Ali se usedete in lep učite s sedmošolci?
Sin ne dela za šolo nič, ne uči se in posledično dobiva dvojke in trojke. Vem, da je sposoben več, kar je do letos dokazoval, tudi jezike obvlada in se zelo hitro uči. A za šolo nič!
Sem v dilemi, pobrala sva mu že vse, od mobija do dostopa do neta.
Sem govorila s starši in moja mama pravi, da bi moral nekdo od naju (jaz, ker sem brezposelna in doma) sedeti zraven njega, kao inštrukcije.
Mož se jezi, kaj se le ona vtika, da je treba fantu dopovedati, da če bo mei slabe ocene, adijo tehniške šole, adijo gimnazije…
Že, se strinjam, a se bojim, da bo prepozno, da je že mogoče, kajti teh ocen se je že kar nekaj nabralo.
Sem zmedena in ne vem, kregam se z možem, da bi blo tako prav, da delava z njim, kregam se z mamo, češ, da se mora sam naučit učit in da sem jaz svojo šolo že naredila.
Meša se mi, glihkar bom znorela zaradi pritiska!
Kako je pri vas?
Pokaži mu, kaj in v kakih razmerah delajo tisti, ki imajo slabe ocene. Tako so včasih motivirali, ko sem še jaz hodila v šolo. Če se ne boš učil, boš pa ceste pometal, boš čistilka ipd. Adijo perspektivni poklici.
Ampak saj sama veš, da je realnost drugačna in če je fant prefrigan, ti bo hitro našel primer, kako je nekdo s slabimi ocenami daleč prišel. Nekdo odličen pa je brezposeln, ker v svojem poklicu ne najde službe. Ali pa dela za minimalca.
Tako da v bistvu nimam nasveta. 🙁
A si ti mal hecna? Sedela bi pri sedmošolcu?? Kje si bila prej, v prvem, drugem, tretjem razredu, ko se otrok uči delavnih navad?? Si ti malo to zamudila?
7 razred so stari 14 let. Lopato v roke pa vrt štihat, ali pa posodo pomivat, po tleh pomivat.vsa taslaba dela, nej vidi, kaj bo delal brez šole ko odraste.
Moj sin je v istem razredu kot tvoj. Uči se sam, tudi naloge dela sam, jaz pa ga skoraj vsak večer vprašam snov za naslednji dan.
Preden pišejo kakšen test – npr. pri matematiki, mu sama sestavim test iz snovi, ki so jo v šoli predelali – in tam, kjer ne gre, mu dam potem še dodatne naloge.
Absolutno se strinjam s tem, da je šola njegova skrb – a glede na najstniška leta mu toliko vseeno ne zaupam, da bi bil glede šole popolnoma prepuščen samemu sebi. To jemljem kot naložbo v njegovo prihodnost.
Ja, seveda, zdaj odgovarjajo same popolne mone, katerih otroci so pravi indigo primerki.
Ja, sem sedela z njim, da se je učil. Npr. pri matematiki sem obkrožila naloge, ki jih naj naredi in potem sem jih preverila. Za piflarkse predmete sem mu napisala vprašanja, ko se je naučil, sem ga spraševala. V 7. razredu je bilo tega največ, zdaj zaključuje gimnazijo, je popolnoma samostojen – itaq, pa tudi ocene so ok 3-4. Je pa res, da se sedaj veliko uči s sošolci.
Tukaj so same pametne sposobne mame s pridnimi samostojnimi otroki, seveda so jim delovne navade privzgojile z uspešnimi vzgojnimi metodami in njihovi otroci v zadnji triadi osemletke ne potrebujejo veliko pomoči, v glavnem so odličnjaki ali pa vsaj visoko prav dobri, z več ali manj učenja, odvisno od brihtnosti, doma pomagajo, se posvečajo tudi hobijem in prostovoljstvu.
Jaz ti ne znam svetovati, lahko samo napišem po resnici naš primer. Naš otrok je ful brihten, trudili smo se vsi, od prvega dne šole, da bi vnovčil to brihtnost in kasiral petke, prebirali Juula, Juhanta…, ni da ni. Pa ni šlo. Sedela sem njim ne samo v oš, tudi v eni nižje rangirani gimnaziji, v prvih dveh letih, da je šlo komaj z dobrim uspehom. Sin zdaj študira, na tehnični fakulteti, zaenkrat mu laufa, marsikdo od odličnjakov tja ni upal, ali pa ponavlja 1. Letnik. v službi imam sodelavca, magisterij elektro, vsako leto popravca v gimnaziji. Njegov sorodnik, arhitekt, takisto. Nič ne moreš, oz. lahko se na glavo postaviš, spremenila ga ne boš. Zato mu pomagaj, dokler laho sama, sedi z njim, sicer inštrukcije. To s pobiranjem elektronike je pa čisto izven mode, neučinkovito, neustrezno , zastarelo. Mi smo našemu pomagali in sedeli in razlagali in delali teste in …, saj pravim, še v 2. Letniku srednje. Zdaj zgleda da je na dobri poti do cilja, res se pa nismo mogli važiti, kok je naš priden, odličen in je to napor za družino, predvsem za mamo, samo za koga pa boš trpela, če ne za lastnega otroka. Samo brez nabijanja krivde in igranja žrtve pred otrokom. Čisto racionalen pristop , če mu hočeš dobro.
