Pri 9-ih letih me njena podobnost očetu tako zelo moti, da je ne morem niti gledati.

Pozdravljeni.
Pisem ker ne vem kam naj se obrnem po pomoč. Opazila sem, da ne morem sprejeti mlajše dvojčice…prijateljem, možu tudi ne morem povedati, saj bi gledali name drugače in me verjetno obsojali.

Imam dvojčici, ki sta iz prejsnje zveze. Nasla sem partnerja, ki ju je sprejel kot da so njegove in ju ima zelo rad. Hcerki sta stari 9 let. Ko sem se razsla s prejsnjim partnerjem sta imeli 2 leti, od 3.leta pa zivimo s sedanjim mozem.
Otroka sem si zelo zelela, v nosecnosti je bila mlajsa dvojcica ze v maternici podhranjena, saj naj bi druga jemala skoraj vso hrano zase. Rekli so mi, da verjetno ne bo prezivela a hvala bogu se je vse izteklo dobro. Veselila sem se poroda, odhoda domov, sprehodov, prvih korakov..vsega… se igrala z njima cele dneve, jima brala, risala z njima itd… vse to je trajalo nekje do 3-4 leta, ko sem opazila, da me nekatere stvari pri mlajsi hcerki motijo. To se je pocasi stopnjevalo in sedaj pri 9ih letih mi grejo te stvari zelo na zivce, motijo me tako zelo, da je ne morem niti gledati.
Hitro sem videla, da je podobna ocetu…obnasanje ima po njemu, prste na rokah in nogah ima kot on in se par stvari, ki so povezane z njim. Kar je normalono, saj je njen oce, ampak to me zelo moti, do take stopnje, da sem jo pocasi odbila od sebe. Pocutim se zelo krivo, zelo, sprasujem se, ce bi morala k psihiatru ali pa kje drugje po pomoc.
Hcerkica je zelo dobrega srca, prijazna, vse bo naredila da mi ustreze, vidim kako se trudi, jaz pa kar kricim na njo, jo kritiziram ce ji kaj ne uspe. Ceprav vem, da ji ni uspelo zaradi strahu pred neuspehom.
Ko se udari ali ce je prizadeta in joka, me sploh ne gane.
Tudi v soli ji gre tezje kot starejsi sestri, potrebuje vec casa da nekaj obdela, razume,veliko vec se mora uciti da bi dobila 3. Malo je tudi hiperaktivna in je tesko pri miru, celo ko gleda risanke se vrti po kaucu..medtem ko se starejsa sestra ne uci nic in ima same 5, je pametnejsa in naprednejsa v vsem in se bolje znajde.
1000× sem si rekla, da se ne more spremeniti, ne more biti tak otrok kot bi si jaz zelela in da se bom potrudila biti bolj prijazna do nje, jo objeti, poljubiti….a ne gre… ona me velikokrat objame, jaz jo objamem nazaj a ne cutim nic, tudi poljub za lahko noc ji dam kar tako, in se trudim da ne opazi, da je vec ali majn na silo.
Kaj je z mano narobe, da lastnega otroka ne morem objeti, poljubiti????
Vem da ni ona kriva, da je vse povlekla na bivsega partnerja…vse stvari ki so me pri njemu motile, jih ima tudi hci. In vem da je to razlog da sem se odtujila od nje.
En dan so se pogovarjale s sestro in mlajsa jo je vprasala: “kaj bi si zelela, ce bi znala carati, jaz bi zacarala, da ne bi bila mama tako groba”.
Rada imam obe, ne bi zelela, da se jima kaj zgodi, vendar ne vem kje so izginile tiste igre, nasmehi, pravljice, tista ljubezen, ki sem jima dajala ko sta bili se majhni.
Naj povem, da sem kot otrok bila veliko tepena, ljubezni od oceta nisem cutila, za najmanjso napako sem dobila s pasom. Trudila sem se da mu ugodim v vsem a mi od strahu ni uspelo. Videla sem da je razocaran nad mano, da nisem to kar si zeli. Sama pa sedaj pocnem isto (ne tepem jo) in vsak dan sem bolj podobna ocetu, ceprav sem vedno govorila, da nebom nikoli kot on.
Kako naj jo sprejmem taksno kot je in se sprijaznim s tem, da je taksna kakrsna je, da gledam pozitivne stvari in ne tisto kar me moti.

