljeni, ket!

Imate 10m deklico, ki ima prek 10kg in se ponoči še doji. Pediatrinja meni, da bi morala deklica znati že zdavnaj brez hranjena in v svoji posteljici. Skrbi vas, ali ste preveč popustljivi in kako bi jo sploh lahko uspavali brez dojenja.

Če bi imela prostora samo za en stavek, bi napisala, da nimam pojma, kako to narediti… Meni namreč pri treh otrocih ni niti enkrat samkrat uspelo, da bi v prvem letu znal otrok spati sam in da bi se uspaval sam. Pa sem poskušala pri prvem, na pritiske iz okolic, kaj pa drugega. To je bil najhujši čas prvega leta. Ko nisem več poskušala in sem se sprijaznila ter počakala, da bo otrok znal in zmogel sam, smo spali s prekinitvami in se uspavali po starem, ampak je vsaj živčnost pri naju z možem minila.

Če bi vsaka mamica na forumu napisala, kdaj je njen otrok znal spati sam brez uspavanja na dojki, nočnega dojenja in v svoji posteljici, uh, to bi bila prava pahljača različnih odgovorov. Eni to kar naredijo pri dveh ali treh mesecih in se nikoli ne zbujajo, drugi se začno zbujati kasneje, čeprav so spali sami, pa nositi, dojiti, zibati jih je treba… tretji pa dolgo rabijo vse našteto. Zakaj? Zanimivo vprašanje. Vzrokov je več.

Prvič , podobno kot sprejemanje goste hrane, plazenje, prvi koraki, pripravljenost na govor,… je tudi znožnost samostojnega spanja razvojni korak. Eni ga pač zmorejo veliko prej kot drugi. In razlike so velike. Eni shodijo pri 9m, drugi pri 18m, vmes je 9m razlike! Eni čebljajo kot dež že pri 16m, drugim pa se odpre šele pri dveh, treh ali celo štirih letih. Razlika je ogromna, pa so vsi otroci ok.

Drugič, nekateri dojenčki ne zgodaj in ne kasneje ali kot malčki ne rabijo veliko telesnega stika, drugi pa so izjemno čustveni, imajo večjo potrebo po varnosti in telesni bližini. Le kako bi lahko od teh drugih zahtevali, da spijo sami, če pa tega ne zmorejo, ker so intenzivni, čustveni stiskalčki. To ponavadi lepo prepoznavamo tudi kasneje v otrokovem značaju, ko je že večji, v prvem letu pa tega seveda še ne vemo in zato laže podlegamo nekim družbenim pritiskom, ki ne vidijo otroka v celiti, ampak le to, da je s tem otrokom verjetno nekaj narobe ali da smo kot starši očitno odpovedali.

Tretjič, razlog za močno potrebo majhnih otrok po telesnem stiku s starši je, nenazadnje, evolucijsko vgrajen v nas. Otrok, od katerega se mati oddalji, tudi če le malo, je v nevarnosti – naša vrsta se v zadnjih 10.000 letih razvoja kulture ni toliko spremenila, da bi se evolucijski mehanizmi zelo spremenili. Pred milijoni let so otroci, ki so se bolj tiščali mater in o jokali, če jih je mati odložila, bolje prilagojeni na preživetje. Če smo danes na varnem v hišah, toliko bolje, a omenjeni mehanizmi še vedno delujejo in naša moderna družba bi jih naivno rada spremenila v nekaj sto letih. Ko ne gre naravno, pač ob pomanjkanju znanja in zavedanja, zakaj se nekaj dogaja, vidimo ta družbeni pritisk na matere (da so nesposobne, da ne znajo, da so lene, da so zatajile, da otrok izsiljuje, da bodo že videle,… od žaljenja do ustrahovanja gre vse to).

V mnogih kulturah to vedo, zato matere spijo s svojimi otroci ali blizu njih toliko časa, dokler tega koraka ne zmorejo narediti, pogosto je to nekje do treh ali štirih let, seveda pa, kot rečeno, nekateri so pripravljeni tudi že dosti prej. A vedeti moramo, da ti otroci niso nič boljši in morda za zgled. Oboje je ok, tudi če otrok tega ne zmore.

Postavljanje mej? Da, vsekakor, otrok rabi meje, vendar na terenu, kjer nekaj že zmore. Ali bomo od 6m otroka zahtevali, da za vsako ceno pospravi kocke, ki jih je raztresel? Ali bomo od enoletnika zahtevali, da si sam obleče hlače, če tega še ne zna? Ali bomo od dveletnika zahtevali, da je v gladališču čisto tiho? Zakaj bi bilo s spanjem pa tako drugače?

