Devetletna hči mi je danes zvečer pred spanjem potožila, da samo ona nima najboljše prijateljice, da jo nihče ne mara, da je zaradi tega zelo žalostna in se je razjokala zaradi tega. Skušala sem ji razložiti, da je potreben pač določen čas, da najdeš najboljšega prijatelja. Vendar je neutolažljivo jokala. Je sicer zelo komunikativna in družabna, vendar prave prijateljice pa dejansko nima in zaradi tega zelo trpi. Pravi, da je vsem samo rezerva in je doživela kar nekaj razočaranj, ker ni bila vedno sprejeta v igro.
Kako ji lahko pomagam, počutim se popolnoma nemočna, dejansko bo morala sama spoznati, kdo je res najboljši prijatelj.
Vsaka podobna izkušnja bo dobrodošla, da bomo lažje to prebrodili.

Tudi jaz nikoli nisem imela najboljše prijateljice. Tudi zelo dobre ne. Imela sem družbo, imeli smo se fino, da bi pa navezala kake tesnejše stike, pa pač ne. Pa nič hudega, sem se tudi kdaj sekirala zaradi tega, ampak sem ugotovila, da mi je to v življenju pravzaprav koristilo. Naučila sem se, da se lahko najbolj zanesem nase in da sem samostojno premagovala težave. Če se na nekoga ves čas zanašaš, je lahko bolj potuha.

S tem se popolnoma strinjam. Ampak tak odgovor je otroku izjemno tezko razlozit. To bo razumela sele v odrasli dobi. Kot skoraj najstnica je pa logicno da zeli biti sprejeta in imeti najboljso prijateljico.
🤷‍♀️

Teško je dobiti najboljšo prijateljico ko pa so že vse “poparčkane” te imajo skupna zanimanja, debate, skrivnosti… tako da le rekdo nastane trojček res povezanih deklet.
Najdite vzrok zakaj je druge punce ne sprejmejo. Ni dovolj le družabna in komunikativna.
Katere krožke obiskuje ona in katere druge punce, kaj jih zanima filmi/glasba/slavni/šport. Potrebujejo nekaj da se pogovarjajo. Tiste ki jim ne najbližje naj povabi domov na igro in nekaj sladkega…
Najdite nek hobi kjer bo spoznala nove ljudi in imela več možnosti da se iz katero punco poveže ali pridobi več samozavesti postane samostojna