Draga mamica.

Najprej naj se vam zahvalim, ker ste bila pogumna, odkrita in tako ranljiva, da ste zastavila tako vprašanje. So ženske, ki podobno čutijo, vendar tega sploh ne uzrejo ali pa si ne upajo povedati, ker mama naj bi svojega otroka ljubila, mar ne?
Ko sem prebrala vaše vprašanje, se je v meni prebudila globoka žalost: zaradi vas, ker se ob hčerki ne zmorete začutiti kot mama in zaradi vašega dekletca, ki ni nič krivo, hrepeni po vaši ljubezni, sprejetosti, rabi jo, brez nje ne more živeti, pa jo ne dobi. Pred očmi se mi je zvrtelo kar nekaj zgodb takšnih hčera, ki pridejo k meni, ko so že velike in odrasle. Koliko bolečine, koliko ponotranjenih zavrnitev. In kako se borijo in matrajo v življenju. Mislim, da je to največja bolečina, ki jo hči lahko prejme v življenju: zavrnitev od lastnih mater. V svojem terapevtskem centru imam že od leta 2013 vsako leto terapevtske skupine za hčerke, mislim da bi se nam aprila morala pridružiti.
Veliko delam tudi z mamami, tudi takimi, ki so morale v zapor, ker so tako pretepale svoje otroke. in veste, tudi do njih sem razvila sočutje. Seveda ni nobenega opravičila za njihova dejanja (kot tudi za vašega ne bo), vendar so bile same v otroštvu tako travmatizirane, pretepene in zlorabljene, tako dezorganizirano navezane, da se je ob vsaki stiski ob otroku njihov notranji čustveni svet razsul, fragmentiral, da so bile zmožne takih krutih dejanj.
Draga gospa, to kar počnete, ne samo da ni prav, je nedopustno, zlorabljajoče in uničujete življenje male deklice. Upanje mi vliva vaše zavedanje, da veste, pa si očitno ne zmorete pomagati.
Vzrok za to je brez dvoma v vaši preteklosti, v vašem življenju, v odnosih iz katerih ste prišla, v vaši očitni relacijski travmi. Bojim se, da tega sama ne boste zmogla preseči. Iz srca vam svetujem, poiščite si terapevtsko pomoč in skušajte tam predelate čustvene vsebine, ki se vam nepredelane prebujajo ob vaši nič krivi deklici, ki potrebuje materino sprejemanje, toplino, ljubezen, da se lahko normalno razvija.
V tem trenutki morda ni prostora za občutke krivde, mora biti pa prostor za vašo odgovornost, da je to potrebno nasloviti in razrešiti. Sicer vajin odnos, sploh pa življenje vaše hčerkice, čaka veliko bolečine.
Lahko se obrnete tudi name: http://www.pogled.si. Ali pa si pomoč poiščite drugje, pri strokovnem terapevtu ali terapevtki ter NE ČAKAJTE.
Na poti vam želim veliko poguma in vse dobro.
Lep pozdrav.