Starši zaradi pomanjkanja informacij o tem, kaj je pričakovano in normalno spanje dojenčkov, večkrat menijo, da imajo posebne zasluge za to, da njihov otrok zna ali ne zna spati sam in se sam uspavati. Res je težko razumeti druge starše, če naš otrok nekaj že zgodaj zmore. Ne verjamejo, da se tudi drugi trudijo, da imajo pravo večerno rutino, da naredijo vse “prav”, pa se otrok odzove drugače kot njihov otrok. A prav to se dogaja, saj so otroci zelo različni.

Dojenje ne povzroča debelosti v odraslosti, ampak pred tem varuje! Polno dojen otrok ne more biti predebel. Vzroke si boste prosim prebrali tukaj.
Pretežek otrok?
http://med.over.net/phorum/read.php?f=94&i=980&t=980 (se dojen otrok lahko preveč zredi?)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1979131 (prek 10kg pri 7m)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1979475 (10kg pri 4m)

In nočno dojenje vaši deklici gotovo ne povzroča pribitka na teži, da bi ga bilo treba ukiniti. Nočno dojenje jo pomaga upavati, umirjati, daje ji tekočino, možno je tudi, da je vendarle še lačna. Večinoma gre v tej starosti za dojenjem, ki umirja in uspava. S tem ni nič narobe, če vi tako lahko nadaljujete in je za vas to sprejemljivo.

Nočno dojenje:
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1981632 (10m)
http://med.over.net/phorum/read.php?f=94&i=2119&t=2115 (10m, odstaviti?)
Je res, da starejši dojenček ne rabi nočnega dojenja?
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1979782 (6m)
Kako do boljšega spanca:
http://med.over.net/otrok_druzina/novica.php?id=37 (kratko o spanju)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,4331470 (ne spi – smo ga razvadili?)
Nočno dojenje malčka:
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1980062 (13m)
http://med.over.net/phorum/read.php?f=94&i=1323&t=1323 (12m)
http://med.over.net/phorum/read.php?f=94&i=416&t=416 (12m)
Družinska postelja:
http://med.over.net/klinicne_stroke/porodnistvo/clanki/druzinska_postelja.htm Irena D., članek)

Če metode niso uspele, ni problem v vaši neodločnosti, ampak imate pač odločno deklico in lahko bi jo dejansko le prisilili ali učili spanja z metodo joka, ki pa je nikakor ne bi priporočila in tudi sami temu niste naklonjeni.

Razumem, da ste utrujeni. Ali ste utrujeni fizično ali morda tudi zelo čutite psihično breme, ker vas te noči v očeh drugih ljudi delajo za nesposobno mamo. Sama sem to poskusila in zagotovo vem, da ni tako. Vem tudi, da mnoge mamice, ko se postavijo zase in se znebijo pritiska in psihičnega bremena, laže preživljajo noči.

Toplo priporočam v branje predvsem tale članek, ki razlaga, pomirja in vsebuje tudi predloge, kaj lahko naredimo. Sodobni pogledi na spanje dojenčkov in malčkov: http://med.over.net/forum5/read.php?94,4476929

“Žalostna sem tudi zato, ker se mala ponoči obrne pravokotno name in s tem vrže moža iz zakonske postelje, da revež spi na kavču. Res bi rada spala s svojim možem. Njeno posteljico imava pritrjeno na najino posteljo, vendar se TAKOJ zbudi, če jo potisnem nanjo in to z jokom.”
***Poskusite vseeno deklico morda malce obračati za noge, da bodo šle nazaj k vam in ne bodo odrivale moža. Morda se bo po nekaj nočeh navadila. Ne, to ni vredu, če se mora partner umikati, pa bi raje spal v svoji postelji.

Zaradi dojenja torej ne bo predebela, drugo je preobilje GH, če ta npr. ni najbolj primerna in preobilna, ampak to že veste…

Meni se zdite strpna in skrbna mamica in enako tudi vaš mož, naredita pa tako, da boste vsi čim bolj zadovoljni. Ni vredu, če se starša povsem podredita, naprotno, iščemo variante, ki bodo delovale za našo družino, pa neko prožnost za dane možnosti v neki situaciji je dobro, da ohranjamo. Tako laže živimo.

“Ali se res nekateri otroci sami “odklopijo”?” Če ste mislili na naravno odstavljanje od dojenja, da, vsak otrok se sam odstavi, vendar včasih mati ne more čakati tako dolgo kot bi trajalo pri otroku. NAravno odstavljanje ima velik razpon, ker je tudi to razvojni korak, včasih se otrok odstavi pri enem letu, včasih pri dveh, treh ali tudi kasneje.

