Nosečnost in obporodno obdobje

posebne ženske s posebnimi potrebami

Default avatar
Izjave ljudi, ki ustvarjajo pogoje za rojevanje v Sloveniji, mi sporočajo, da resničnih potreb porodnic ne poznamo niti približno dovolj.


Na Valu 202 smo 4. 11. 2010 lahko poslušali oddajo Vroči mikrofon o porodu na domu. Visoko noseča sem prisluhnila z notranjo distanco, saj se nisem hotela vznemirjati po nepotrebnem. Neka izjava pa me je kljub vsemu razburila, in sicer je na vprašanje, kakšen bo odziv porodnic na ponudbo postojnske porodnišnice, ko bodo odprli t.i. babiško hišo, pomočnica direktorja za področje zdravstvene nege v postojnski porodnišnici ga. Jasna Čelhar odgovorila: “Bi rekla, da to ne bo množično, množičen naval. Tako pričakujemo. Ker to so posebne ženske s posebnimi željami in mislim, da se je tem ženskam, porodnicam, premalo prisluhnilo v tem času in da bi tej specifični populaciji zdaj radi ugodili.”

V oddaji Omizje z naslovom Porod na domu – nevarnost ali pravica z dne 5. 1. 2011 je direktor trboveljske porodnišnice menil, da domačnost, ki jo nudijo porodnicam, ustvarja urejenost njihovega porodnega oddelka, saj je tam celo televizija!

Iz spomina mi priplava odziv zdravstvenega osebja pri mojem drugem porodu, ko sem jih prosila za zasebnost – pustili so me samo. Ali je zasebnost res to, da si prepuščen sam sebi?

Zasebnost je tudi glavni argument mnogih slovenskih babic, da par za porod naj ne najame doule, saj je to intimen dogodek. Kako pa one poskrbijo za to, da porod intimen dogodek tudi ostane? Ali znamo nuditi zaščito in varnost, ne da bi posegali v zasebnost?

Michel Odent v knjigi Birth and Breastfeeding: Rediscovering the needs of women during pregnancy and childbirth (Porod in dojenje: ponovno odkrivamo potrebe žensk med nosečnostjo in porodom) piše o potrebah današnjih žensk:

“Kakšne babice bomo potrebovali v prihodnosti? Običajen odgovor danes je, da potrebujemo žensko, ki bo nudila čustveno podporo (posebno v Ameriki), ali tako, ki bo nudila oskrbo (posebej v Veliki Britaniji). V vseh primerih odgovor nakazuje na globoko vtisnjeno prepričanje, da nihče ne more roditi brez neke vrste skrivnostne energije, ki prihaja od zunaj. Nenavadno je, da vztrajamo pri potrebi po zasebnosti, in njeni spremljevalki, potrebi po zaščiti. Nenavadno je, da se moramo vrniti h koreninam babištva. Vendar se zdi, da je ravno to tisto, kar potrebujemo, da bi bolje razumeli fiziološke procese med porodom.

Babica, ki zmore nevidna sedeti v kotu, ima znanja, ki jih tip babice, ki predvsem aktivno podpira in pomaga, nima. Tako, kot je Freud dosegel prelomnico v našem razumevanju človeškega vedenja tako, da se je zadrževal v ozadju, lahko tudi babica, ki ni vsiljiva in ne vodi, lahko radikalno spremeni naše razumevanje porodnega procesa. Zaradi svojega pristopa je Freud odkril tako imenovani transfer, proces, pri katerem se posameznikova čustva prenesejo z ene osebe na drugo. Potegnemo lahko vzporednico med njegovim odkritjem in vlogo, za katero nekatere tradicionalne babice čutijo, da je njihova: kadar ostajajo “low-profile”, v ozadju, čutijo, da se spremenijo v nadomestno mater. Tako postanejo predmet transferja. Slišale so stotine žensk med rojevanjem klicati svojo mater.