Pozdravljeni,
Hvala za vas odgovor.
Zavedam se, da potrebujem pomoc, jo zelim in jo bom tudi poiskala, saj kot mati, zelim svojemu otroku vse najbolje.
Naj vam napisem, da mi je hci tisti dan prinesla sporocilce s srcki in napusala da me ima rada.
Od dne, ko sem se odlocila napisati svojo tezavo, se pocutim drugace. V meni ni vec jeze, tesnobe..kakor da sem potrebovala, da vrzem to iz sebe, da nekomu povem. Pogovorila sem se sama s sabo in si zastavila cilje s katerimi bom skusala spet navezati, vspostaviti tisti pristen odnos s hcerkico…pocasi..vem da z danes na jutri ne bo slo..ampak po korakih…
Mozu sem povedala da greve v soboto same na izlet, samo jaz in ona. Odsle sve na obalo in se imele res lepo. Vsak dan si vzamem nekaj casa samo za njo, da jo pocrtam, poljubim.
Ne kritiziram jo vec, ce ji kaj spodleti, se ne jezim in skupaj popravive.
Trudim se vsak dan, korak po korak…upam da mi uspe.
Vem da je le nekaj dni ampak vidim na hcerki, da je bolj odprta, vesela. Ko sem jo zadnjic sredi kuhinje objela, je kar poletela.
Trudila se bom se naprej in upam da mi bo uspelo.
Svojih hcerkic ne zanemarjam ali pretepam, kot ste napisala, za nekatere mame.
Peljemo jih ba izlete, v kino, na bazene, kupujemo igrace v mejah normale in seveda po zmoznosti.
Priblem je v meni ker tako cutim in ji s tem ustvarjam bolecino.Mislila sem, da ona to ne opazi, do tistega dne, ko sem jo slisala, da zeli da bi bila manj groba. Takrat sem se zavedala, da cuti.
Ne zelim, da bi na me gledala tako kot jaz na svojega oceta.
Zato sem se tudi odlocila, da vam pisem.
Pobrskala sem po internetu in v svoji blizini nasla terapevtko. Zbrati moram le se pogum in povedati mozu, saj ce bom hodila na terapije, ne bom mogla skrivati tega.
Hvala

Pozdravljena.

Z veseljem sem prebrala vaš odgovor. Ja, včasih pomaga že to, da človek da iz sebe, da si odkrito prizna in ozavesti. Verjamem in čutim, da se je nekaj v vas spremenilo. Lepo, da ste začutila, da rabita dvojino in ste se ji posvetila. Še bolj pa, da ste si poiskala terapevta. Ne vem sicer, zakaj bi bilo to potrebno skrivati pred možem. Bodite odkrita, kot ste bila v pisanju.
Na vaši poti vam želim vse dobro, veliko lepega v odnosu z vašimi hčerami. Za odnos ni nikoli prepozno.
Vse dobro.

Dobro, da si se soočila sama s sabo in se trudiš, saj si noben otrok tega ne zasluži. Ampak hotela sem samo to pripomniti, da po mojem ni vzrok v tem, da hči spominja na svojega očeta. Hči je malo bolj “nerodna”, malo manj sposobna, a se izredno trudi, da bi ti bila všeč in bi jo ti imela rada – evo, in v tem te spominja na tebe samo, kako si se kot otrok trudila, da bi ugajala očetu. In tako obnašanje sedaj kot odrasla sovražiš. Sovražiš celo pri svoji hčeri.
Ne zameri, napisala sem le zato, da ti bo morda pomagalo.

Res mi je zal zate in za tvojo hcero… zelo zalostna zgodba – kriva seveda nisi ti zato, ampak vse kar se ti je zgodilo… ampak imas pa odgovorost da situacijo naredis boljso kolikor le mores… in sama je ne bos mogla… pojdi h terapevtu da premagate to… ce tega ne bos premagala, si bos cez par let, ko bo vse zamujeno ocitala tako zelo, da ne bos mogla prenesti….
Veliko srece vam zelim vsem skupaj!

Cimprej si najdite ustrezno pomoc, najsi bo to psihoterapevt, hipnoterapevt ali kaj drugega. Vasa hci odrasca z pomnenjem da vam gre na zivce, da nicesar ne naredi prav, oz. tako kot bi vi zelela. In tak vzorec bo ona kot odrasla odnesla s seboj. Vi pa imate probleme sama s seboj, ker v njej vidite obnasanje in poteze bivsega partnerja. Kar je narobe.

Na zalost nisi edina. Tega je OGROMNO. Vendar se o tem ne govori. Drzi prepricanje da starsi MORAJO ljubiti svoje otroke.

Drzi se. S strokovno pomocjo bos predelala situacijo in iz tega bosta obe s hcerko mocnejsi. Da si javno to priznala je ze velik napredek in prvi korak na poti. Vecina tega poguma nima.

