Ponovno pozdravljeni, draga Bralka

res veliko vprašanj se postavlja, ko razmišljamo o naših odnosih. In lahko si jih postavljamo prav vsak dan in nanje nimamo »odrešilnih« odgovorov. Morda boste začudeni, ampak mnenja sem, da je tako tudi prav. To je POT, ne le iskanje cilja za vsako ceno. Naša civilizacija je usmerjena v odpravljanje trpljenja, ne v iskanje sreče. Lahko smo srečni, čeprav stvari niso take, kot bi si jih želeli. Kar ne pomeni, da se nehamo truditi za uresničenje svojih želja, ravno nasprotno, nikoli se ne nehamo truditi, ne glede na trenutne rezultate.
Preden odgovorim na vaša vprašanja, se moram ustaviti še pri eni stvari – pri sramu, ki ste ga opisovali, ko vam stvari niso jasne. To ste zelo dobro in iskreno opisali in prepričana sem, da imamo s tem prav vsi ljudje težave, vsak na svojem najbolj »težavnem« delu svojega polja, ki ga obdelujemo. Na misel mi pride knjiga Boj na požiralniku kot prispodoba za področja, kjer se znova in znova borimo za srečo, kar pa znova in znova ustvarja le nove težave. In ko nam »ne gre«, se počutimo osramočene, prav sramotne. Spodnese nam tla pod nogami, s tem občutkom do sebe se res ne da živeti. In začnemo mrzlično iskati izhod, rešitve, sprašujemo po nasvetih… Vendar pa tu zopet vidim le eno pot, in sicer, da se zmoremo (sčasoma) v tem neznanju, ki nam potem vzbudi sramotna občutja, objeti in se sprejeti. Lahko si enostavno rečem, da me je zdajle prav sram in da bi se najraje skrila globoko pod zemljo, najraje bi izbrisala spomin, da sploh obstajam… Tako globoko lahko zareže sram. Vendar pa HKRATI vem, da sem vredna, da ni nikogar, ki bi vedel vse in nikogar, ki bi vedel zares, še manj obstaja kdo, ki bi vedel zame bolje kot jaz. In ko si tako naredimo prostor za naše psihično in čustveno bivanje in si damo dovoljenje, da imamo pravico bivati taki, kot smo in da smo tudi z vsemi temi občutki v redu, vredni ljubezni, potem zmoremo hoditi po tej poti naprej in ne prehitevamo v iskanju instant rešitev. Tako da, draga Bralka, bi vam res želela, da bi se lahko v tej osramočenosti objeli in si rekli, da ste lepi, ljubljeni, vredni,… kljub temu, da nečesa ne znate. In verjamem, da bo nastopil tisti tako prepotrebni mir, s katerim boste šli lahko naprej po svoji poti, ki seveda nikoli ne bo samo lahka.
Zdaj pa k vašim vprašanjem. Zaljubljenost je res pri različnih ljudeh različna. Odvisna je od temperamenta. Torej, nekateri se zaljubijo hitro, burno in je to kot kup papirja, ki ga podžgeš, bujno zagori in hitro ugasne. Drugi so kot žerjavica, ki tli in tli. Vmes pa je cel spekter kombinacij. In tudi s tem se je treba naučiti živeti, sprejeti svoj temperament. Nekaj drugega pa je, kar je čutiti ob opisu vaše situacije, in sicer: kot da vaša zaljubljenost mine, ko se odnos začne »zares«. Kot da je to (čisto nezavedna, telesna) grožnja, da boste spet zapuščeni (mama) in strah, da itak ne boste v redu, ne boste naredili nič prav (oče). In ob vsem tem strahu in ogroženosti postanete sitni, začnete se pritoževati… Ko pa dobite občutek, da bi vas nekdo lahko zapustil, se spet zaljubite, vendar, kot ste sami natančno ugotovili, gre za strah, ne za zaljubljenost – strah prisili vaše telo, čutenja, da se zaljubite, da spet obudite vso tisto