O varstvu in dojenje… no, to je pa ste še ena obežna razprava. Najdete jo tule.
Varstvo in dojen otrok:
http://med.over.net/phorum/read.php?f=94&i=1073&t=1073 (vrtec)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,4526963 (varuška)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,4838916 (varuška)

No, tudi jaz sem dobila tule odgovor. Moja 13mesečnica se še veselo doji in zaenkrat nama obema tako ustreza. Sama sem najprej nameravala dojiti do prvega leta, sedaj imam namen do drugega…kot kaže se sama ne bo še kmalu odstavila (kar se mi zdi nekako najbolj naravno).
Tole med 3. in 5. letom je je zbodlo, ker res nisem pričakovala tako “dolgega” dojenja. Seveda je vse to zaradi vplivov okolice, naša družba je sedaj super naklonjena dojenju do 6. meseca, nekako do 1.leta še gre…kar pa je dlje pa že nekako “čudno izgleda”.
Hja, do 15. meseca se ne bom obremenjevala s tem.

Caia, res je, se popolnoma strinjam, za večino mamic v naši družbi je 4-letno povprečje dojenja ali toliko skupnega spanja kulturni šok. Tudi zame je bil. Pravzaprav sem mislila, da se Ksenija Šoster Olmer v članku, ki sem ga prebirala na začetku dojenja, zelo šali, ko je pisala o dojenju po prvem, nato po drugem in nato po tretjem letu?! Ja, narava nas je naredila drugače, kot je danes naša kultura pripravljena sprejeti. No, vendar je seveda enako normalno tudi dosti krajše dojenje, razponi so res veliki.

Naj dodam piskrček k debati o spanju.

Moja punčka ima 14 mesecev, no, kmalu jih bo dopolnila. In pri mamici še vedno ne zaspi drugače, kot na dojki. Ne čez dan, ne zvečer, ne ponoči, ko se predrami. Dojka in “koma”. 🙂 Seveda me je pred uvajanjem v vrtec silno skrbelo, kako ji bo šlo, saj bo v vrtcu sama, mamice ne bo, dojke ne bo, mamica je pa nisem “naučila” samostojno zaspati.

Ampak glej ga zlomka: drugi dan vrtca, uvajanja pravzaprav, je takrat enoletnica zaspala sama. Še naročja vzgojiteljice ni potrebovala. Ulegla se je na ležalnik in preprosto zaspala. In tako je vse dni naprej. Zaspi čisto samostojno. Kot velika! Doma je seveda vse po starem: utrujena tako, da križem gleda, sama ne zaspi za nič na svetu, horizontala izvabi iz nje jok najhujše krivice pod soncem, dokler je mamica ne uslišim in stisnem k prsom.

Zdaj šele verjamem vsem priporočilom, ki so mi odsvetovala “učenja” otroka samostojnega spanja, odrekanja dojke, ipd. Otroci se čisto res v vrtcu (varstvu), torej ko so brez domačih, obnašajo povsem drugače, kot se doma. Vzgojiteljica v vrtcu se mi je prijazno nasmehnila in odgovorila na dilemo, zakaj je tako: “V vrtcu otrok hitro ugotovi, da ni edini in se ukloni skupini, doma pa – kraljuje.” 😉 Mimogrede: deklič v vrtcu tudi pridno je. Vse. In celo veliko! Doma pa… to je zgodba za kakšno drugo temo. 😉

Tako da, dojenje pri naju ostaja. Tako kot cartanje, hranjenje, tolažba, kot uspavanje. In ne obremenjujem se več, do kdaj. Dokler nama bo ustrezalo. Kar se mene tiče, še dolgo.

Srečno!

Pozdravljeni, mene pa je ob branju tehle strani zmotilo naslednje…
Živim daleč od doma, v tujini in sem tako s strani zdravnikov očitno deležna bistveno manj ‘soljenja’ pameti, kot bi ga bila doma.
Čudim se recimo, da vas pediater sploh sprašuje, v kateri postelji spi otrok in s kom – pa saj vaš zdravnik tudi ne vpraša, s kom zaspite in v kateri postelji 😉
Hočem reči, da to nima nikakršne zveze z zdravstvenim stanjem otroka. Gre preprosto za navado, družinski vzorec, ki je pač v vsaki družini drugačen. Ne razumem, zakaj bi bilo pomembno mnenje moje pediatrinje o mojih družinskih vzorcih? Tukaj več kot očitno ne gre za medicinsko stroko, ampak za MNENJE. Ne razumem, zakaj očitno slovenski pediatri osebna in torej nezavezujoča mnenja tako radi delijo naokrog in ob tem še mislijo, da bi morala le-ta biti zavezujoča?!
Se opravičujem, ker se zdi, da je tole malo mimo teme – zame ni, ker očitno bistveno zaznamuje vaše razmišljanje, mnogo vas postane zaskrbljenih in obremenjenih.
Mnenja pediatrov glede nemedicinskih tem so irelevantna – ali bi jim zaupali tudi, če bi vam svetovali, kakšne sorte ikebano postavite na grob ali kateri film pojdite gledat v kino?