Zelo te razumem in niti malo ne obsojam, ti bom pa odgovorila z drugačnega zornega kot, kot ostali tukaj. Sama sicer glede tega nimam težav, ker je hči izrezana jaz (še dobro, da sebe ne sovražim, vsaj ne, da bi vedela do zdaj). Sem pa na podoben problem naletela glede moža, ki je podoben svojemu (od nedavnega pokojnemu) očetu. Moj tast je bil res odbijajoč človek in ker smo en čas bili odvisno od njega (mož je bil pri njemu v službi, v njegovem stanovanju smo živeli, jaz pa brez redne službe, saj je bila kriza), si nas je privoščil. Bil je namreč narcisoidna osebnost, samo da takrat še nismo vedeli in smo si njegovo obnašanje razlagali kot čisto žlehtnobo. Zaradi tega, ker se mož problemov od začetka niti ni zavedal, sva se kregala in naposled začela obiskovati partnersko terapijo, ki nama je veliko pomagala. Ko je njegovega očeta kap, je bilo pa tudi eno samo sranje (pardon izrazu), vse se je spet vrtelo okrog njega.. Ker ni mogel več delati, je bilo edino smiselno, da firmo končno preda mojemu možu, torej svojemu sinu. Ampak seveda ni šlo gladko, daleč od tega, ogromno sprenevedanja, stresa, zafrkancije, vsak teden drugi pogoji, druga cena za odkup firme… Ma če sem poštena, sem mi niti sekunde ni smilil, pa je zelo trpel po kapi.
Kaj se potem zgodilo.. Lansko leto je mož nič hudega sluteč na telefonu preko tistega programčka FaceApp (ki postara obraz) postaral svoj obraz, da je bil videti 20 let starejši. Ko sem videla, kako naj bi bil podoben svojemu odvratnemu fotru, me je tako izstrelilo stran, da sem dejansko mislila, da bom poletela na luno. Čustveno sem se v trenutku odmaknila, odtujila, v mojih očeh je postal naenkrat drug človek. To dela podzavest namreč. Podzavest je spojila sliko in moje mnenje oz. občutke glede tasta. Tega bo kmalu eno leto in še vedno intenzivno delam na tem, da bi se z možem povezala nazaj. In ja, tudi jaz kar naenkrat gledam, kakšne prste ima, kakšne kretnje, koliko je česa podobnega njegovemu fotru.. Ma zmeša se ti lahko. Ne gre tako zlahka, ampak verjamem pa, da se da. In edina pot je odpuščanje!

Odpuščanje je v vseh takih primerih, ko nekoga mrzimo, edina možna pot do miru. Z bivšim zagotovo nisi razčistila, še vedno isto gledaš nanj, kot prej. In ta hči je tvoja karmična duša, ki te sili k odpuščanju. Kot bi nalašč bila podobna njemu, samo zato, da te spominja nanj, na človeka, s katerim nisi razčistila, da bi nanj lahko gledala popolnoma ravnodušno, v svoji hčeri pa videla samo in zgolj dobro dušico, ki te ima neskončno rada. Sama opisuješ, koliko ljubezni ima zate. Nauči se kaj od nje. Ampak brez terapije, brez intenzivnega dela na sebi ne bo šlo. Pravzaprav boš morala najprej spoznati sebe in obiskati najtemnejše kotičke svoje duše, da boš sploh lahko odkrila, zakaj bivšega sovražiš oz. vsaj preziraš in zakaj te še vedno moti vse na njem. Saj vsi vemo, da niso prsti in kretnje in štrlenje las… Če bi to bil en človek, s katerim ne bi bila čustveno nikakor povezana, te nič ne bi motilo. Tako pa ti ta pojava v bistvu vzbuja občutke. Občutke povezuješ z zunanjimi lastnostmi oz. s pojavnostjo osebe. V hčerki vidiš bivšega in nanjo projiciraš svoj gnev. Vse, kar nimaš razčiščeno sama s sabo, zaradi česar si se sploh znašla v zvezi z njim… Vse to vidiš v njej, ona je zgolj in samo tvoje OGLEDALO. Vsakič, ko jo pogledaš, se vprašaj: “kaj me moti, kaj me boli, kaj še nisem predelala?” Si že odpustila sama sebi? Najprej je to na vrsti, potem vse ostalo.

