Sploh ne vem kje naj začnem, a nekje moram. S partnerjem sva skupaj 8 let in imava skoraj leto dni starega fantka. Ustvarila sva si dom, oba imava službo, jaz sem še na porodniški. In namesto, da bi doma uživali kot družina, komaj čakam, da je konec vikenda, da se partner odpravi na delo. Kar koli naredim, kar koli rečem nič ni dovolj dobro zanj poleg tega, da če je v domu kaj narobe sem itak vedno jaz kriva. Nikoli ne prizna krivde, jaz pa tega njegovega obnašanja oz. pritiska ne zdržim več. Kar se tiče nege otroka, to je seveda prehudo zanj in po drugi strani se je tako zavaroval, da sem jaz vedno doma, ko je treba ga nahraniti, previti, … če smo šli v enem letu 5x skupaj na sprehod, je to že veliko. Mene pa boli srce…
Kaj je kava in klepet s prijateljicami žal ne vem več…Tako, da grem malo po svoje v dopoldanskem času, seveda brez njegove vednosti, malega pa peljem k moji mami. Če me slučajno pokliče iz službe prvo kar me vpraša je:Kaj bo za kosilo? Meni gre pa na bruhanje (oprostite izrazu). Enostavno rečem NIČ, a seveda to ostane samo v besedi. Tudi če ni dom kot iz škatlice, ko se vrne domov je plaz očitkov tu, Kaj cel dan si doma, ne mi rečt, da ne moreš pomivalca izpraznit, pomesti po tleh, praha pobrisat, brisač v kopalnici zamenjat…in še toliko drugih očitkov, ki me bolijo… Sem mu že velikokrat predlagala naj gre on na porodniško jaz pa delat, pa da vidim frajerja polnih ust, kako bo izgledalo doma in kaj bo gospa jedla, ko bi prišla iz službe. Še jest ne zna dat malemu ne da bi bila oba umazana od glave do pet in jaz naj potem vse takoj operem in seveda zlikam. Halo, pa saj ne morem verjet, da se to meni dogaja. Kot da bi živeli na drugem planetu. Pa da nadaljujem, ko pride domov poje kosilo, vzame časopis, se zlekne na sedežno in čaka, da bo ura 19.,da si bo lahko V MIRU (ker tudi on rabi mir od naporne službe ga bo razneslo) ogledal dnevnik, nato še vse filme (seveda zraven tudi zaspi). Kaj se med tem časom dogaja z malim in mano ga ne zanima (ker on rabi MIR), in midva okoli 21. ure zaspiva kot topa. Seveda okoli polnoči pride partner ves spočit v spalnico, me zbudi in od mene pričakuje, ma saj veste kaj… Jaz pa crknena od celodnevnega letanja gor in dol…
To je samo nekaj primerov, kako si partner predstavlja skupno življenje in kako me psihično ubija. Jaz pa na morem več… Naj napišem samo še to, da je tak zgled in način življenja imel tudi doma, a jaz sem to prepozno spoznala…
Hvala, da ste vsaj prebrali nekatere moje težave, če bom dobila kak nasvet, toliko bolje.

Pogovori se z njim, lahko si poiščeta kakega svetovalca. Če pa tudi pogovor ne pomaga, pa zberi pogum in odidi, ssaj moraš misliti na otročka… konec koncev bo lahko tudi mali, ko odraste sledil zgledu svojega očeta…

presneti dedci, pojma nimajo o življenju ali pa nočejo vedet

moj nasvet: NUJNO pojdi na klepet s prijateljicami (blagor tebi da jih vsaj imaš!), ne igraj žrtve, nekaj naredi, da se boš bolje počutila!

Kaj si pa misli mož da je…če nič ne bo zaleglo, mu pošlji to pismo po mailu v službo!

Vem, rola se ti že od vsega skupaj, in nekaj časa še trpiš, potem pa ne zdržiš več…

poslušaj srce..

Jaz pa menim da te nima dovolj rad!!!
To moški, ki znajo ljbuti in imeti radi svoje najdražje žal ne počno, tako da…. razmisli!!!

Jaz pa mislim, da jo ima rad ampak je navajen na ves luksuz, ki mu je nuden. Zakaj mu samo groziš, da ne bo kosila. Ne skuhaj mu, ne seksaj z njim, ne pomij za njim.

Če on lahko samo očita, pa daj še ti. V soboto pojdi nekam in mu pusti malega, potem pa pridi domov in vprašaj zakaj ni kosila, pa zakaj ni pomivalca napolnu… Samo prenašaš kar ti je namenil. Najbolj boli, ko nekdo nazaj udari.
Milo za žajfo. Boš vidla, kako bo presenečen, ko ne boš hotela seksat, ker si utrujena. Naj si ga na roko vrže medtem, ko na kavču leži, saj ima zlate čase.

