Skrbnik otroka – težave, ki jih srečujemo
Bi vsak/a napisal/a kaj so za njo/njega tiste največje težave, ki jih srečuje kot skrbnik otroka.
Tako težave s sistemom (sodišča, csd….) kot težave z bivšim partnerjem.
Naj bo to prepočasno sodišče, pristransko sodišče, prenizke preživnine, neizvajanje stikov in še marsikaj.
Pa prosim take bolj konkretne odgovore 🙂 in samo od tistih, ki so določeni kot skrbniki otroku.
bom kar prva, ker imam ravno čas:
kot skrbnik imam največ težav s preživnino, torej z višino preživnine. sicer je plačana redno (a šele po tem, ko je sodišče izdalo ukrep trganja do plače), še vedno pa ne pokriva niti polovice stroškov. tožba na sodišču se je vlekla leto in pol zaradi zavlačevanja zavezanca, sicer bi bila že prej končana. odvetnici se moram zahvalit, da smo presegli minimalne standarde za preživnino in zdaj končno prišli do vsote, ki je sprejemljiva in s katero lahko hčerama omogočim tudi stvari, ki niso nujno življensjko pomembne (interesne dejavnosti, npr).
stiki: v 11 letih tako neredni, da je še čudno, da hčeri sploh vesta kaj o svojem očetu. nikoli niso bili redni, še manj takrat, kot je bilo določeno. ampak to niti ni bilo pomembno, jaz sem bila vesela, da so sploh kdaj bili (pustimo vnemar, da sem hčeri sama vozila na očetovo dvorišče, da so se videli). da ne omenjam nagajanj, dogovora, da pride po otroke, pa ga potem ni, ali ju pripelje kak dan prej domov ali srečanje tik pred zdajci stornira, ker gre s prijatelji na izlet.
vtikanje v moje privatno življenje. tega najbrž nikoli ne bo konec. ali pač.
Neredni stiki, zmišljevanje, prestavljanje, ampak gre na bolje. Upam samo, da to, da so v zadnjem času vseeno malce pogostejši, ne pomeni težav v njegovi novi zvezi (prej, ko sta bila najbrž na vrhuncu zaljubljenosti, stikov praktično ni bilo oz. se je splašil enkrat na mesec za kako uro ali dve, enako med počitnicami), ker ne bi rada, da je vsako leto na sporedu nova teta. Tale trenutna je čisto okej in naj kar ostane.
Občasno se zatakne s preživnino, ampak okej, to je za preživet, se zgodi, ne padam ven zaradi tega.
Najhuje vtikanje v moje življenje in škodovanje otroku (pa naj bo to zaradi nevednosti ali pa namerno, samo da bi mene prizadel).
Z preživnino so bile sicer borbe, ampak me nikoli ni čustveno zadelo. Imela sma toliko, da sma za silo shajala.
S stiki pa je še vedno tako, da se uresničuje želja očeta in ne želja otroka. Ampak, če bi hotela obratno, bi verjetno morala imeti otroka z žensko ;-).
lep dan želim vsem!
Katarina, očitno samo midve nimama kaj za počet :-)))))))))))))))
:)))))))))))))) pri nas smo pa že izrabili ves arzenal slovenskih, bosanskih, angleških in nekaj nemških ter italjanskih žaljivk. zdaj se bomo začela učit rusko, ker rusko zna tut on pa njegova ta nova je tut rusinja. :)))))
ne ne, sej zdaj je pri nama že veliko boljš kot je bilo prej. 200 km razlike je le 200 km. :)))
kaj naj rečem?
Preživnina je, ko je. Stiki so, ko gre punca tja. Največkrat itak samo njegovo sedanjo in otroka vidi, atija bolj poredko.
Od lanskih izgredov se je potem nekako umiril. Komunikacije med nama praktično ni; ker se lažje z njegovo sedanjo pogovorim.
Na kratko rečeno, eden drugega pustimo na miru.
Jaz sem v normalnih ne-odnosih – z bivšim, sem ga prežvečila, preživela, odpustila kar sem imela za odpustit, sem ga sprejela točno tazga kot je. Zato odnosov z njim ne rabim, niti jih imam, saj se hčerka, ki je že tako velika, zmeni vse sama.