Lepo pozdravljam pozitivna mnenja o dojenju in zadovoljevanju otrokove potrebe po bližini. Po svetu hodi bistveno več čustveno lačnih in zato frustriranih osebkov, kot pa tistih, ki so ‘pretirano zasičeni’ s pozitivnimi čustvi, ljubečim odnosom. Tudi mi prakticiramo tako 🙂

Mi smo ravno te dni naso pupo “odklopili”. To pomeni, da smo ukinili se zadnje, vecerno dojenje. Stara bo 13 mesecev.

Dolgo je trajalo, da sem pristala na to, da poskusimo. Ker me je bilo strah, da bo to najvecja travma za otroka in posledicno zame v vsem skupnem casu. Poslusala sem izkusnje kolegic, da traja kak teden, da se otrok dere, da je histerija, ampak da ne smem popustiti. In mene se je vsakic znova lotila panika, ko sem pomislila, da bom pocasi nehala dojiti. Ne samo jaz, tudi drugi okoli mene so videli, da je otrok pravi “odvisnez” od dojenja.

Da bom nehala dojiti sem si sama zelela, pupa me je grizla, na dojki zvecer ni vec zaspala, koliko je dejansko popila ne vem, ker se je vecino casa afnala. Meni pa tudi ni bilo vec v uzitek, ko sva imeli tako nemirno dojenje.

Zato sem si rekla, da dojenja res ne rabi vec, vem pa, da rabi pozornost in blizino. Pa sem si rekla, naj jo prvic poskusa dat spat oci. In smo probali, jaz sem se umaknila v najbolj oddaljen koticek, ker njenega joka ne morem poslusati in cakala.
Cakala…pa je bila kar tisina. In pride oci iz sobice in pravi da spi. HALO??!!! Kako spi? Brez joka? Brez dojenja??? Je to mozno?

Ja je. Ker ocitno ni bilo dojenje tisto, kar je potrebovala, ampak crkljanje. In to zna zelo dobro tudi oci. Tako jo sedaj dajemo spat iz narocja in nic me ne moti, da ne zna sama zaspati v posteljici (tudi cez dan jo damo spat iz narocja).

Enako smo jo odvadili dojenja ponoci (tisto je bilo malo huje, ker je jokala). Bozanje, sepetanje, dajanje obcutka, da smo tam za njo in da smo vedno na voljo, ce nas potrebuje. Postopno smo ukinjali najprej dnevno dojenje, potem nocno, potem jutranje in nazadnje vecerno.

Meni se zdi, da to obrodi sadove. Sedaj po nekaj dneh jo lahko dam tudi sama spat brez dojenja, enostavno jo malo zibam, pestujem, zadrema in jo odlozim. In spi celo noc.

Ne vprasajte, pred nekaj dnevi se mi je zdelo te NEIZVEDLJIVO, znanstvena fantastika!

Dva dni nazaj sem izvedela za primer, ko je malček zaradi dehidriranosti prenehal dihati iz ust očeta, ki je malčka reševal… Uro predtem sem si zopet vrtela film kako malčico odvaditi dojenja, takoj za tem pa presrečna ugotovila, da je pa to tisto, kar ji res lahko nudim. Ni važno kaj drugi mislijo.
Čez dan se praktično sploh ne doji več, se pa zato zvečer, zjutraj in ponoči obilno. Najverjetneje se zaradi dojenja tudi pogosto zbuja.
Zanima me mnenje svetovalk za dojenje. ZAkaj je dojenje triletnega otroka koristno? Zaradi mleka? Ali gre potem zgolj še za čustveno komponento?

Caia, pozdravljeni!