energijo, čutnost, omamnost, romantiko, ki bo drugega pritegnila nazaj k vam. Morda je bila vaša prijaznost, občudovanje očeta edina stvar, ki ga je navdušila, umirila, da vas je spet lahko videl kot ljubljeno bitje in se ni samo pritoževal nad vami? To je čisto ugibanje. Ali pa vam je bila mati odvzeta v fazi, ko sta mati in otrok še zelo simbiotična, »zaljubljena« drug v drugega in nekje nezavedno, infantilno upate, da (jo) boste s še močnejšo zaljubljenostjo dobili nazaj (v sedanjosti pa partnerja – nekoga, ki edini seže v to vašo najglobljo intimo)? Težko torej govorimo o tisti pravi, odrasli zaljubljenosti, ki prepozna nekoga kot bodočega sopotnika pri vsem tem, kar partnerstvo je, kar sem opisovala že v prejšnjih sporočilih.
V ta paket sodi tudi vaše spraševanje, za katera čutenja ste odgovorni vi, za katera vaš partner; katera sploh so vaša in katera njegova; koliko njegovih čutenj predelujete vi, morda pa nekatera vaša predeluje tudi on? Če bi za to obstajala nekakšna formula, ki bi uspela to pravilno razločiti in definirati, bi jo eventuelni imetnik lahko prodajal prav vsem ljudem. In veliko bi lahko računal, ker je to tisto najtežje, ko govorimo o odgovornosti v odnosu, in je tisto, s čimer se moramo soočati vsak dan posebej, oba, skupaj. Torej še enkrat: odnos NI sestavljanka 2 oseb, ampak je bolj zlitina. Kar pomeni, da morata oba hkrati potovati po neki poti. Če en ni pripravljen, seveda nismo dolžni ostati in shirati v tej zlitini. Torej, spet gre za strah pred tesno, tesno intimo, ker to pomeni, da morata biti oba v vsakem trenutku popolnoma iskrena, ranljiva, hkrati pa spoštljiva. In da, odgovorni smo lahko samo zase, za to, kar čutimo, doživljamo, delamo. Morda bo naslednja izjava bizarna, ampak nek modrec je nekoč dejal, da nam nihče ni kriv za prav nič, tudi če nam obesi kačo okoli vratu, zakaj pa imamo vrat. To seveda na pomeni, da dovoljujemo vsakršne zlorabe, ampak le to, da se moramo (ne le smemo) zaščititi, če se čutimo ogrožene in samo tako lahko ohranjamo odgovornost do sebe in za svoja dejanja, čutenja. Zato pa se moramo najprej poznati – kakšna sem, kako čustvujem, zakaj tako čustvujem, od kod to, kdaj se čutim ogroženo, kako se zaščitim, kaj si želim,…
Na koncu ne morem mimo vprašanja, ki se mi postavlja: ob vaših zapisih je čutiti veliko hrepenenje po tesnem, resnem, izpolnjujočem odnosu. Čutiti je tudi veliko bolečino ob tem, da drugi ni pripravljen toliko delati na sebi, kot vi in da tega, kar si želite kar ni. Hkrati pa močno seva strah pred tem, da bi bili z nekom res blizu, tako močno, da postanete sitni, zajedljivi, drobnjakarski… Tudi zaljubljenost vas kar naenkrat mine – kako se ob tem lahko počuti partner? Kako je biti ob človeku, ki se počuti osramočenega, ki ga je strah in ki je zato stalno nezadovoljen, negotov, brez sproščene radosti, ogrožen…? Koliko se lahko ob takem človeku partner odpre, je zaupljiv, se počuti ljubljenega, sprejetega,… In tako se vedno na koncu vrnemo na začetek. Delo na sebi in iskanje odgovorov v sebi. In vi imate svojo pot, imate svojo terapevtko, zato zlahka verjamem, da se smete v iskanju nasvetov ustaviti in se sprostiti, četudi v bolečini in trpljenju, iz katerega boste iskali pot ljubeče, umirjeno in v zaupanju do sebe in svoje poti.
Vso srečo!

