Pozdravljeni,

pred slabima dvema meseca sem prestala najhujšo preizkušnjo v mojem življenju. V 23.tednu sva se z možem namreč odločila prekiniti nosečnost zaradi hude anomalije otrokovega srca. To je bila najtežja odločitev kar sva jih morala kdaj sprejeti. Vendar po tako hudih in črnih napovedih, da otrok praktično nima možnosti za preživetje zunaj maternice, sva se vdala v usodo. Diagnoza: hipoplastično levo srce.

Naj vam povem, da je bilo fizično grozljivo, ne sam porod, ampak tisto prej…, na oddelku. Bolečine so grozljive, poleg tega pa je najhujša bolečina v duši… kakorkoli, v porodno sobo so me prepeljali v zadnji sekundi. Dvakrat sem potisnila in sem rodila. Že tukaj menim, da bi mi lahko prihranili vsaj uro trpljenja, če bi me že prej pripeljali v porodno. To se ni zgodilo samo z mano, ampak tudi s punco ki je ležala v isti sobi z mano.

Par minut po porodu, ko so mojega malčka zavili in odnesli, mi je sestra ali babica(ne vem), potisnila v roke listek. Meglilo se mi je pred očmi od injekcij, zato sem jo vprašala kaj piše. Je rekla: Da vašega otroka lahko pokopljemo na Žalah. Da ne boste imeli stroškov. Mislim, dobro da se je zaradi injekcij vse dogajalo kot v sanjah, ker me je skoraj kap. Pa podpis ni zadostoval. “Napišite še vendar datum”, mi je rekla. ????????? Istočasno pa sem ob “nastežaj” odprtih vratih poslušala mamico ki je rojevala in jok otroka ki se je rodil.

Sprašujem vas, če je vse to res potrebno. Je res tako malo ljudi, ki so sposobni vsaj na videz sočustvovati s tabo, dovolj bi bila kakšna topla beseda, ali pa stisk roke… Je možno, da te leta službe res tako otopijo in postaneš tako odporen na tujo bolečino.

Vem, da izgube otorka ne more razumeti nihče, ki ni tega doživel. Pa vendar, bi se dalo v tej smeri malo izobraziti ali podučiti ljudi? za vse ki še pridejo… in kakor vidim nas ni malo… Psihična bolečina je zares tako neznosna, da vam ne znam opisati.

Nočem, da me razumete narobe. Nočem se nikomur smilit, vem da imate polne roke dela. In nimam pripomb nad samim porodom. Samo malo človečnosti bi potrebovale…

Prej me je bilo strah poroda in hotela sem iti na EA. No zdaj sem odločena, da naslednjič pridem k vam. Upam.

Želim vam veliko uspeha, predvsem pa zdravih otrok in lepih porodov…

Žalostna Brina

Spoštovana,
vem, da ste ob izgubo otroka preživljala hudo preizkušnjo. Na žalost se tudi babice s procesom žalovanja srečujemo dnevno, saj se večina prekinitev nosečnosti dogaja v naši porodnišnici. V zadnjih petnajstih letih smo na tem področju opravili veliko izobraževanj za zaposlene in vem, da se vsak trudi po svojih najboljših močeh, da izpeljemo tak porod (splav) čiimbolj neboleče za starše.
Na žalost so potrebni nekateri rutinski postopki, ki jih ne moremo zaobiti, npr. pokop, včasih je potrebno zaradi čim najtančnejše obdukcije in diagnostike postopke speljati kar hitro, v nasprotnem primeru podpišejo starši lahko tudi v 24 urah.
Če bi želela dodatne informacije, me prosim pokličite 522-6083.
LP