Kot oče bi bil lahko definitivno boljši, a ga ne mislim za kravateljc vlečt in mu dokazovat in tumbat da je že zdavnaj tega kar je postal oče in kaj to pomeni…ne gre, tak tip je, in to sem čist sprejela.
Hči pa ima malo več težav s tem, da glede ne premalo stikov vzpostavi nek tesnejši odnos z njim, tudi to sem ji razložila da pač on tak je in prej kot ga bo sprejela, lažje ji bo.
Denar je mizeren, minimalen, pa se tudi glede tega ne sekiram preveč, kmalu bo itak hčerka tok velika, da si bo sama prislužila kak denar, tko da…nima smisla
S sodišči pa ne bi imela rada nič, če se le da, predvsem pa ne z odvetniškimi oderuhi….
Kot prvo me najbolj “boli” to, da ima oče hčero takrat, ko ima čas njegova mama in ne takrat, ko bi jo “moral” imeti on. To pomeni, da on praktično ni skoraj nič z otrokom. Par uric čez dan tisti vikend, ko je njegova mama doma. Sicer živi pri novi partnerki, pa otroka tja še ni peljal. Vsi stiki so pri njegovi mami. Ok, vem, da ima mala zelo rada babico in je vesela, ko je pri jej; toda opažam vedno bolj, da pogreša očeta.
Drugo pa je- neredno plačevanje preživnine. Znesek (150 eur) ni visok za njegove zmožnosti (je s.p.), Da ne govorim o tem, da “mimo preživnine” nič ne da; niti ni vprašal kaj potrebuje za šolo (je prvošolka), kupi nič; niti ne vpraša kako in kaj je z njo v šoli…ništa.
In najbolj mi je smešno to, da jamra, kako ga tamala ne jemlje resno, da ga ignorira…itd…. A se lahko čudi zakaj?
Podobno kar se tiče preživnine,stikov oz.bivanja otroka,nikoli nobenih težav.
Je pa res,da nisem želela nobene preživnine,pač pa sem predlagala,da oče plačuje položnice in stroške…kar je z veseljem sprejel…nisem/nisva časovno določala stikov,pač pa sva jih vršila na podlagi otrokovih aktivnosti.
Se ne zmerjava,ker to ni nivo komunikacije,ki bi ga prakticirala,pa tudi “prijatelja” nisva.Sva se dala ad acta in se ne ukvarjava drug z drugim.Sem vesela vsake njegove bejbe,ker to pomeni,da je za mojega otroka še bolje poskrbljeno (ženska je le ženska).
Na začetku ločitve je tudi nama kazalo,da bo katastrofa kar se otrok tiče,a ker nisem vztrajala na ničemer,pač pa sem gledala izključno na dobro otroka in na čim manjši stres,ki mu ga povzročava,se je skuliral in zadevo sva odlično speljala.
Danes že skoraj odrastel otrok pravi,da nama je neizmerno hvaležen,da sva mu prihranila to,kar se je dogajalo večino njegovih sošolcev in prijateljev katerih starši so se ločili.
Se splača kdaj pa kdaj narediti korak nazaj,da ga lahko otrok naredi naprej.Ampak za tako dejanje moraš biti pomirjen sam s seboj in imeti počiščeno preteklost.
Pri meni je podobno, kot pri klarklari 🙂 Midva sva sicer vse natančno dogovorila in zapisala – preživnino in stike. Preživnino plačuje redno (včasih kakšen dan zamudi,ker je malo šlampast…se ne sekiram), stike pa izvajamo dogovorno in se predsvem prilagajava željam hčerke. On je šele po ločitvi vzpostavil bolj pristen odnos s hčerko, ker prej je bilo vse na meni. Tako da ima tamala zdaj več od njega kot prej. Tudi jaz sem, ko sva se ločevala, marsikaj pogoltnila in popustila oz. se mu prilagodila, ker si nisem želela bojev na sodišču in danes, po dveh letih mi ni žal, saj odlično funkcioniramo. O vzgoji se skupaj pogovarjava in odločava (česar v zakonu nisva zmogla).