Tole mi je padlo v oči.
Ker to pa jaz zelo pogosto doživljam.

Pa ne bi zapletala in opisovala svoje zakomplicirane zgodovine, bi pa prosila za razlago, kaj to pove/razkriva o meni?

Hvala vnaprej.

Pozdravljeni Jožica,
z veseljem bi vam napisala kako čutim in doživljam vaše doživljanje in kaj to razkriva o vas, hkrati pa vas nisem imela priložnosti prav nič »spoznati«. Morda le to ugibanje: koliko sebe ste pripravljeni dati, izpostaviti, da bi nekomu pokazali, da je vreden vaše prisotnosti? In po drugi strani, koliko sami sebe doživljate kot breme drugemu in zato ne bi nikogar obremenjevali s sabo, svojimi težavami? Pravzaprav gre pri obeh možnostih za isti strah pred tem, da bi bili zavrnjeni, kritizirani, ne bi bili sprejeti, razvrednoteni… Seveda gre tu za čista ugibanja, a padlo mi je v oči to, da želite razlago nečesa zelo intimnega, osebnega, doživljanja sebe ob nekom, hkrati pa se ne želite razkriti
Torej, če bi obstajala kakšna tabelica, v kateri bi lahko poiskali vprašanje, ki nas muči in bi tam že bil odgovor, bi bilo to krasno, res. Vendar pa, tako kot vedno napišem, so stvari zelo subjektivne, zelo enkratne, ker ste tudi vi enkratni, neponovljivi. Zato težko pišem pavšalno, tudi jasnovidka nisem.
Pa vendar: če nekdo ob vsakem najmanjšem znaku nepozornosti ali odsotnosti (lahko gre le za zamišljenost) partnerja doživlja lastno nesprejetost, odrinjenost, to bolj verjetno govori o njej / njem samem kot pa o tem, da partnerju ni (več) do nje / njega. In tu nastopi trenutek, ko se je potrebno zazreti vase in začeti iskati vzroke za tako prekomerno občutljivost, ki sodi v domeno otroštva (zelo majhni otroci namreč ne zmorejo ostati mirni, če čutijo, da mamice ni ob njej zanj – če se mati »odklopi«. Otrok doživi, da ga mamica zapušča, da ga zavrača, da ni ljubljen, da ga celo sovraži,…). Če se nam je kaj podobnega dogajalo v zgodnjem, predverbalnem otroštvu, tega ne moremo priklicati v spomin, le naše telo si je zapomnilo. In ob vsakem znaku nepozornosti, zamišljenosti partnerja lahko doživimo isto, kot smo doživljali takrat. Ne znamo pa si tega razlagati in zato je potrebno globoko in predano delo na sebi.
Tu sem zapisala le eno od ogromno možnosti. Za protiutež še druga možna smer: morda pa gre za resnično neprisotnost in nezainteresiranost s strani partnerja pa si tega ne »smemo« priznati, ker bi to spet pomenilo, da se lahko znajdemo v svojem nebogljenem otroštvu, kjer smo dejansko to doživljali pa smo se zaradi nuje (psihičnega) preživetja prepričali, da so drugi (starši) v redu, narobe pa je nekaj z nami. In tako se krivimo, da delamo nekaj narobe, zato nas partner zavrača, kritizira, mi pa se, kot smo se v otroštvu pri starših, pehamo za njegovo pozornost, stalno iščemo nove načine, kako bi ga »prebudili« in ga zainteresirali zase.
Upam, da sem nekako zatipala, kaj bi lahko za vas pomenilo, da se ob partnerju počutite tako, kot se.
Lepo vas pozdravljam,

Najprej hvala za vaš odgovor.

Mislim, da ste me kar dobro “zatipali”. Se najdem skoraj v vsem, kar ste napisali.