A morajo res biti vsi otroci bodoči gimnazijci, magistri in dr. znanosti?
Kdo bo pa friziral, elektriko napeljeval, pa ploščice polagal in streho prikrival?
Ali ste res tako naivni, da verjamete, da je šola najpomembnejša v življenju?
Ne dragi moji … vsekakor NI … daleč od tega!!!
Bolj pomembna je sreča, iznajdljivost ter, da si ob pravem času na pravem mestu!
Lahko si brez gimnazijske ali fakultetne izobrazbe … na vrhu sveta!
seveda se, smo in se bomo maksimalno angažirali za otrokovo šolo. V Sloveniji je to edina možnost, da lahko starši vsaj malo vplivamo na otrokovo prihodnost. Še tako je malo možnosti, da bi kaj spremenili.
Predlagam, da del bremena preložiš tudi na svojo (pametno) mamo. Naj 2x tedensko vnuka sprašuje predmet, ki ji leži.
Nekaj oče, nekaj ti. Če pa imaš še koga, ki bi se mu dalo, pa vključi še tistega. To je predvsem koristno, ker bo na ta način sin dobil več različnih načinov za učenje in bo nekoč v prihodnost izbral tistega, ki mu bolj ustreza.
V 7. razredu je res malo pozno, a pozno je bolje, kot nikoli, mar ne? Ne gre za gimnazijo in ne vem kaj, z 2 in 3 bo tudi poklicna šola huda borba.
Jaz z njim sedela ravno ne bi, bi ga pa naučila učenja – kako se sploh učit, kaj izpisat, kaj podčrtat, kako izločit bistvo, kako se sploh lotiti učenja – tega otrok nihče ne nauči. Mogoče res za začetek celo obsediš z njim, ampak tvoj cilj mora biti, da se bo učil sam, ne da mu ti visiš za vratom. Šola mora biti njegova dolžnost in obveza, ne tvoja.
Moja dva sta oba odličnjaka, mlajši 4., večji 9. razred. Z mlajšim kdaj pa kdaj še sedim kako uro, predvsem da ga izprašam, preverim, če se je res naučil, v glavo ne vbijam, nikoli nisem. Z obema sem na začetku, 1. in 2. razred, sedela, podčrtavala, ju učila, kako se učnkovito učiti. Še vedno sem na razpolago, ko kateri pride do mene – ampak morata onadva prit do mene, ne da jaz letam za njima.
Moje mnenje je, da najstnika pri 12, 13 letih ne moreš še popolnoma prepustit samemu sebi. Nima pojma o posledicah, o razsežnosti posledic, o tem, kaj pomeni “za zmeraj” ipd. Če si še doma – pismo no….
… doma podobno brihto, resda je do tu nosil damu štirice in petice. Se postavljamo na glavo že od oka tri leta in ne pomaga nič. Samo sanja in sanja. No, letos sta tu že dve trojki in mu ni jasno, kaj to pomeni za naprej. Že čitlce se ene zmorejo znebiti ‘bremena’ predpostavke – saj ta je z ocenami itak tam tam in – pritisnejo še kakšno slabo, če je treba. Ne pomaga, da teživa, ne pomaga, da zraven sediva – ker noče sodelovati. Sistem, kakršen je, ga pač ubija. Bi pa modeliral in sanjal na kvadrat. To pa bi, ja. In meni, da je popolnoma pripravljen na test potem, ko enkrat na hitro prebere snov. In sploh ima najraje vprašanja tipa ‘učitlca sprašuje to in to, ne tega pa ne sprašuje, ne smemo vedeti.
Dobrodošli v klub tapravih sedmošolcev.
Žal imam tudi jaz doma otroka, ki mu za šolo dol visi od 1. dne. Pa ni neumen, daleč od tega, celo nadarjen na določenem področju, ki ga fura brez problema. Nikoli izvedela, kaj so delali v šoli, kdaj bo vprašan, kdaj pišejo. Vse je bilo treba vleči iz njega. Interes za šolo 0. No, jaz se z njim nisem učila, ker to ne pelje nikamor, je samo potuha, če je otrok brihten, sem pa jasno in glasno povedala, da je šola prva. Šele ko šola štima, pride na vrsto pametni telefon, tablica, računalnik, playstation. Ja, vse to ima in je zelo dober vzvod. Ko koncentracija popusti, ko on ne bi, se vse vzame in spet zalaufa.
Enostavno ne verjamem, da tvojemu otroku prav nič nič ne pomeni. Takega otroka ni. Ugotovi, kaj je tisto, za kaj bi umiral in zadevo pogojuj. Veseli se z njim vsake lepe ocene, celo nagradi ga, čeprav je to tukaj bogokletno. Jaz sem s tem začela v 5. razredu in je pomagalo 200 %. Kako je bil vesel potem tistih petk. Dobil je malenkost, ampak njemu je ogromno pomenilo.
Torej, korenček, palica – najprej šola, potem vse drugo. Pri nas je zdaj 8. razred in se je situacija čisto obrnila. Ni briljantno, so pa naloge vedno narejene in tudi lukenj v znanju ni. Ocene 4, 5. Priganjat ga je treba pa non-stop. Sedim pa z njim ne, ker se moram sam naučit, kako se učit.
Imam pa še enega otroka, za katerega še vem ne, da hodi v šolo, ima v sebi močno željo, da je najboljši. Drugače kot da se je s tem rodil, tega ne znam razložit.