Neja

Egoist….z eno besedo. Ko boš šla v službo, se bo moral tudi on angažirati drugače boš res boga. Dajta se pogovorit!

Hedonist ali egoist ali kar oboje skupaj. si še predstavljat ne zna kaj pomeni skrbeti za otroka, stanovanje itd. Jaz na tvojem mestu ne bi zanj nič poskrbela. Kar naj se zmiga rit lena. A misli, da če dela v službi, da je to dovolj. Preprosto poskrbi zase in za svojega otroka, njega pa kar pred dejstvo postavi. Če imaš sama službo potem mislim da nisi finančno glih od njega odvisna. Tak človek ne zna imeti rad, zna pa izkoriščati. Sigurno mu je mamica stregla sedaj pa to pač mora delati žena. Dobro premisli, če ga kompromis ne zanima potem. ne vem, vem da to ni enostavno pa vendar. A si misliš da 30 let samo strežeš?

Jaz sem svojega pustila za kak dan samega z otrokom (ne vem več, kaj je bilo) in zvečer “pričakovala”, da bo vse pospravljeno, skuhano… Pa sta se komaj uspela nafutrat in preoblečt, kaj šele da bi kaj naredil. Nikoli več ni rekel besede, tudi če res zafuram dan in ni kosila :-))

Pogovor, če ne pa se brez njega zorganiziraj, da bo prav tebi. Res je, ne igraj vlogo žrtve! Zberi se in se postavi zase in za otroka! Pa sporoči, kako ti gre.

glej,

prihod otroka je za oba po 7 letih zakona VELIKA sprememba.

Namesto da mu zameris da je tak kot je (spi na kaucu, gledaTV…-a tega ni pocel pred prihodom otroka?) se pogovori z njim. In glej da ne zacnes stavke z besedami ‘ti me psihicno unicujes’ ali ‘ zakaj pa ti ne bi’ ali ‘ti nikoli’

Reci mu lepo kako se pocutis brez da bi pri tem dala njega v niclo. Ves mogoce je pa samo ljubosumen ker ne dobi vec toliko pozornosti od tebe kot jo je prej.

Seveda ce ti ni ze vsega zadosti in bi sla mogoce rada narazen.
Ne rece se brez veze da zena nosi 3 vogale hise (ali nekaj takega).

lp

a

Živijo!

STrinjam se z Leono.
Midva z možem se zelo dobro razumeva, pa je bila ravno taka katastrofa, ko sva dobila prvega otroka. On ga ni upal potolažiti, tudi stuširati se včasih nisem imela časa. Vedno je bilo vse na meni in ko je prišel domov, mu je bilo odveč kaj narediti, saj sem cele dneve doma, pa ni nič narejeno. A se mu nisem pustila in sva se pakrat kar dobro skregala. Najboljše zdravilo je bilo, ko sem šla v službo, ko sva skupaj morala narediti vse, kar sem naredila medtem, ko je bil sam v službi. Potem je šele dojel, kaj vse sem naredila in kako naporno je šele to, da po službi narediš vse, kar te počaka + otroka moraš zabavati.
Svetujem ti še tole: zgovori se na zdravnika ali ginekologa, ali karkoli in ga pusti samega z otrokom par ur. Pa naj njemu roke zrastejo do tal. Ko prideš domov ga pa še vprašaj, kaj je za večerjo. Ja saj je bil ja par ur sam doma z mulcem, verjetno je že kaj skuhal. Če ti bo kaj zabrusil, mu pa kar lepo povej, da če misli, da si ti barbapapa, je to verjetno tudi on. In da te res čudi, kako da mu ni uspelo.
Postavi se zase in mu na lep način povej. Razloži mu, da služkinj ni več in če je misli, da je eno oženil, je zgrešil stoletje. Pa še dokaži mu, kako težko je z otrokom kaj narediti, s tem, da ga moraš stalno hraniti, previjati, kopati. Kar pusti ga z otrokom večkrat po par ur, se mu bo že posvetilo. In ne mu izdati, da si si organizirala obveznosti zanalašč. Drugače bodo spet očitki.
Drži se in srečno.
Pa še tole: dejansko nihče ne razume, kako je, ko dobiš otroka. In moški ne zastopijo, da se ženske na nek način spočijemo, ko začnemo spet hoditi v službo. To je kar normalno in zato jim moramo pokazati, kako je to:)
Tinkara

strinjam se z puncami.kdo bo pa poskrbel zate ,če ne ti.najprej mu nehaj odnašati riti.ti delaš od jutra do večera-že sam otrok zahteva veliko,pa gospodinjska dela in še se kaj najde.vem kakšna si zvečer,kot cunja.on pa lepo pride domov,noge na kavč-ženo daj večerjo.opala miško tega bo zdej konec.vzemi se v roke,stvar dobro premisli in pojdi v napad.če ti ne bo pomagal pomiti posode skuhaj samo za vaju.pospravi le svoj del postelje in itd,da bo dojel,da nisi služkinja,ki so že zdavnaj iz mode.ko te bo vprašal kaj je to bodi pripravljena na miren pogovor.če pa ne bo efekta mu le pokaži vrata,naj spoka kamor hoče.vso srečo