Dejstvo, da nekatere ženske med porodom vzpostavljajo stik z lastno materjo, pa čeprav skozi nadomestno osebo, kaže na pomembnost dela, ki sta ga opravila John Kennel in Marshall Klaus z uvedbo doule (op. av.: ta zanimiva gospoda z njunimi ženami lahko slišite in vidite v filmu Doula – bistvena sestavina). Doula je mama, ki nima za seboj posebnega medicinskega usposabljanja, je pa sama izkusila normalne vaginalne porode z dobrimi izidi. Ostaja pri rojevajoči ženski. Klaus in Kennel sta začela s svojimi študijami v 70. letih 20. stoletja v polnih gvatemalskih bolnišnicah, kjer se je vsak dan rodilo 50 do 60 dojenčkov in kjer so postopke uvedli ameriški zdravniki in medicinske sestre. Odkrila sta, da prisotnost doule dramatično zmanjša pojav vseh vrst posegov in rabo zdravil in izboljša izid poroda. Kasneje so raziskovalci njuno študijo ponovili v Houstonu v Texasu, v soseski, kjer je večina prebivalstva hispanskega porekla in vlada nizek standard. Na porodnem oddelku z dvanajstimi posteljami zdravstveno osebje usmerjajo angleško govoreči prebivalci. Doule govorijo tako angleško kot špansko. Tako kot v Gvatemali, ima tudi tukaj prisotnost doule pozitivne učinke. Moja interpretacija je, da v nepoznanem in tujem okolju porodnice doulo čutijo kot zaščitnico. Ščiti jih tako kot bi jih lastna mati.

Doulo lahko vidijo tudi kot povezavo z vsakdanjim življenjem, saj govori, se vede in je videti kot katera koli druga ženska. Ob tem pomislim na nasvet, ki ga dobijo ženske v londonski bolnišnici Garden Hospital: “Od doma prinesite s seboj nekaj ljubih predmetov.” Težko je čutiti zasebnost v povsem tujem okolju. Seveda Klaus in Kennel interpretirata rezultate študij v skladu s prepričanji današnjega časa. Govorita o podpori in ne o zasebnosti in zaščiti. Kakršne koli interpretacije že potegnemo iz njih, študije bi morale prispevati k radikalni spremembi porodnih praks v industrializiranih državah. So sodobne in dopolnjujejo mnoge statistike, ki kažejo, da elektronsko spremljanje plodovega stanja povzroča več škode kot koristi. Način, kako ženske izbirajo doulo, je lahko navdih državam, kjer ponovno odkrivajo babištvo, kot npr. v Kanadi, Združenih državah in tudi v evropskih državah, kjer je babištvo že uveljavljeno.”

Pri porodu torej ne potrebujemo lepih zaves in računa za hotelsko oskrbo. Če verjamemo to, potem lahko res trdimo, da so to posebne ženske, ki jih bomo zato poslali v posebne institucije. Če bo reorganizacija slovenske porodniško-ginekološke službe res šla v smer, da bodo imele porodnišnice čim več porodov na dan, ne bo pa poskrbljeno tudi za stalno prisotnost vsaj ene osebe, ki ne bo porodničin partner in bo zaupala v normalnost poroda, čutim, da bo varnost porodov ogrožena, ne povečana.

Pri porodu potrebujemo predvsem prisotnost ljudi, ki spoštujejo našo zasebnost, s svojo zaščitno vlogo skrbijo za varnost poroda ter v resnici poznajo fiziološki proces poroda in prepoznavajo pravi trenutek za ukrepanje. Samo s takimi ljudmi bomo varne me in naši otroci.
Default avatar
Draga Ana,

hvala vam za to, da delite z nami spoznanja gospoda Odenta (nekatere doule iz Slovenije so ga imele priložnost poslušati na Hrvaškem, je reden gost Midwifery Today konferenc..) in poglede na porod, zelo dragoceno je,da imamo iztočnice za premislek o nekaterih ključnih vidikih poroda in porodne pomoči.

