Med.Over.Net

Žalovanje in slovo

Odgovarjajo: mag. Polona Ozbič, univ. dipl. ped., zakonska in družinska terapevtka • Zavod Pogreb ni tabu

siljenje v dobro voljo

Default avatar

spela

Frida (in druge),
bi katera od vas prišla na srečanje, ki ga pripravlja nekaj članic sosednjega foruma? Če bi, ste vabljene. Naslavljam na Frido, ker se je pred kratkim tam oglasila. Mislim, da je bila tudi Pitka zainteresirana nazadnje?
Default avatar

Frida1

Jaz se z veseljem pridružim, ker opažam, da imamo vseeno veliko skupnega, smo na vagonu žalovanja. Sem že sama razmišljala o tem.

Kdaj in kje?
Hvala za povabilo.
Default avatar

Pitka

Frida, hvala ti za današnje presenečenje!

Glede srečanja pa ne morem nič obljubiti - ko bom vedela datum in uro, pa še kraj, bom vedela kaj več. Pa hvala, ker ste se spomnile name :-))))
Default avatar

Frida1

Pozdravljene prijateljice s foruma!

Spet si moram malo olajšati dušo, ker me od bolečine vse boli. Prišla sem iz službe, kjer moram gledati nasmejane obraze in poslušati vice. Gledati moram starše, ki prihajajo po tamale in tavelike. Svoj žalostni obraz kazati pred občinstvom staršev. In tako rada bi zbežala in se skrila nekam, ne vem kam. Težko prenašam sodelavce, ki bi se kar pogovarjali o vsakodnevnih rečeh, otrocih, jaz se ne zmorem oz. se počutim kot da me prav prezrejo. In tako malokdaj te kdo še vpraša, kako si.
Pa je šele sedem mesecev. Včasih imam občutek, da mi manjka pol srca in pol telesa. In tako sama sem spet ostala. Tako malo imam družbe, ki me razume in mi ne predpisuje, kako se moram počutiti. In tako redko slišim čudežne besede: Kar zjokaj se!
Težko mi je, ko vidim, da mož lažje živi kot jaz. On zmore obdržati stara prijateljstva, ker od njih nič ne potrebuje in ne pričakuje. Jaz sem ena sama velika rana, ki se komaj premika.
Tako težko sprejemam dejstvo, da ni "starih prijateljev", da se na njih več ne morem nasloniti. Saj te še kdo povabi na kavo, a ne zato, da bi poslušal o tvoji bolečini, ampak da se pač kar nekaj pogovarja.

Saj ne vem, kje naj pričnem sestavljati svoje življenje, ker imam občutek, da se mi bo kmalu zmešalo. Človek pade v neko črno luknjo in tako težko je priti ven in tako malo ljudi je tam.

Ej, če ne bi imela moža, vas sotrpink, ki me razumete in še morda kako redko osebo, ne vem, morda bi se zazibala v svoj svet. za vse drugo imaš ljudi, samo za žalost ne.

hvala, da sem se lahko malo zjokala na tem forumu.
Default avatar

TT-D

Draga Frida,..

mislim nate in vem kako ti je hudo. Spet so obletnice, leta naokoli,..jaz grem jutri v LJ, me tako močno srček vleče.

Se slišiva kaj. En velik objem ti pošiljam.


TT-D

"Vsepovsod ljudje, ki vse vedo,
jaz pa rada bi le, da bila bi tu,

Rada bi slišala le,kako ti bije srce,
danes je tak dan, pogrešam te."

rada vaju imam Tjaš in Tjan-vajina mamica.
Default avatar

Pitka

Draga Frida, kako mi je hudo zate! Drži se, pa z majhnimi koraki naprej! Ne obupaj, prosim te, tudi zate sije sonce, tudi zate padajo dežne kaplje! Ja, solze pa tudi!

Objem in poljub!

Vidka
Default avatar

A.L.M.

Draga Frida,

tako pogosto prebiram tvoje poste.
Srce se mi trga.

Seveda se moras zjokati, jaz sem se tudi ravnokar, ce sem iskrena.
Ves zakaj?
Ker si ze cel teden zelim na grobek, pa se nisem utegnila.
Veselim se jutrisnjega dne, ker bom sla tja in se malo "pogovorila" s svojo puncko. Samo ona ve, kako mi je pri srcu.

