Minil je dober mesec od izgube moje ljubezni, ki je bila stara zgolj 31 let. Umrla je nenadno in sicer zaradi hitro napredujočega raka. Še dva meseca nazaj je bila praktično brez težav in sva se pogovarjala o vsakdanjih stvareh in o poroki v prihajajočem novem letu-med prazniki pa je nenadoma začela bruhat in v 3 tednih po selitvi po bolnici umrla. Klic nam je podrl svet… Ostali smo sami ati, sin (še ne 3 leta) ter 6 mesečna hčerka. Naj povem, da sem v razsulu in me gor držita otroka in pa njeni starši (bolj ko moji). Iščem ljudi s podobno tragedijo, da najdem žarek upanja (zaradi otrok), če se lahko s tega sploh poberem. Sem doma iz Maribora, vendar sem pogosto v njenih krajih (okolica Sevnice), saj mi je tam lažje kot v najinem skupnem domu. Tu večinoma vidim, da ste ločenci in to ni primerljiva zadeva, zato upam, da so kakšne sorodne duše za medsebojno duševno pomoč. Prav tako je žalostno pomisliti, ko vidim, da se enoštarsevska družina avtomatska smatra kot mama z otroci–ampak obstajamo tudi atiji. Priznam, da tudi sam menim oz. še imam tradicionalno mnenje, da je mama najbolj sveta v družini–zato me še toliko bolj boli za prihodnost najinih otrok ali bom zmogel vzgojiti neizgubljene duše.

Dragi Antares,
iskreno sožalje ob tvoji izgubi. Mislim, da ni besed, s katerimi bi te kdo lahko potolažil, to bo le čas prinesel. Pomembno je, da najdeš upanje v otrocih, oni so tvoja luč in tudi žena bi hotela, da greste pokončno naprej.
Sama sem pred malo več kot enim letom izvedela diagnozo rak, stara 32 let, pa so rekli, da je to tak, ki je zelo ‘dober’ in da ne gre naprej itd, pa me je do dna pretreslo. Padla sem v luknjo brez dna in še zdaj se pobiram. Tudi sama imam tri majhne otroke in le nanje sem mislila. Sedaj sem v redu, ampak nikoli ne veš… vedno je to v podzavesti. Tako da te razumem, predvsem pa tvojo ženo, kako ji je bilo.
Pred enim tednom sem sedaj izgubila še očeta, tudi po kratkem napredujočem raku, v dveh mesecih je bilo konec. Odleže to, da več ne trpi, in pa da je imel neko spodobno starost. Pri tvoji ženi pa…. Razmišljam, kako ni pošteno na tem svetu…. Moj dedek je govoril ‘kako ti je zacahnano, tako bo’. Usoda.
Drži se, Antares, in oglasi se še kaj, povej, kako vam gre, kako so otroci.
POzdrav,
M.