Sem mamica dvojčkov, dveh dečkov. Sta dvojajčna in in si niti nista tako podobna. Velikokrat me ljudje sprašujejo, kateri več joka, kateri se več smeji, kateri je težji, kateri je večji- večkar se jih primerja. Če premišljujem, najbrž bo v prihodnosti tega primerjanja še več. Zanima me, mamice z izkušnjami dvojčkov, ali to lahko postane “problem”. Je lahko eden od dvojčkov “zakompleksan”? Se počuti manj vrednega? Nevoščljiv? Sigurno je naloga staršev pokazati, da sta ti oba enako pomembna…pa kljub vsemu???

Kako pa imate izkušnje z darili za rojstni dan? Ali dobita oba enaka darila, le v različni barvi…ali kakšna je vaša praksa?
So dvojčki res celo življenje bolj povezani (to bi najbrž vedeli odrasli – dvojčki)

Pozdravljene!

Moji punci sta stari komaj 14. mesecev, tako da ti ne morem dati nasveta. Vendar tudi mene sprašujejo katera je bolj pridna in nekateri člani družine že govorijo: ‘ta bo pa bolj zahtevna’….’ta je pa bolj pridna’…..Meni gre to FUL na živce. Jaz bom vsekakor delala na temu, da bi se imeli radi in da ne bi bili nevoščjivi.

Poznam pa dva para dvojčkov (odraslih), dvojčici in dvojčka, ki so ZELO navezani en na drugega. Tako, da to pa definitivno drži.

Dvojni pozdrav:)))

Kolegica ima štiriletni dvojčici. Glede daril: definitivno različna darila – prijateljica pravi, da ji gre na živce, ko mora pospravljati po dva kompleta barvic, kock,… – pa čeprav različnih barv. No, razen, ko gre za kolesa, punčke in podobno. Oblekice imata ponavadi res enake, kar se modela tiče, barvno pa neusklajeno, saj sta vendar dve posameznici.

Hja, je pa res, da ljudje zelo radi primerjajo in ocenjujejo dvojčka. S tem se otrokom dela medvedja usluga…

lp

Meni se pa zdi prav glupo ko nekatri oblačijo dvojčke v enaka oblačila, kot bi drugim hoteli povedati da sta enaki osebi. Pa nista!!!
Res da jaz nimam dvojčkov vendar jih nikoli ne bi oblačila enako.

LP Nika

Dvojčki, še posebno enojajčni imajo velik problem z izgradnjo identitete – zavedanje o samem sebi se gradi na temelju, da si drugačen, samosvoj, edinstven na svetu. Zato toliko uporništva med najstniki, ker želijo pokazati, da so drugačni. Po drugi strani pa starši dvojčkov pogosto želijo pokazati, da imajo dva “enaka” otroka in jih zato tudi enako oblačijo, vendar s tem otrokom otežijo osamosvajanje.

Tudi jaz poznam dva odrasla dvojčka – dvojajčna, bila sta moja sošolca v osnovni šoli. Danes se mi ne zdita tako zelo povezana, mogoče kot “normalna” brata. Sta si pa bila že od malega zelo različna, en je zelo umetniški tip, drug čisto naravosloven, ne spomnim se, da bi bila kdaj enako oblečena, niti približno, mislim, da so starši pazili na to, da so jima nudili to, kar sta potrebovala in niso omejevali njunih želja, niti ju niso toliko primerjali. Poleg tega poznam dve odrasli enojajčni dvojčici, ki sta si v puberteti šli zelo na živce, obenem pa se nista mogli izogniti druga drugi… verjetno zelo boleča izkušnja. Danes imata prav tako nek običajen odnos druga do druge.

Meni se pa ne zdi nič tako hudega, če se jih primerja med sabo, saj se tudi ostale otroke dostikrat primerja (Ko je bila pa Tina toliko stara, je pa….) Mislim, da je tudi staršem jasno, da jih ne morejo enako vzgajati, ker sta si pač različna. Vsaj mi jih vzgajamo vsakega posebej, en je bolj umetniški, drugi bolj akcijski , zato “obdelamo ” vsakega posebej. Večkrat jih tudi ločimo za kako urico, en gre z tatom na sprehod, drugi pa z mamo v trgovino ipd…tudi oblačimo jih različno (ker imamo “pošenkane” stvari), razen izjemoma. Glede igrač pa – pri nas smo zdaj v taki fazi, da ko vzame en v roke eno igračo, želi tudi drugi to isto igračo, tako da nam trenutno prav nič ne pomaga, če imamo vse po dvojno. Ker je eden močnejši, vedno poskuša vzeti igračo drugemu, no, tu pa nastopimo starši….seveda vam je jasno, da se konča z vpitjem…..Aja, še to – zdaj sta stara 19 mes.
Lep dan in uspešno “bitko” z mulčki ….

