Najdi forum

Odločila sem se napisati svojo zgodbo…..mogoče mi bo pomagalo.

Danes je 14 dni odkar sem rodila malo Zojo. Tako lepa je bila……najina lepotička, podobna mamici…. Rodila sem jo v 23. tednu. En dan pred rojstvom so ji ustavili srček.
Vse do konca je živela v meni…..je veselo brcala in boksala… Čutila sem jo tako močno – najbolj pa v času krute odločitve, ki sva jo z mojim partnerjem morala sprejeti.
Odločila sva se, da narediva kar je najbolje zanjo. Imela je veliko napak in od pregleda do pregleda so zdravniki napovedovali slabšo sliko. Vprašanje, če bi preživela do konca nosečnosti. Če bi se rodila, bi po rojstvu najverjetneje umrla – v bolečinah. Imela je več kompleksnih srčnih napak, želodčka niso videli, nuhalni edem, cista v trebuhu, 2 žili v popkovnici in simetričen IUGR.
Moja punčka!!!!!! Zakaj vse to?????
Do morfologije je bilo vse uredu potem pa kar naenkrat en kup napak!!!!!! Jezna sem nad naravo, da dopušča to…. noben otrok si ne zasluži takih napak!!!!
Tako sva si jo želela….ampak miška mala najina je živela samo zato ker je bila v meni. In še vedno je v meni – v mojem srcu, ki ga bo razneslo od bolečine.
Kako si jo želim pestovat….poljubit….tolažit.
V tem trenutku si ne želim drugega otroka – želim si NJO!!! Ljubim jo, pogrešam jo…. ampak v srcu vem, da sva se odločila prav.
Kako počasi mineva čas…..želim si da čimprej mine eno leto, da zbereva pogum in poskusiva znova. Želim si, da bi nama v tretje uspelo. Ja v TRETJE!!!!
V letu 2010, sva izgubila najinega prvega otroka – v 9. tednu (missed ab.). Težko je bilo, a vendar lažje, ker si misliš, da bo v drugo ratalo. In je – vendar je bila Zoja preveč popolna za ta svet.
In kako težko mi je sprejeti, da sem pri 26. letih mamica dvem otrokom….dvema angelčkoma, ki se zdaj skupaj igrata. In težko je, ko samo midva veva, da sva starša – ostali pa ne, ker naju ne vidijo na sprehodu z vozičkom. Ker drživa v rokah samo en drugega. Samo to nama je še ostalo. MIDVA. Ne mi ŠTIRJE.
Primož in Zoja…..angelčka moja…..rada vaju imava, mami in ati.

Nataša

Iskreno sožalje, vendar me le zanima kako veste da je bil prvi deček, pri 9 tednih so vam lahko povedali spol?

Za spol prvega otroka nisva nikoli izvedela….. Pač pa sva si domišljala, da bi bil fantek…in mu dala ime Primož.

POŠILJAM VAMA ISKREN OBJEM V UPANJU,DA TUDI VAMA POSVETI SVETLA LUČKA V ŽIVLJENJU.

Draga mamica,

tako mi je žal zate. Tudi jaz sem svojega angelčka rodila v 23. tednu, ker mu je nehal biti srček. Zakaj se je to zgodilo, še vedno ne veva, ker še nisva dobila poročila z genetike.

Ne glede na to, kaj so ti rekli zdravniki, koliko “napak” je imela tvoja princeska, se ti zavedaj, da je bila popolna in da sta ji bila najboljša starša na svetu. Za vedno bo ostala z vama in vaju čuvala iz neba, kjer se zdaj veselo podi s svojim bratcem in ostalimi angelčki.

Objem,
M

Most people dream of an angel, I held one in my arms.

Nič v življenju me ne more več boleti. Ne fizična, ne psihična bolečina ne moreta biti hujši od te, ki sem jo prestajala trenukih grozne odločitve.
Morda se sliši čudno, vendar sem po posegu komaj čakala, da rodim, da vidim SVOJEGA OTROKA.
Na začetku me je bilo strah jo pogledati – malo dete z odprtimi usteci, ena roka ob telesu, stisnjena v pest, druga pa ji je ležala čez prsi. Miška moja – nisem hotela, da je tako!!!!! Nisem hotela, da tvoje srce preneha biti.