To se mi je v bistvu dogajalo celo otroštvo in mladost, s strani matere in sestre, tako da očitno je to tisti sprožilec mojih občutij nesigurnosti oz. kot ste napisali:

Ne razumem pa dobro vašega uvodnega vprašanja:

LP

Jožica, ponovno pozdravljeni,

očitno je v vaši čustveni dediščini, ki ste jo dobili v primarni družini, je kar nekaj vsebin, ki jih v odraslosti srečujete ponovno, kar pa se dogaja vsem nam. Hkrati pa se moramo zavedati, da je ta dediščina nekaj, kar bomo morali predelovati naprej mi, četudi je krivično, ampak za ta doživljanja postanemo odgovorni sami. To ne pomeni krivi, ampak samo odgovorni, da razumemo kaj, od kje in kako to transformirati, narediti drugače, kot nam je bilo dano.
In če naša čustvena dediščina ni ravno »varna«, kar pomeni, da smo v odnosih zelo previdni, pod tem pa je mišljeno tudi to, da se drugemu ne damo. Nismo pripravljeni sebe pokazati take, kot res smo, v vsej naši lepoti in ranljivosti, ker je to nekaj, kar je bilo nekoč ranjeno in smo okoli tega zgradili obrambni zdi – npr. sitnobo, pritoževanje,… in verjamemo, da smo samo to mi. Torej, ko nekomu pokažeš sebe (npr. se prijazno nasmehneš, ker čutiš do njega naklonjenost), s tem tvegaš, da se drugi ne bo odzval na enako naklonjen način. Če tega ne zmoreš tvegati, potem se oklepaš obrambnih strategij (zadržanost, zahtevnost, vzvišenost, ošabnost, grobost,…), da le ne bi bil ponovno zavrnjen, ranjen… In s tem v resnici sporočaš drugemu, da te ni vreden, ni vreden tega, da bi bil zares z njim. Tisti, ki so imeli v otroštvu neke varne odnose, se bodo na take znake umaknili, saj bodo (pravilno) razumeli, da si ne želiš njihove bližine. Tisti, ki pa imajo nekako »valentno« ranjenost (npr. so se vse življenje trudili priti blizu svojemu staršu, ki je imel podobne obrambe), bo v tem videl nadaljevanje izziva končno pridobiti naklonjenost te osebe.

Te mentalne vsebine in drame so včasih precej zapletene, zato je morda bolje vstopiti v lasten oseben proces in z nekom resno iskati sebe, svoje rane, njihove izvore in trenutke, ko jih lahko presežemo, doživimo in naredimo nekaj drugače.

Lep konec tedna in tudi naprej,

Moje osebno mnenje pa je, da ni dobro, da se tako poglabljamo vase in iskati boleča čustva v otroštvu. Moramo se zavedati, da smo pač odrasli. Če nas nekaj zaboli, da čutimo, da se slabo počutimo ob nekem čustvu, ja ga sprejmemo zaznamo pač, da nas to boli, žalosti karkoli in v tistem trenutku moramo čustvo spreobrniti v manj bolečo i.t.d. In ko v prihodnosti spet zeznamo to bolečino točno vemo kaj naredimo, da primerno odreagiramo. Ne pa premlevati v nedogled saj človek potem lahko čustveno čisto otopi in se vrti v krogu.

Pozdravljeni ponovno,

Zdaj bolje razumem vaše vprašanje.

Mislim, da s “kazanjem sebe” nimam težav. Sem dokaj odprta in pristna kar se tiče izražanja naklonjenosti in čustev, zato verjetno tudi kar priljubljena v svojem kolektivu. Hvala bogu z družbo nimam večjih težav. Je pa tudi res, da pravih prijateljev, ki bi vedeli vse ali skoraj vse o meni, nimam.

Kot je tudi res, da zelo težko zaupam in razkrijem tiste najgloblje stvari moje osebnosti (moje travme, moje strahove). Kljub 30+ letom so še vedno nekatere stvari iz mladosti, ki jih ne ve prav nihče na svetu.

Čeprav včasih začutim željo, da bi tudi o tem govorila, ker te temne plati vendarle predstavljajo precejšen del moje osebnosti, pa se mi zdi, da nikoli ni prave priložnosti za to. Teh stvari ne moreš kar blekniti ob kavi ali večerji. Včasih me kdo, ki je prihološko bolj zvedav, malo zbeza, in če mi je dovolj blizu, se lahko razkrijem tudi v tej smeri. A na take osebe res naletim izredno redko.

