Nov zakon?
Lep pozdrav vsem bralcem in članom foruma!
Odločila sme se, da svojo idejo delim z vami, ker se mi zdi ta forum primeren krog ljudi, ki se še kako zaveda, kako pomembna je vzgoja naših otrok. Sama sem namreč tudi učiteljica na OŠ, in se s to problematiko srečujem vsak dan. Pred začetkom šolskega leta šole na široko organizirajo razna predavanja o mladini, Y generaciji, o nasilju nad otroki, … Slednje predavanje se je odvijalo tudi na naši šoli in delavka Centra za socialno delo nam je naštevala vzroke, polsedice, znake nasilje, vrste nasilja, … bla, bla, bla. Nič novega! Konec koncev smo učitelji to že vse premlevali na faksu. Sem mnenja, da je probleme predvsem potrebno REŠEVATI, in ne samo gasiti požare, kot jih sedaj (pa še to bolj neuspešno). Ker je bilo kar nekajkrat komentirano na kako vprašanje v smislu “ja, sistem je tak, da ne moremo kaj narediti”, nisem mogla bit tiho. Predlagala sem, da bi morali uzakoniti obvezno izobraževanje staršev o vzgoji otrok. Npr. starš bi moral 3x na leto se udeležiti izobraževanja, ki bi seveda bila brezplačna, večkrat na leto organizirana v vsaki občini. Če začnemo na samem začetku, v družini rešimo marsikateri problem: nasilje v družini, v šolah, boljše delo učiteljev (ker se ne bi ukvarjali toliko z disciplino, ampak z učenjem in pravim, zdravim sožitjem z mladino), tudi zapori verjetno ne bi bili več prenatrpani, da o boljši samopodobi tako staršev kot otrok sploh ne govorimo, manj samomorov, … Tudi finance ne bi smele biti tak problem, ker ravno te posledice državo bogato stanejo.
Otrok je v šoli, in jaz kot njegova učiteljica in vzgojiteljica moram biti strokovno usposobljena za njegovo vzgojo. Ta isti otrok pride domov, a njegovim staršem o vzgoji ni potrebno vedeti nič. A kdo vidi dvoličnost?
Če želimo opravljati šoferski izpit, je potrebno opraviti prvo pomoč. Zakaj ne bi bilo potrebno še izobraževati se o vzgoji SVOJIH otrok? Koliko usposobljanj moramo imeti za stroje, naprave in koliko za nas, ljudi?
prav imate. vzgoja se vedno začne v primarni družini in ko ta zataji, otroka nobena šola ne bo prevzgojila. žal je tako, vendar starši velikokrat preveč pričakujejo od šole in premalokrat sprejmejo odgovornost za svojo vzgojo. in ko je kaj narobe krivijo vse druge, nemalokrat pa celo otroka.
šolo za starše bi bilo potrebno uvest kot obvezni program, saj marsikateri starš ni sposoben vzgojiti otroka. posledica tega je nasilje (nakopičena jeza otroka), strah, depresije in druge motnje.
Torej,
brizito, dovolila sem si copy-paste tvoj post (s katerim se popolnoma strinjam), ker so me izjemno zanimala mnenja – ki jih tu ni bilo……. in reakcij je veliko:
se strinjam,mi starši bi tudi potrebovali takšna predavanja,ker se včasih vrtimo v začaranem krogu,naše privzgojne metode niso dostikrat v saldu s tem kar si želimo,zato si želimo bit “ene”vrste starši,”ukrepamo”pa na drugi način,tako kot smo sami vzgojeni.zato bi bilo primerno vnesti kaj takega med ljudi,pa tudi v šoli bi lahko bili predmeti,ki bi nam kasneje v življenju bolj pomagali,da bi bili bolj srečni in zadovljni ljudje.
definitivno se strinjam, kajti šola o vzgoji otrok bi mogla biti NUJEN PREDHODNI DEL PREDNO SE RODI OTROK. in pa seveda vsaj, najmanj enkrat letno, oz. ko starši to potrebujejo…kajti vzgoja je najpomembnejša stopnica in popotnica v življenju.
s pogovorom se da vse, pa kaj ko nismo vsi enaki, eni se znajo samo tepst. na žalost 🙂
lp, in srečno
p.s. upam, da s skupnimi močmi naredimo kaj.
Tudi sama sem že razmišljala o potrebi rednega izobraževanja staršev. Sicer sem mamica navihane 4-letnice. V vsakem trenutku razvoja se starši spopadamo z različnimi težavami, vendar so pristopi pri vzgoji predvidevam enaki ne glede na starost… prej ko pričneš razmišljati o organizirani vzgoji bolje za starša in seveda tudi za otroka.
Pred časom sem se 1x mesečno udeleževala predavanj, ki jih je brezplačno za zainteresirane organiziral nek Mladinski center in povabil predavateljico oz. socialno delavko na področju družinskega svetovanja in vzgoje iz Inštituta v Novem mestu. Gospa je imela zanimiv pristop, v enournem srečanju je pričela s kratkim teroretičnim delom – opisom obnašanj otrok, reakcij staršev in otrok na določene dogodke itd, potem pa prisotne povabila k aktivnem sodelovanju ali s timskeim delom ali s predstavitvijo lastnih težav, kjer smo se starši lahko poiskali tudi v pripovedovanjih drugih.
Hkrati je posegla tudi na področje vzgoje in odraščanja nas samih – torej obujanja spominov na našo mladost ter na področje medpartnerskih odnosov. Le ti velikokrat pešajo prav zaradi konfliktov, ki nastanejo zaradi različnega odnosa do vzgoje. Srečevali smo se skupina približno 15ih staršev otrok starosti od 2. do 14 let… vsak s svojimi težavami in vprašanji. V razmišljanjih drugih staršev smo nekateri našli tudi odgovore na nekatera svoja vprašanja. Ob usmerjanju strokovne delavke smo prišli tudi do znanja “novih” vzgojnih prijemov za katere sem potem uvidela, da itak vem da bi moja takšna ali drugačna reakcija pri otrokovem obnašanju bila dobra ali boljša…vendar se sam od sebe (če ti tega nihče ne omeni) niti ne spomniš.
Vrtcu in šoli sem želela predlagati takšna srečanja strokovnih predavateljev svetovalcev s prostovoljno udeležbo staršev in že raziskovala kako finančno pokriti predavanja. Seveda bi bilo dobro, da se na tem področju nekaj naredi tudi s strani zakonodaje in tako v izobraževajne o vzgoji obvezujoče vključi vse starše, saj običajno prav tisti, ki to potrebujejo najbolj, prostovoljno ne iščejo strokovne pomoči ali celo ne najdejo čas za kvalitetno druženje s svojimi otroki.