Ampak sem vedela, da bo iz dneva v dan huje….težko je pričakovati otroka, če se ga niti veseliti ne moreš. Če veš, da bo rojen za smrt, če ne še huje – trpljenje. IZ LJUBEZNI miška moja……sva sprejela odločitev. Ni mi žal za odločitev – žal mi je, da je do vsega tega sploh prišlo.

Nikoli nism bila zagovornica umetne prekinitve nosečnosti ali splava – NIKOLI! Vendar, ko sem bila postavljena pred dejstvo……takrat vsa prepričanja odpovejo. In nihče ne more razumeti, če ni sam tega doživel.

Joj, kako si želim, da se te stvari ne bi dogajale!!!!! Noben človek si ne zasluži takih napak – sploh pa ne otrok!!!

Zoja – ko pogledam tvojo sliko si MOJA in jaz sem tvoja – MAMI. Rada te imam.

Tash85!

Veliko ljubezni in objemov.

Tanakica

Tash85, moje sožalje! Midva nisva stala pred takšno odločitvijo, odločala sva se le AC ali ne, na koncu sva se odločila in pobrala sem tisti 1% zapletov, dobila infekt in je najin Tine zaspal v 20 tednu……očitam si to odločitev, a hkrati vem, da sva se odločila tako, kot sva v danem momentu mislila da je najbolje, tako za otroka kot za naju…..Zakaj se moramo odločati?Zakaj sploh pride do napak?Zakaj naš otrok? Zakajev in čejev je mnogo preveč, boli neizmerno, boli do otopelosti….lahko ti le rečem, da bo bolelo manj, s časom, a še vedno bo bolelo….Žal mi je za vajino hčerkico, a vedi, da vaju ima neizmerno rada in vama pošilja veliko energije, energije za življenje naprej!

lp
škratek

Draga Nataša,
že dolgo nisem zašla na ta forum in ko sem prebrala tvojo zgodbo, se mi je pred očmi zavrtel film iz pred skoraj 10 let. Oktobra bo 10 let, ko sem v 34. tednu rodila punčko Špelo in je po štirih urah umrla. Tudi meni so se sanje razblinile na morfologiji, kjer je bila ugotovljena srčna napaka, nato potrjena huda srčna napaka, proti koncu pa na vsakem uz še vedno kakšna nova nepravilnost. Bila sem osamljena, jezna, zakaj se je to zgodilo nama, kaj sva zgrešila?? Ampak nekako sva se pobrala in živela naprej, čez eno leto po vseh možnih preiskavah naju s partnerjem, ki so bile vse b.p., še en splav, takrat sem že skoraj obupala (en splav že pred porodom), vendar me je moja ginekologinja opogumila in me nato budno spremljala in tako imamo danes še punčko staro 6,5 let in fantka starega 2 leti, verjameš ali ne vsak večer se zahvalim, da ju imam tukaj ob sebi in prosim moja angelčka, naj ju čuvata.

Želim ti veliko poguma, volje in res je da čas nekoliko omili bolečino, da pa lahko normalno živiš naprej s tem pa terja kar nekaj časa, vendar gre. Le pogumno in veliko sreče.

Neja

Hvala vam za upanje. Samo to si želim vedet – da je možno normalno življenje po tem. Čeprav bosta Primož in Zoja vedno moja, nočem, da se moje celo življenje vrti okoli tega. Želim si živet naprej, brez bolečin…želim si prespati to leto….da čimprej mine….želim si moja dva otroka.
Stavek – Nič ni nemogoče…odpove.
Ne verjamem več, da se dobro z dobrim vrača, ne verjamem, da vsak dobi kar mu gre… ne verjamem, da je vse za nekaj dobro.
Verjamem samo še vase – da ne obupam.

