Noro vprašanje, kajne? Da se sploh s tem obremenjujem. A kaj, ko živim v socialnem okolju, kjer se praznuje, pleše…

Od leta 2002, ko sem prezgodaj rodila svojega prvorojenca Maja, ne zmorem plesati. Prej sem tako rada in veliko plesala, uživala v plesu.
Od takrat do danes ne zmorem, ne sklada se z mojo sliko ženske, ki so ji umrli trije otroci. Preveč sem prizadeta, dotolčena, spremenjena.
V soboto sem prvič plesala, ker me je na praznovanju izval oče in nisem vedela izgovora. Bila sem bitke, izklopila svoja čustva, a najraje bi se skrila nekam v kot in jokala kot dež.
Edino z otroki doma kdaj lahko zaplešem, zaradi njih, z njimi.

Zanima me, kako vam gre drage sotrpinke na tem področju. Čaka me namreč še poroka, le kako bom zmogla.

Zmorem, ker v plesu uživam(v mladosti sem nekaj časa trenirala) in ko plešem odklopim vse, slišim le glasbo in čutim telo!Med plesom se totalno sprostim.Frida, malo se potrudi, močna si in zopet zapleši s srcem!
Veš, plesati ne pomeni izdati umrlih otrok, plestai pomeni živeti naprej!Otroci so najbolj veseli srečnih in nasmejanih mamic in to imej v glavi, boš videla da bo šlo!
Jaz rada tudi kaj zapojem in pojem, zakaj ne, morda pa me slišijo??

Držim pesti, da ti bo uspelo, in vem da ti bo, ker si močna in polna ljubezni!

škratek

Plešem. Zaradi žalosti dolgo nisem poslušala glasbe. Bolelo je, ko sem jo slišala. Danes spet plešem.

Glasbo poslušam, ker me pomirja, plesati ne zmorem.

TUdi jaz poslušam glasbo, plesala pa še nisem. Pa bo v soboto leto dni od takrat.

Frida, tako te razumem… Jaz veliko stvari ne morem vec poceti tako kot sem jih vcasih.

Tudi sama imam drugega otroka, pa se vedno vsak dan zalujem za prvim. Vsak dan je nor, poln veselja in radosti ob mojem drugorojencu, pa vendar so veceri, noci, ko sem sama s seboj polni zalosti zaradi mojega prvorojenega in prezgodaj umrlega otrocka. Se toliko bolj, ker je bila bolezen kriva, da smo se moralli raziti.

Vcasih imam slabo vest, ko se veselim napredka, ko gledam mojega otrocka, ko se mi smeji in mi srce napolni z nepopisnim ponosom in veseljem. In takrat se nekje od zadaj prikrade ostra konica, ki me zbode ravno toliko, da moja sreca ni popolna.

Moji druzabni stiki niso vec in nikoli vec ne bodo taki, kot so bili. Tako sem se odlocila in meni je tako prav, tisti, ki so to sprejeli, so ostali z mano, ostali so odsli.

Plesala nisem ze res dolgo dolgo…vcasih nisem mogla peti zraven pesmi, ki se je trenutno vrtela na radiu. Danes to zmorem, vendar sama cutim, da to ni vec tisto brezskrbno uzivasko prepevanje, ko se prepustis in pozabis na vse. VEdno je prisoten kancek slabe vesti…ki se ga ne morem otresti in zdaj niti vec ne poslusam. Tako je moje zivljenje in takega bom zivela jaz.

Veseli me, da si nasla delcek izgubljene srece v svojih otrocih, ki so tukaj s tabo, ter tudi da je drugi del s tvojimi otroci, ki so nekje dalec dalec skupaj z mojim in resnicno upam, da se imajo lepo.

Draga Frida!

Jutri bo (oz. bi bil) moj sin praznoval 4. rojstni dan. Že dva dni sem doma, ne morem nikamor. Želodec me boli, glava, driska, bruham,vonjam ga, … Drugorojeni me tolaži, ker sem bolana, pa še ne ve zakaj. Prav tako bi bil tretjerojeni jutri star 3 mesece. Bolečina nikoli ne mine, a kljub temu plešem, pojem, … za njega, za njiju moja mala angelčka, ker angelčki so veseli če so mamice vesele.

Hude stvari se zgodijo samo tistim, ki to lahko prenesejo!
Bodi močna!
Lp,
B&B 1