Sem ponosna teta dveh stiri leta starih fantov (dvojajčna dvojčka). Sta različna kot noč in dan. En vedno dobrovolen, drugi kakor ga piči, en vedno za stvar, drugi povečini trmari, en se vedno postavi za drigega, obratno se ne zgodi nikoli.
Starši oblačil ne kupujejo enakih, se pa zgodi, da sta enako oblečena v tista oblačila, ki sta jih dobila v dar. Darila so ponavadi dvojna za stvari, ki se jih nekako ne deli, ostao pa samo po eno (en velik paket lego kock za oba in ne dva mala za vsakega posebej).
Drugače pa pri dvojčkih ponavadi en prevzame vlogo vodije in tisti je ponavadi bolj uspešen. Moja tašča je učiteljica in pri dvojčkih opaza to lastnost. Ponavadi je en za oceno boljsi od drugega (se redko zgodi, da sta po uspehu enaka) vendar imata ponavadi na tistih testih cisto enake rezultate. Zanimivo, a ne.

primerjave so res problematične, trudiš se, da bi bil fer, pa ni vedno možno.
naša dva petletnika se med seboj zelo očitno dopolnjujeta.
razvijata se zelo podobno in ker sta veliko skupaj, je tudi razpoloženje podobno, imata pa seveda vsak svojo osebnost. temu se prilagajamo: če se nekaj časa prerivata in prepirata, z možem povabiva vsak enega in gremo po svoje, bilo je tudi obdobje, ko je prevzela babica po enega, ampak za tako odločitev ni primeren vsak trenutek. Večkrat si želita biti skupaj.
V vrtcu imata vsak svoje prijatelje, vendar ni pravila…zgodilo se je, da sem opazila, kako je eden odrinil prijateljcka in rekel ‘pusti mojega brata’.
Kar se tiče oblačil, je res, da darila pridejo identična, res pa je tudi, da celo dvojčka sama ugotovita, da je lažje in bolj praktično, da se napravita različno.
Darila pa…nekako do tretjega leta morajo biti enakovredna za otroške očke, kasneje pa je treba upoštevati želje in interese vsakega posebej.

Mi imamo pa dve petnajstmesečni punčki. Mi jih ne primerjamo med sabo, je pa res, da obe približno enako hitro osvajata nove stvari, pa tudi značajsko si nista tako različni, da bi lahko rekla, da sta kot dan in noč. Sicer pa primerjanja ne maram, saj sta pravzaprav vsaka svoja osebnost.
Pri oblekah je pa tako: običajno sta podobno oblečeni, le da ima različno barvo majčke ali pa vsaj različno barvo žabic, če ne gre drugače. Oblek nismo podedovali in priznam, da imamo včasih kar težavo pri nakupovanju. Včasih pač ne gre drugače, kot da kupiš enake hlače, pa recimo različne majčke zraven. No ja, meni se pravzaprav ne zdi nič groznega, če sta občasno enako oblečeni, pa imata samo različno barvo nogavic.
Od drugih dobivata darila enaka, midva pa ponavadi kupiva recimo dvoje različne kocke, ali pa dve različni knjigi. Sicer pa pri igračah ne pretiravamo, ker so tako ali tako najbolj uporabne igrače tiste, ki niso ravno igrače:)))
Sta pa punčki že sedaj kar navezani ena na drugo, kar se mi zdi čisto logično, saj sta že ves čas ena ob drugi. Kljub temu, da kdaj samo eni bereš knjigo ali pa samo z eno sestavljaš kocke, se mi zdi, da sta najbolj zadovoljni, če sta skupaj. Sta tako luštni, ko se pobožata ali pa držita za roko:)))

Dvojno veselje, dvojne skrbi – to je bilo pred sedmimi leti napisano v eni čestitki, ki sem jo dobila v porodnišnico.

Res je natanko tako. Z možem se že od rojstva naprej skrajno trudiva, (normalno – saj vsi starši dvojčkov ravnajo tako), da obravnavava oba kot posamezni osebnosti. Marsikdo, sploh ljudje, ki sami nikoli niso imeli dvojčkov, jih radi obravnavajo kot dve polovički, ki vsaka zase nič ne predstavlja.To je res napačno. Ker imajo predstave, da bo vse narobe, če dobita kakšno stvar za darilo različno, tudi običajno kupujejo vse enako.