Probajta se pogovort, ko pa bo doma mu daj otroka, ti pa si privošči in pojdi sama mal okrog. Verjemi, če te ne bo par urc, bo mogoče dojel koliko je dela z otrokom.
In to ne naredi samo enkrat, kajti tudi me rabimo čas samo zase.
Lep pozdrav in upam, da se bo uredilo tako kot tebi najbolj ustreza.

Jaz mislim, da si ga sama navadila na tako razkošje. Jaz redko kuham (jem bolj kakšne zmrznjene jote in ričete ali špagete – pa sem še na porodniški, potem pa sploh ne bom), ne likam, cunje pospravim, ko najdem čas, stanovanje počistim enkrat pa par tednov, skrbim le, da je kolikortolikor pospravljeno. Moj mož zato nič ne nerga, gre jest v službi ali kdaj celo on skuha. Na vsake toliko mu pustim hčerko za par uric in grem npr. v kino. Ma se sploh ne pregovarjam z njim, je pa toliko z malo, da mu je jasno, da se ne da prav dosti delati doma, pa očitno me ima tudi dovolj rad, da mi privošči kako uro sprostitve. Ampak da ne boš mislila, da je bilo tako od začetka. Sem morala najprej sama priti k pameti in si izboriti svoj čas.

Vau, Micika, po napisanem sodeč je pa tebi res lepo! Imaš ogromno časa zase.
Sama sem na porodniški, moj 3 mesečnik ima bratca in sestrico, pa vsak dan peljem malega ven, skuham, pospravim, operem…likam pa res skoraj nič, ker lepo obesim in takoj zložim omaro…popoldne pa se še posvetim tastarejšima (sestrica je v 1 razredu, bratec v varstvu do 15 ure), zvečer pripravim večerjo,…
Nakupuje največkrat mož, ko se vrača iz službe. Pa čeprav smo tudi po več dni na teden sami do pozne ure ali pa celo več dni, vse teče kot namazano.
V kratkem bom še končala zadnje izpite in diplomo, pa še imam čas za forum in vsak teden grem vsaj enkrat zvečer s kolegicami na kavo.
Morda pa ima moj dan več ur ali kaj?

LP

Vanja, mogoče imaš malo manj zahtevnega dojenčka in ker imaš še dva mala lumpka, verjetno veliko manj kompliciraš pri malem dojenčku, kot mamice, ki se ubadamo s prvim otrokom. Bodi vesela, da je tako in kapo dol, da zmoreš vse našteto.

Vau Vanja, res kapo dol pred tabo.

A ga imaš sploh še rada?

A ti nekaj povem, pa boš mislila da sem kruta. Nikoli se ne bo spremenil, tudi moj se ni, jaz sem ga nagnala in se ločila in še nikoli mi ni bilo lepše.

Odloči se da ne boš več žrtev. Odloči se zase in ga nehaj “pedenat”, enostavno poskrbi samo zase in otroka, njega pa kot da ni. Mogoče se bo potem hotel pogovoriti s teboj.

Moj oče je 20 let psihično uničeval celo družino in sedaj uničuje še to kar je ostalo od “družine.” Dlje ko otrok živi v sovražni družini bolj bo njegova samopodoba uničena. Mojo psiho je popolnoma uničil. Ko ti nekdo tako uniči miselnost, da ne moreš več normalno funkcionirati v družbi, potem boš to osebo sovražil iz dna srca. Boljše je biti sirota, kot pa živeti s takim očetom. Take svinje si zaslužijo samo metek v čelo. V svojih mislih sem ga že ubil “tisočkrat.” Sovražim tudi svojo mamo, zato ker je vztrajala v takem odnosu in lažno upala da bo postalo boljše in tako očetu dovolila uničevati/uničiti družino

Ne dovolite da se psihično nasilje stopnjuje v leta, zpustitite tako osebo. Če hočete da vas otrok nebo kasneje sovražil in želite dobro sebi in svojemu otroku potem pokličite na SOS (Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja) in oni vas bodo vodili skozi postopek do rešitve.

Zaradi vboda noža ali strela pištole človek umre takoj. Če pa ga prizadenejo z besedami, bolečina ostane. Včasih do smrti ne popusti. Škoda in bolečina, ki jo človek naredi z besedami, je veliko bolj nevarna in potrebuje dolgo časa, da se zaceli