Najdi forum

Naslovnica Forum Duševno zdravje in odnosi Družina Starševstvo in vzgoja "Evo pa sem spet tle pred ogledalom…"

"Evo pa sem spet tle pred ogledalom…"

V nadaljevanju objavljamo izpoved pogumne in srčne najstnice:
Predgovor:
Prva ljubezen se najpogosteje zgodi v najstniških letih in ostane večini v spominu vse življenje. Odrasli marsikdaj pozabimo, kako dramatično se je bilo učiti graditi prve ljubezenske odnose.

Gradnja ljubezenskih odnosov veliko pove o odnosih, ki se jih je najstnik učil v svoji družini, v porušenih družinah področje ljubezenskih izkušenj zelo pogosto postane arena, v kateri najstnik izkazuje svojo avtonomijo in upor proti staršem. Nasprotno od tega so v stabilnih družinah prve ljubezenske izkušnje kamni za gradnjo najstnikove identitete in pomagajo pri nabiranju moči in modrosti za resnejše ljubezenske odnose, ki bodo šele sledili.

Raziskave kažejo, da dekleta in fantje v adolescenci zaradi ljubezenske zavrnitve zelo hudo trpijo. V najstniških letih je lahko taka zavrnitev veliko bolj boleča kot pri tridesetih, ker najstnik še nima notranje čustvene moči, ki bi mu pomagala prebroditi izgubo.

Vse zahvale in pohvale gredo dekletu, ki je dovolila objavo svoje izpovedi.


Evo pa sm spet tle pred ogledalom.

Joj to me spominja na tiste čase ko sem si vsako jutro narisala obraz,ja dobesedno narisala. Da sm skrila svojo žalost in da sm igrala da je use lepo in prau,kok sm to sovražla. Uporabla sm čimbolj žive barve,čimbolj močn make-up da sm ja zgledala vesela. Nauznotr sm bla pa ena sama rana,nikol si nism misnla da se lahko men zgodi kej tazga. No ja klasična zgodba zaljubila sm se in na začetku je blo use supr,bla sm srečno zaljubljena in zaslepljena. Dokler se ni počasi,počasi,počasi pokazu njegou taprau obrz. Use bol pogosti so bli njegovi ljubosumni izpadi,na žiuce mu je slo clo če če sm sla z prjatlcami vn si predstaulate punce,ne si tega dovolt ne si tega dovolt ker to je šele začetek groze k se potem nadaljuje. Ampak js zaslepljena kokr sm bla sm se mu kr podrejala in sčasoma izgubila uso samospoštovanje,use. Mislila sm, ma mislila sm da si ne zaslužm kej bolšga tko žalostna sm bla in moj make-up je postaju use močnejši,use bol bizarn,use bol grozn.

Namest da sm skrila svojo bolečino sm na uzvn izgledala kot spaka,saj sama sem se vidla tko. Hotla sm zakrit svojo bolečino a je ta postala tko močna da sm si jo risala in ne nism mogla prekrit svojoe žalosti. Oh kake scene mi je zganju to so bli res dramatični izpadi pred prjatli,blo me je tko sram. Samo pogledala sm nekoga,se prijazno nasmehnila pa je blo že use narobe. Iz odprte,druzabne punce sm ratala sama in zagrenjena,umikala sm se ampk to ni biu še konec.

Spomnim se njegovih rok,njegove roke so mi ble vedno tko ušeč take nežne,umetniške so se mi zdele ampak sčasoma sem jih videla kot kremplje,kot pošasti,kot neki groznga.Imeu je zlo douge prste. Udariu me je pa ne enkrat,večkrat pa nism odšla veste,še vedno sm uztraja,še vedno sm uztrajala budala. ŠLo je tko dalč da sm si želela umret,izgint,zaspat in se nikil več ne zbudit. Grozn je blo. Tisti k so me dobr poznal so me opozarjal,hotl si me zvlečt stran a vedno je zavohau pesjan,vedno je zavohau in preprečiu take situacije. Hotu me je met zase hkrati pa me je vs čs poniževau,vs čs. Bla sm ventil za njegove frustracije in js sm ga šekr mela rada koza. Potem oa sm hvala bogu pred parimi dnevi od njega prejela fotografijo,na njej se je poljubljau z drugo,to je biu pa višek odneslo mi je kapo gledala sm in nism mogla vrjet. Vedla sm da mi je hotu zadat še zadnji udarc,me ponižat do konca,hotu me je rasut. Js pa sm gledala fotografijo in kot da bi se odelila od cele situacije začela sm se rezat,kako sm se rezala dobesedno izrezala sm uso svojo bolečino in potem sm se počutla tko osvobojeni,tki osvobojeno.

Drug dan sva se srečala,hudobno me je gledu in mislu da bom usa ranjena prišla k njemu js pa sm ponosno dvignila nos kot sem učasih veste,tko mal koketno in ga drzni pogledala v oči, umakniu je pogled,skloniu glavo ufff kakšn občutk vedla sm da sm zmagala in zdej je supr ta občutk ko vem da je za mano ena teška bitka,ena teška izkušnja in da vedno,vedno,vedno grem lahki mimo njega z dvignjeno glavo in ga prezirljivo pogledam v oči on oa se umika kot ranjena zivau kot sm se učasih sama in

ne hhh zdej si ne rišem več obraza zdej si nrdim make-up tko da sm ušeč sama seb in čakam in hrepenimm da bo morda pršu negdo k bo vredn moje ljubezni.

Zapisala: Ona, 18,5l.
Pogovor pomaga.

PhDc. Mirjana Franković, spec. dipl. oec. transakcijski analitik - psihoterapevtka I [email protected] I www.mirjana.si I Pogovor pomaga. I 040 520 257

New Report

Close