Zato se je tudi pri nas doma nabralo veliko dvojnih popolnoma enakih kompletov, igrač. Ampak s tem se nisem obremenjevala. Včasih sem tudi sama kupila obema enako igračo. Ali sta si kasneje izbrala enako.

Ko sta bila še majhna in še zdaj- sta velikokrat oblečena enako. Zdaj, ko sta večja, se velikokrat zmenita in se oblečeta enako. Predvsem zaradi mnenja drugih, sem se pri njuni starosti dveh let prav obremenjevala s tem, če delam prav, in sem želela mnenje psihologinje. Ta mi je rekla, da ni popolnoma nobene škode, ker pri vzgoji odtehtajo veliko bolj pomembne poteze, ki krojijo njun značaj in njuno osebnost, kot oblačenje. Nekdo, ki jih oblači različno, pri vzgoji pa dela velike napake, bo ravno tako naredil ogromno škode in posledic. Rekla je, naj se ravnam po svojem občutku. Ko so večji, pa tako oni izbirajo. Zato sta včasih oblečena enako, včasih različno.

Nikakor pa se ne strinjam z ljudmi, ki trdijo, da starši dvojčkov svoja otroka oblačijo zato enako, da bi drugim pokazali, da imajo enaka otroka. Ne morem verjeti, da velikokrat podajajo takšne izjave mame – za vsako mamo je tako in tako njen otrok najlepši na svetu. Zakaj bi hotela drugim pokazati, da imam dvojčka, če pa se to itak vidi, tudi ko sta različno oblečena?!

Tako, draga deteljica – še posebej si srečna in bogata ker si dobila dva sončka naenkrat. Ti si njuna mama in ti ju poznaš do potankosti. Ti boš jokala od sreče – ob njunih lepih besedah, ki ti jih bosta poklanjala in ti boš zvečer utrujena padla od njune nagajivosti. Nihče drug!!!! Zato ravnaj po svoji vesti in svojem občutku. Ne oziraj se na druge – in uživaj v svoji sreči, ki ti je bila naklonjena.

Najbrž je pri dvojčkih pomembno, da vsakemu od njihu tudi individualno nakloniš nekaj svojega časa (recimo – idealno bi bilo, da si vsak dan eno uro samo z enim od njiju – gresta v trgovino, ali pa barvata ali karkoli – samo da si SAMO z njim in on SAMO s tabo. Da te ni treba kar naprej deliti z drugim. Medtem naj bo očka ravno tako SAMO z drugim. Drug dan seveda zadevo zamenjajta.)

V tem času je morda fino otroka natančno opazovat in mu pomagat da razvije tiste sposobnsti in veščine, ki ga najbolj veselijo, hkrati pa se bo počutil kot osebnost zase.

Seveda nam to v praksi ne gre vsak dan, ampak če ne drugače pa vsaj za nikend pokušamo preživeti tudi nekaj kavaitetnega časa bolj individualno. Saj veste, drugače dvojčke vsi stalno obravnavajo v paru, kot celoto.

Kar se oblačenja tiče, sta oblečena podobno (npr. oba v trenerki), toda različnih barv. Imamo pa posebnost, da ko jima kupim dvoje čevljev, ene modre in ene rjave recimo, zadevo malce premešam in zato imata vsak vedno na sebi nekaj od drugega. En rjav in en moder čevelj. (in na notranji strani piše kateri zmešan par je čigav, da vsak uhodi svoje).

N.