O koristih dojenja malčkov smo na tem forumu že pogosto debatirali, zato vas kar usmerjam na spodnje povezave. Če se vam bodo porodila vprašanja, vsekakor komentirajte. Čustvene komponente so vsekakor pomembne, prehranske pa manj, vendar ne nepomembne (posebej npr. pri bolnem, alergičnem otroku, v drugih posebnih situacijah). Imunološki dejavniki pomagajo otroku pri razvoju imunskega sistema, ki traja 6-7 let, ves čas trajanja dojenja.

Dolgo dojenje in naravno odstavljanje:
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1980777 (koristi dojenja po prvem letu)
http://med.over.net/phorum/read.php?f=94&i=1616&t=1616 (18m, koristi)
http://med.over.net/phorum/read.php?f=94&i=853&t=853
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1979889 (dvoletnik)
http://med.over.net/forum5/read.php?11,146546,147056 (dvoletnik, očka zaskrbljen, polemika)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,4087351 (štiriletnik)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1979268 (dojenje po svetu – statistika)
http://med.over.net/phorum/read.php?f=94&i=853&t=853 (več tujih povezav)

Zanimivo so tako čustveni, kot biološki, imunološki, prehranski in drugi dejavniki, povezani in opisani v tem članku – Odstavljanje kot naraven proces: http://med.over.net/forum5/read.php?94,4910429

Moja izkusnja:
Mi smo imeli tako moznost,da je dojencek,kljub polnemu dojenju,spal v svoji posteljci,v svoji sobi.najina soba je nasproti in pri odprtih vratih sem takoj zaslisala dojenckov jok.Zraven njene posteljce imam fotelj,na hodniku prizgem manjso lucko in jo v poltemi podojim,na kar polozim nazaj v njeno posteljco in zaspi naprej.Vcasih sem si zelela spati ob njej pa nisem bila sproscena (nisem mogla zaspat),ker sem se bala,da bi jo nehote “udarila”.Ko sem rodila drugega otroka,je prva dobila novo sobico,posteljo za eno osebo z varovalom (mela je 16m) in je v drugi sobi,sama,zaspala tako,da sem se ulegla k njej,ko je zaspala pa sla v svojo sobo.Sedaj bo stara dve leti in jo le se polozim v posteljco,malo pocartam in zaprem vrata in ona zaspi sama.Dojencica pa spi v majhni posteljci v svoji sobici.Vrata so ponoci odprta,tako da takoj slisim,ce je ena ali druga budna.
Mislim,da je najboljse ravnati tako,od prvih dni dalje (sicer je v porodnisnici spala ob meni,ker mi je bilo tezko vstajati zaradi sivov…),doma pa takoj v svojo posteljco.Po vsakem dojenju,tudi podnevi,sem jo polozila nazaj v posteljco (cez dan ne v nocno posteljco ampak na naso posteljo,primerno zavarovano iz strani,tako da je zvecer “vedla”,da zdaj pa je nocni cas.
Ce spijo sami od kar vedo “ali ne vedo”:) zase,je kasneje logicno,da spita ockain mamica v svoji sobi,one pa v svoji…Mislim,da je zelo tezko dopovedati (se tezje pa otroku razumeti) zakaj pa mora zdaj ravno on iz “svoje” sobe.

CAndy, lepo da ti tako uspeva. Moja hči je 1 leto spala v svoji posteljici. Potem je postajalo njeno bujenje zame tako utrujajoče, da sem jo vzela k sebi v posteljo in se v eni noči navadila na skupno spanje. Sedaj bolje spi, jaz pa posledično tudi. Prav zato si še ne želimdrugega otroka, ker ta še ni dovolj samostojen in me preveč potrebuje. Občudujem mamice kot si ti? A oba otroka še vedno dojiš?

Kako bo pa s tem ko greš v službo , star bo 8 mesecev in se še kar dojiva in nič ne kaže da bo kaj drugače.Težko ga bo odstaviti.

Naša je stara že 14 mesecev in pol, pa se še vedno veliko doji. Čez dan pojeva 4 obroke gh (od 120 – 200 ml), potem pa ima čez dan še najmanj dvakrat dojenje, ponoči pa tudi do 4-krat. Meni je zaenkrat še ok, vendar je že malo preveč naporno. Pri sedmih mesecih pa zize sploh videti ni mogla, pa je že jokala. Ko je bolna, se večinoma samo doji, pa tudi prilagojenega ali katerega drugega mleka noče. Si ga črpam za mlečne obroke, čeprav sem zdaj začela z malo polnomastnega mleka, ki pa ji ni preveč všeč. Upam, da se bo sama odstavila in da ne bi bilo večjih problemov. Sestrin tamali se je dojil 2 leti in 3 mesece. Ko pije mlekca, je zelo vesela in kar miga z nogicami.