Želim vam vse lepo,
dr. Zalka Drglin, ženske študije
transakcijska analitičarka - svetovalka

Združenje za informiranje,svobodno izbiro in podporo na področju nosečnosti, poroda in starševstva Naravni začetki
www.mamazofa.org

obporodne stiske
individualno svetovanje, podpora in informiranje za ženske in svojce

[email protected]
Default avatar
Že nekaj časa spremljam te debate v zvezi s porodi doma, pa v Feldbachu, pa z najeto babico, pa z doulo. Imam dva otroka, rojena tika-taka v porodnišnici. Nikoli nisem bila v porodni sobi več kot 20 minut pred rojstvom. Se zavedam kakšno srečo imam.
Kar pa me vedno bolj zadeva, pa je to, da vse te zadeve stanejo. Drage moje - se zavedate, da nas je polno, ki si tudi v sanjah ne moremo privoščiti 500 ali 1000€ za najem doule, babice... Z minimalno plačo komaj živimo spodobno, kje je še tak strošek!!! Človek dobi občutek, da je manjvreden, ker ne rodi ne vem kako drugače - samo v porodnišnici ne. Lahko mi sicer rečete, da potem si pa otrok ne smem imeti, ampak potem je to hudo razslojevanje na reveže in na bogate, ki imajo lahko celo otroke. Ne bi bil veliko bolj upravičen hud in trds boj za to, da bi bile porodnišnice bolj prijazne ženskam? Moji dve izkušnji sta sicer super. Prijazni, upoštevali so me, mi odločilno pomagali dojiti... ampak očitno pa niso vse ženske s tako izkušnjo. Čeprav se včasih vprašam tudi to, če ni bolj problem v ženski kot v ustanovi. Vemo, da eni ljudje pač nikoli niso z ničemer zadovoljni.
Default avatar
A kdo ve, koliko stane pomoč doule?
Okvirno?

Pozdravček iz Dolenjske!

C.
Default avatar
Draga Ališa,
Hvala vam za vaše misli. In vesela sem vaših pozitivnih izkušenj dveh lepih porodov.

Prav nič ljub mi ni položaj, ko je treba za storitve, kot je porod v vodi, epiduralna, babica, ki je na voljo eni porodnici ves čas, v Sloveniji ponekod (ne v vseh porodnišnicah), doplačati. Ponekod so nekatere od naštetih storitev brezplačne. No, seznam bi lahko dopolnili tudi z navzočnostjo partnerjev pri porodu … Ni prav, da morajo ženske oziroma pari za to, kar je po mojem mnenju temeljna oskrba, plačevati, iskati in se organizirati za porod zunaj Slovenije, ali si kako drugače priskrbeti strokovno pomoč. Strinjam se, da bi morale biti osnovne storitve dostopne brezplačno, težava pa je, da se pri opredelitvi, kaj je osnovna storitev oz. oskrba oz. nega pri porodu, nekako še ne govorimo istega jezika s tistimi, ki odločajo o tem, kaj ženska pri porodu potrebuje. Pri Združenju Naravni začetki (www.mamazofa.org) si že dolgo in intenzivno prizadevamo prav za to, kar omenjate: da bi sodobna obporodna pomoč bila ženskam, dojenčkom in družinam prijazna, torej osredotočena nanje in na njihove vsakokratne potrebe, ne da bi za to morali posebej plačevati. Mislim, da sploh ni vprašanje, ali se bodo stvari spremenile: bodo se, in trdno upam, da ne v smeri razlikovanja med tistimi z manj in tistimi z več denarja.

Seveda so ženske različne, pričakovanja so zelo pestra, in pogoji dela, organizacija in podobno v porodnišnicah ne omogočajo vedno tistega, kar bi hoteli in zmogli in vedeli zdravstveni strokovnjaki storiti. Ženske, ki rojevajo otroke, so iz množice žensk, ki jih srečujemo nato z vozički ali pestunjami: preproste, izobražene, načitane, verne, z izkušnjo spolne zlorabe, v ljubečem partnerskem razmerju, s kroničnimi duševnimi boleznimi, vsakršne torej … seveda, zdravstveni strokovnjaki so pred zahtevno nalogo, da vsakokrat posebej soustvarjajo odnos s čisto posebno žensko, njenim spremljevalcem in morda duolo. Da pa bi kar povprek kritizirale samo zato, ker so pač take… morda sem in tja; jaz pri svojem dolgoletnem srečevanju z ženskami s hudimi porodnimi zgodbami nisem srečala nobene.