O vzgoji dvojčkov naj vsak starš sam presodi, kaj jim je prav in kaj ne. Sama sem mama in vem, kaj pomeni, če ti nekdo vsiljuje lastna prepričanja. Imam čudovitega dvoletnika in sem z njim presrečna. Po tihem sem si želela dvojčke, kajti sama sem dvojčica in za mene ni lepše, kot imeti sestro dvojčico. Sva dvojajčni dvojčici in še danes zelo navezani druga na drugo. Še vedno naju povezuje neka nevidna vez, za katero veva samo midve. Staršni niso nikoli delali cirkusa okrog tega, da sva dvojčici. Igrač nisva imeli veliko- ponavadi sva obe skupaj dobili eno igračo in si jo delili. Oblačili so naju različno, saj sva si tudi po videzu zelo različni. Sestra se je rodila malo manjša in je ostala še štirinast dni v porodnišnici, vseskozi je ona bila tista boga majhna punčka. Jaz se nisem počutila prav nič ogroženo ali manjvredno zaradi tega. Vedno sem bila pokroviteljska do nje. In sem še danes. Poskrbela sem, da je naredila domačo nalogo, ji pomagala pri učenju…Vedela je , da se lahko zanese name.Kljub tej moji dominantnosti se je razvila v čudovito žensko, ki ve, kaj hoče. Malo je imela krize, ko sva se po končani osemletki vpisali na različni srednji šoli, pa sva tudi to premagali. Res je, kot je ena mama zgoraj omenila, da običajno eden od dvojkov prevzame vlogo vodje. Naj ti še povem, da sva do šestanstega leta spali v isti postelji tesno druga zraven druge. Včasih ko sva bili utrujeni sva se preprosto objeli in si podarili energijo. Imam občutek, da ljudje, ki niso dvojčki ne morejo začutiti navezanosti med dvojčki. Vsaj midve s sestro se velikokrat sporazumevava brez besed, preprosto veva…samo midve.
Naj zaključim tole moje pisanje z mislijo, da je najlepše na svetu imeti tako čudovito sestro, kot je moja! Vesela sem, da imam sestro dvojčico.
Petra

Imam desetmesečna dvojčka, enojajčna, o vzgoji pa še ne morem govorit, saj ima za enkrat lahko samo dopovedujem, kaj lahko, kaj ne smeta in ju učim različnih stvari.
Sta pa po karakterju zelo različna. Eden je bolj miren, drugi pa bolj živ. Eden se hitreje uči, če temu lahko tako rečem, drugi pa pretakne vse kote in luknje.

Sem se pa strinjala z ni, ko je napisala, da dvojčkov pa že nebi oblačila enako, ko sem bila še noseča. Sedaj pa ju prav rada oblečem v ista oz. podobna oblačila, zato, ker si to lahko privoščim – imam dvojčka. S tem pa ne mislim, da jima bom takšen način vsiljevala tudi takrat, ko se bosta sposobna sama odločat kaj jima je všeč in kaj ne.

Lp

Suzana

Hvala ti za tvoje mnenje. Sama sem mati 4-letnih dvojčic, enojajčnih. Jaz, ki nisem dvojčica, imam velikokrat težave, ker se ne morem vživeti v razmišljanje mojih punčk. Takrat pač ravnam po občutku, kot piše Pikapolonica. Poskušam ju vzgajati kot samostojni osebnosti, vendar se včasih sprašujem, če nisem v tem preveč nasilna. Zakaj bi jima vsiljevala moje mnenje, ko nikoli ne bom vedela, kako je, če si dvojčica…
Oblačim jih ponavadi podobno, vendar v različne barve (če jih le dobim). Vsako jutro se lahko odločita, katera bo oblekla kaj. Le čevljev ne smeta menjati (pa tudi te si včasih zamenjata).
Imamo pa težavo, ker se včasih zgodi, da hočeta prav naenkrat obe hkrati nekaj povedati ali da se kregata, katera ne bo šla prva v kopalnico. Zato smo uvedli, da je vsaka en dan prva – za dobre in slabe stvari. In to tudi napišemo na koledar.
Pri nas ni opaziti, da bi bila ena ves čas dominantna. So obdobja in priložnostni, ko je “ta glavna” ena in druga, ko je “glavna” druga.

Veliko veselja ti želim, kati to je res dvojna sreča (čeprav včasih od onemoglosti zaspim še preden do konca povem pravljico)!

Pozdravljena!
Vaš prispevek je iz leta 2003, torej sta vajina fanta že velika. Tudi sama imam dvojajčna fanta, ki sta si zelo podobna in imata 17 let. Res, vsi so iskali med njima razlike in jaz ŽAL tudi. Zdaj sta tudi v srednji šoli sošolca in prišlo je do velikih težav, ker je eden malo slabši učenec. Pričel se je bolj frajersko oblačiti, kaditi, cel čas je v sobi, slabe volje, nima hobija… Danes mi je rekel, da učitelji v šoli rečejo: kateri si ti…ta priden dvojček ali ta slab? Zdaj mi je, iz dna srca žal, da sem ju toliko primerjala, čeprav je to nekaj normalnega, a je res škodljivo. Upam, da bom našla pot in mu znala pomagati do boljše samopodobe.