Solze perejo duso, zato jih ne zadrzuj.

Imas objem,

A.
Default avatar

Frida1

Hvala vama TT-D in Alm. Bolečina nekak mora iti ven. ne vem kdo si je zmislil, da se o izgubi ne govori, da se je teme bolje izognit. jaz se želim pogovarjati s tistimi, ki so mi blizu, ki me na nek način razumejo.

Tole pesem pa je za naju TT-D. Vedno, ko jo slišim se spomnim, kako sva skupaj jokali (in seveda tudi uživali) Danes je tvoj dan, jutri moja obletnica... 4 leta kar sem se morala posloviti od prvorojenca Maja. Moj prvi žalostni porod.

Seveda je pesmica tudi za vse žalujoče mame:

http://mp.aol.com/video.index.adp?mode=2&pmmsid=1338143
Default avatar

ena

Otroka sem izgubila pred 30. leti. Nikoli več nisem ista oseba kot sem bila. Vedno zamorjena, otožna, z žalosnim pogledom. Vsaka naslednja smrt v družini me še globje prizadene. Hudo je....
Default avatar

nikova mami

Pozdravljene.
Se popolnoma strinjam s tistimi, ki vam gre na živce, ko vas silijo v dobro voljo. Sem kot "ena". Nikoli več ista. Čeprav bo kmalu 2 leti od...Opažam pa pri sebi, da tudi jaz včasih posilim znanca, ki ima težave da mora poskrbet zase, da ne sme obupat, da naj gre v družbo... Torej delim nasvete, ki meni gredo na živce...Globoko v sebi vem, da želijo pomagat, a ne najdejo pravega načina, da imajo prav in da je težava v meni ker ne zmorem.Bi se pogovarjala, a ko se lahko, me zadrgne, solze tečejo, besede na gredo iz ust.Najlažje mi je prebirati naš forum, ker tu vem da so čustva in bolečina enaka moji, tu je razumevanje....in ko se mi zdi da ne bom prenesla več, da ne zmorem, takrat se obrnem na vas. Hvala ker ste.
Default avatar

Frida1

Moje sožalje ena!

Mislim, da je tebi bilo pred 30 leti zelo hudo, saj se ni smelo žalovati. Še ob smrti mojega prvega otroka 2002 je bilo grozno, nobenega sožalja, ničesar. Vesele praznike so nama voščili. Otroka nisem videla.
Sama nisem zamorjena, le zelo žalostna. In življenje ni nikoli več enako kot pred izgubo otroka. Saj se malo nasmejim, a znotraj boli, boli. Vem, da bom s to bolečino živela celo življenje. Kot ti že trideset let.
Upam, da se lahko o svoji izkušnji s kom pogovarjaš. Če ne lahko spregovoriš tu!

Nasvete deliti je pa tako lahko, dokler nisi v koži prizadetega. In ta prisilni pozitivizem. So dogodki, ko je pač žalost in bolečina. In ko zjokamo solze, se lahko tudi nasmejimo. Brez joka pa ne gre.

Želim vam lepe jesenske dni, ki bodo za nas tudi naporni. Temni dnevi, 1. nov....
Default avatar

frikica25

Mogoče ti kakšen nasvet iz knjige "59sekund"- Richard Wiseman pomaga. Bolj na začetku knjige govori o tem, da so te sodobne fore, da treba razmišljat pozitivno in te fore v bistvu brezveze, če se siliš, naš razum deluje kvečjem kontra. Preteči mora čas, da prežvečiš, zelo pomaga pisanje dnevika in hvaležnost. Če ne drugega se boš zamotila, ker je kar fajn in berljiva knjigica.
Default avatar

afiartis

Koliko let je minilo od zadnjega posta tukaj .... zdi se ogromno, zdi se, da sem sama, ki guram skozi pekel bolečine ... Frida1 in ostale ... če še kdaj pogledate sem mi povejte, ali je še sreča za nas?

Moderatorji

mag. Polona Ozbič , univ. dipl. ped., zakonska in družinska terapevtka
PolonaOzbic
Zavod Pogreb ni tabu
Elvina Babajić