Prosim, doule, javite se in odgovorite na vprašanje Candy.

Pozdrav na Dolenjsko in vse druge pomladno sončne pokrajine,
dr. Zalka Drglin, ženske študije
transakcijska analitičarka - svetovalka

Združenje za informiranje,svobodno izbiro in podporo na področju nosečnosti, poroda in starševstva Naravni začetki
www.mamazofa.org

obporodne stiske
individualno svetovanje, podpora in informiranje za ženske in svojce

[email protected]
Default avatar
ališa je napisal/a:
Tudi mene moti že precej intenzivno, da ne rečem agresivno (samo?)reklamiranje tovrstnih storitev.

Sedaj govorim načelom, nikogar ne obsojam. Pač izgleda kot dobro naštudirana marketinška finta. Najprej umetno ustvariš neko potrebo, potem spromoviraš storitev in ponudiš drago rešitev za zadovoljitev te potrebe. A to koga spomni na vsakodnevne reklame, s katerimi nas fojtrajo po TV?

Ne vem no...
Default avatar
Gospa Ana, glede na to, da ste odprli to temo in to precej na široko, me res zanima vaš odgovor.

Po drugi strani pa, saj veste, kaj je rekel Maslow...
Default avatar
Pozdravljeni!

Candy, hvala za spodbudo, da naj odgovorim. Sem pa potrebovala nekaj časa, predvsem zaradi družinskih obveznosti, delno pa tudi zaradi tega, ker se zadnje čase ogromno ukvarjam s tem vprašanjem.

Doule se nismo dogovorile o enotni ceni naših storitev in pravzaprav sploh ne vem, kakšno ceno vsaka od nas postavlja. Jaz konkretno trenutno nimam ne podjetja, iz katerega bi izstavljala račune, prav tako ne ponujam storitve doule, ker skrbim za svojega dojenčka.

Zdi pa se mi razumna cena okrog 250 eur za doula paket - spoznavna srečanja pred porodom (običajno so tri), spremljanje na porodu (ne glede na to, kdaj se začne, kako dolgo traja in kje) ter en poporodni obisk za ovrednotenje poroda in morebitna vprašanja.

V svetu cene variirajo vse od 0 do 1500 ameriških dolarjev. Cene so odvisne od doulinih izkušenj, znanj, njene življenjske situacije, njenih tržnih sposobnosti, finančnih zmogljivosti skupnosti in mnogih drugih dejavnikov.

Vprašanja o porodu in denarju segajo zelo globoko, dotikajo se nas namreč tam, kjer čutimo, koliko smo v resnici vredne, koliko smo se pripravljene potruditi zase, koliko so se drugi pripravljeni potruditi za nas, koliko jim uspemo jasno izraziti, kaj potrebujemo in kaj si želimo, kako daleč smo pripravljene iti za svoje zdravje in dobrobit, koliko smo se zmožne in pripravljene postaviti zase....

Sem mnenja, da postavljati vrtoglave cene za svoje storitve in obenem iste storitve proglašati za edine zveličavne pomeni podcenjevati iznajdljivost ljudi, njihovo moč, vztrajnost, znanje, sposobnost poiskati podporo, solidarnost in še kaj. Kaj to konkretno pomeni za mojo dejavnost, trenutno žal še ne vem. Čestitam pa vsem, ki se prebijajo skozi naš zdravstveni sistem in pri porodu ostajajo ali postajajo cele, nepoškodovane, samozavestne mame!

Vesela sem razprave!

Vse dobro,
Ana