Verjeti vase je najpomembneje in tu si na dobri poti, ne obupati in ne kloniti!
Meni se je sesulo vse, ko sem po porodu dobila še izvide, da je bil zdrav, da ni bilo nič narobe z njim in to boli.A nekako se sestavljam, počasi, a gre! Verjami vase in na koncu boš/mo zmagale, spomin na naše otročke pa bo pospremljen z blagim nasmeškom, saj so nam dali tudi veliko lepega, čeprav je konec črn.In to lepo kar so nam dali, nam daje moč za naprej!

lp
škratek

Morm iti naprej – drugo mi ne preostane. Danes je dober dan. Gledam njeno sliko…..tako sem hvaležna, da jo imam. Imam hčerko…..tako lepa je.
Imela je enako ukrivljene prstke na desni nogi – kot jaz 🙂
Spomnim se skozi puberteto, kako me je to motilo – zdaj pa mi je tako dragocen spomin…..vsakič, ko jih pogledam – vidim njo. Vsakič, ko pogledam svojega fanta – vidim njo.
Nastala je iz naju – torej oba nosiva del nje. Vedno bo del naju.

Pisanje na ta forum mi res pomaga…..ker lažje napišem kot pa povem. Karkoli napišem dam za prebrat fantu…. da razume tisto, kar težko povem.

Pa tudi ve razumete – ker lahko.

Hvala.

tudi jaz sem rodila v 23. tednu 🙁

Tudi moja zgodba je zelo podobna… :((

Tega je že 9 mesecev, pa me kakšen dan še vedno dotolče…medtem, ko je okolica že zdavnaj pozabila. Ostaneš sam, kot da se ni nič zgodilo…

Pa vendar je to NAJIN OTROK – le da ni nikoli zadihal, zajokal… 🙁

Želim ti lahko le veliko moči (())

Tudi moja zgodba je zelo podobna 🙁 Rodila sem fantka v 23. tednu. Ni preživel, ni zadihal, a do zadnjega sem ga čutila kako brca v mojem trebuščku 🙁 Hudo je še danes, pa enem letu pa pol, a vendar lažje. Naučiš se živeti z bolečino… Danes v naročju držim njegovega dvomesečnega bratca 🙂 To je en kup veselja in sreče! Pa vendar se še vedno zalotim, kako razmišljam o njemu, o našem angelčku, kakšno bi bilo življenje, če bi ga imela ob sebi … Ampak mi v istem trenutku skozi glavo šine misel “tako je to moralo biti” … Vem, da je z nami 🙂 Vem, da čuva svojega bratca … Vem, pa tudi, da nobena mama, AMPAK RES NOBENA, ne bi smela tega doživeti. Otroci ne bi smeli umirati pred svojimi starši … Nekje sem prebrala, da si otrok oz. njegova duša izbere starša … Verjemi, da si za njiju najboljša mama, da te spremljata na vsakem koraku in da ti bosta kmalu pomagala do bratca/sestrice. Le počakaj še malo … dovoli si, da bolečina vsaj maaaaalo popusti. Verjemi, da boš NAJBOLJŠA MAMA 🙂

Pa SREČNO!