Ko sem jaz bila na začetku te poti, sem tudi na trenutke pomislila.. joj, kaj pa če še hčerke ne bom imela rada, če ne druga, že zato, ker je njihova kri! Že to je dovolj.. da ima karkoli njihovega. Ljudi, ki so se mi tako zamerili, pravzaprav zagnusili.

Jaz zdaj intenzivno delam na sebi in na vse skupaj gledam, kot na učenje in pot na višji nivo zavedanja. Saj vseeno, kateri ljudje so me dregnili v šibke točke, slej ko prej bi me kdo. Jaz moram v sebi zaceliti rane, odpustiti sebi, da se nisem znala zase postaviti, da sem se kdaj preveč podrejala, da nisem povedala, kaj jim gre, da sem se obremenjevala s tem, kaj kdo misli, kaj kdo pričakuje, kako me kdo gleda, kdo me obsoja (ker se ne podrejam vedno)… VSE to moram odpustiti SEBI. Sama sem bila tista, ki sem se pustila na cedilu, ljudje okoli nas so samo naši učitelji, vse življenje je v bistvu kot ena igra. Najdemo se ljudje, ki učimo eden drugega. Tašča mene, kakšna lolika sem, da se ji ne uprem in postavim zase. Jaz njo npr., kako zelo zgrešena in napačna pričakovanja ima, koliko spoštovanja in uvidevnosti ji manjka itd. Je pa težko, dokler ne počistiš svojih bolečin.

Glede na to, kako zelo kruto otroštvo si imela, koliko fizičnega in psihičnega nasilja si preživela, bi slej ali prej že samo zaradi tega krvavo potrebovala redno psihoterapijo, da to predelaš. Ta potlačena čustva se ti lahko izrazijo skozi težko bolezen, če ne boš drugače sčistila iz sebe. Take zlorabe noben človek ni sposoben sam predelati, ni ga junaka. In ja, vedeš se isto kot tvoj oče, ker vlečeš za sabo iste vzorce. Si se vprašala, zakaj te je pretepal? Misliš, da to lahko narediš otroku, če ga imaš rad? Ne, to delaš samo, če ga sovražiš, ker te na nekaj spominja. Bog ve, na kaj ali na koga si ga tako zelo spominjala, da te ni mogel imeti rad. Morda še najbolj na njega samega, taki ljudje se nimajo radi veš. Taki, ki drugega tako zelo rani, je najbolj ranjen sam. Srečen in ljubeč človek ne rani. In tudi ti (vsaj čustveno) raniš svojo deklico, ker sovražiš sebe. Ker te oče ni sprejemal, se seveda nikoli nisi sprejela. Prvi partner je verjetno bil odsev tvoje nesamozavesti in zato te je groza, ko se spomniš, da si bila z njim. Ampak to je preteklost, takrat nisi znala bolje, nihče ni znal. Vsi smo delali napake in še jih delamo. Je pa res, da imamo danes toliko možnosti kvalitetne pomoči, da bi bil greh ne poiskati nekaj in investirati vase, posledično v celo družino. Saj na koncu imamo samo to. Odnosi so vse, kar imamo. Srečno, držim pesti zate in tvojo deklico, da najdeta ljubezen! Med tem časom se pa trudi, daj vse od sebe!

Razmisli o tem, da hčerke ne “sovražiš” , ker te spominja na bivšega, ampak ker te spominja na tvojo malo punčko v sebi – ker te spominja na tebe in tvojega očeta.
Pojdi v sebe in potolaži majhno punčko v sebi in ji ustvari varen kotiček, kjer bo lahko živela, potem boš lahko poskrbela tudi za malo punčko-tvojo hči.