Veliko prebiram razne zapiske in sem se odločila,da napišem tudi jaz svojo zgodbo.Rodila sem v 22tenu in 4dni.Imela sem pregrado in predno so jo našli sem 3krat spontano splavila vse v šestem do osmem tednu.Zamenjala zdravnikov še pa še.Ko sem najdla zdravnika,ki se mi je posvetil sem nenačrtovano četrtič zanosila bilo me je strah,ker sva bila dogovorjena za preiskave,ko sem bila na pregledu je nosečnost potrdil in me spodbudil,da se je plod lepo ugnezdil in,da je vse videti uredu z partnerjem sva bila zelo srečna, vendar nikomur ničesar povedala po dveh mesecih sem začela krvaveti in ugotovili so,da imam nizkoležečo posteljico.Krvavitev se je umirila strogo sem morala počivati.Potem pa sva že morala povedati,ker se mi je trebušček že kar videl.Skozi se je nekaj dogajalo dokler nisem pristala v bolnici,pod strogim nadzorom.Bližali so se prazniki zdravnik mi je na zadnjem ultrazvoku povedal,da v meni rast punčka bilo mi je vseeno kaj bo samo,da bi bilo vse uredu. Potihem pa sem si želela punčko bila sem presrečna,moj partner je prihajal k meni na obisk in,ko smo bili skupaj sem bila presrečna.Sobota 24.12.vse uredu.25.12. zjutraj ob 06h,ko sem se prebudila pa mi je odtekla plodovnica.Šok pozvonila sem medicinska sestra je pritekla k meni vse se je obrnilo na glavo ampak še zmeraj sem upala, odpeljali so me v Ljubljano vse se je tako hitro odvijalo,da sploh nisem bila sposobna slediti dogodkom samo solze,solze,solze.V Ljubljani so me pregledali in me namestili v sobo sploh nisem vedela kaj me čaka.Prišel je moj partner in sva se pogovarjala vedel je vendar mi ni povedal, nič me ni bolelo mislila sem na najboljše.Ko je odšel sem zaspala z nasmehom.Ponoči se je pa začelo z rahlimi popadki zjutraj so me odpeljali v porodno in mi povedali,da bom rodila vendar ni možnosti,da bi otrok preživel nič mi ni bilo jasno takrat je tudi prišel moj partner in mi ves čas stal ob strani.Ja rodila sem zvečer,vendar moja rožica ni preživela. Bilo je tako boleče,da sem želela umreti tudi jaz.Bilo je gensko vse uredu,vendar prehitro rojena zaradi razpoka plodovnega mehurja in odteka plodovnice ni preživela.V Ljubljani so lepo poskrbeli zame in mi omogočili vse, podpisala sem tudi za pokop najina ROŽICA DAŠA počiva v Parku zvončkov v Ljubljani in tja hodiva k njej.Vem,da naju z neba opazuje.Minil je kratek čas, vsak dan pomislim na mojo rožico, poskušam in se učim živeti z bolečino.Vem,da mi je nihče ne bo vrnil in mi tega nadomestil vem,da je nekje in me opazuje in mi pomaga in tudi ona ve,da midva z njenim atijem misliva nanjo.Na koncu moje zgodbe bi se rada zahvalila DRUŠTVU SOLZICE veliko mi pomagajo,ko prebiram njihovo stran, oni so nam omogočili,da nam je lažje.Vsaki mamici pa predlagam naj si prebere knjigo PRAZNA ZIBKA STRTO SRCE.

Žal mi je, žal za tebe Pika Polonca in vse, ki moramo skozi to težko preizkušnjo… :((((

Prepirala sem te srani, hudo mi je bilo za vse, ki ste izgobili svoje male sončke…..
Ko pa sem izvedela za nosečnost, veselje, brez strahu, ne da bi pomislila da se to lahko tudi meni zgodi….in na drugem pregledu, so mi rekli da mojemu sončku ne bije srček,…ni sem mogla vrjeti, še zdaj ne dojamem da je to res,….Bila sem v 10tednu, v petek 3.2. so mi odstranili mojega sončka….Sprašujem se zakaj,?? Ko si tako želiš, ko se vsi z tabov veselijo, prihod novega družinskega člana..In potem ga ni….kot ga nikoli nebi bilo…a bil je, samo ni se rodil…Nekateri pa grejo na splav, ker nočejo imeti otroka, zakaj pa njim ne odmre plod, če ga že neželijo, ne pa nam, ki si ga želimo…kako kruta je resnica….Spomin na sončka imam samo slikico iz prvega ultrazvoka, in materinsko knjižico…
.a se pri drugi zanositvi lahko zgodi enako??? strah me je, želim si otroka zelo močno, a me je strah ponovne izgube….kdaj ste začele delati na drugem otroku??? in kako je bilo???

Žal mi je za vse, ki ste (smo) imele to izkušnjo. Sama sem se po poraznih rezultatih po amniocentezi odločila za splav. Ki pa to ni bil … rodila sem deklico, ki nikoli ni zaživela. Jočem vsak dan, vsak dan jo pogrešam in se sprašujem zakaj … kaj če …. odgovora ni …
Tudi sama sem bila proti splavu in ga na bi naredila, pa vendar sem ga … tako da ne obsojajte kar takole na splošno, ke boli … zelo boli …

Moje sožalje vsem vam!
Sonček, a je že dolgo nazaj? Oprosti, a meni se je po AC zgodil infekt in ko vidim samo kratico AC, se mi porodi miljon vprašanj

lp
škratek

New Report

Close