Imam pa še eno vprašanje:

Kako lahko preprečim, da določene majhne situacije izzovejo v meni pretirane občutke (kot že zgoraj napisano – strah pred zavračanjem, zapuščenostjo, ponižanjem…). Čeprav razumsko vem, da so razlogi za te pretirane negativne občutke v moji preteklosti, ne morem preprečiti, da me čustveno v tistem trenutku popolnoma prevzamejo.

V tistem trenutku, ko se nekaj (ponavadi dokaj malenkostnega) zgodi, namreč nisem sposobna racionalno oceniti situacije. Šele čez nekaj ur ali naslednji dan šele ponavadi uvidim, kako pretiran je bil moj čustven odziv (saj v dejanjih se obvladujem, samo v notranjosti me pa trga).

Torej kako naj v realnosti ločujem med tem, kaj dejansko je sedanjost, kaj pa preteklost (govorim zgolj o svojih čustvih in občutjih). Ker se mi zdi, da na tem področju večkrat izgubljam stik s sabo, drugimi in realnostjo (sedanjostjo).

Pozdravljeni Jožica in Barba..,

bom odgovorila kar obema hkrati, ker imata vprašanji nekaj stičnih točk.
Najprej Barba.. seveda ima vsak pravico do svojega osebnega mnenja in vi ga imate tudi. Zato sem ga tudi objavila na tem forumu, ker je korekten, ni žaljiv. Je pa nekoliko poenostavljen in ker to bere veliko ljudi, sem se odločila, da ga komentiram. Za vsem, kar pišemo moderatorji na tem forumu ne stojijo le osebna mnenja, ampak ogromno raziskav. Ker pa ta forum ni namenjen strokovnemu izobraževanju, samo par besed: nevropsihološke raziskave nam dajejo osnovo za to , kar psihoterapevti delamo in seveda tudi v to verjamemo, in sicer: če se možgani v otroštvu niso mogli pravilno razviti, kar v tem konkretnem primeru pomeni, da so čustvene reakcije nesorazmerene z izzivom, ki ga daje trenutna situacija, se da to v odraslosti nadoknaditi. Vendar pa na žalost na način, da neko čutenje v odraslosti, za katerega nismo pripravljeni raziskati od kje prihaja, kar »spreobrnemo v manj boleče« kot ste zapisali, ne gre. Ker bi to pomenilo, da zanikamo, pomanjšamo čutenje in ga zracionaliziramo. To pa ni konstruktiven način regulacije čutenj, na žalost. Nekateri na tak način nekako kar živijo, pogosto pa je zaradi teh zanikanj močno nesrečna njihova okolica (bližnji, ljubljeni ljudje, ne kolektiv,…) in posledično se (lahko) tudi sami začnejo spraševati, kaj je narobe z njimi. Raziskave potrjujejo, da se lahko naučimo konstruktivno regulirati svoja čutenja (to sprašujete v resnici vi, Jožica) le tako, da skušamo ozavestiti in najti POMEN svojim čutenjem (od kod, zakaj itd). S tem začnemo delati povezave med tistimi »čutečimi«, globljimi možgani in našim zavednim, miselnim svetom, novimi, »pametnimi« možgani. Vse druge oblike le potiskajo »stara«, arhaična čutenja še globlje, če smo pri tem dovolj nasilni in radikalni, jih potisnejo lahko do telesa, kjer se začnejo zaradi tega lahko telesne težave, obolenja. In dodatno raziskave kažejo, da se te povezave lahko tvorijo vse življenje, čeprav je res, da obstajata dve kritični obdobji zorenja možganov ( do tretjega leta starosti in v puberteti), potem pa se ta vrata nekako zaprejo. V odraslosti ostajajo možgani nevroplastični, kar pomeni, da se lahko spreminjamo, lahko spreminjamo doživljanje sebe, drugih, sveta, spreminjamo način, kako reguliramo svoja čutenja, vendar je to možno samo ob pristnem, globokem zanimanju zase. Kar pa pomeni vse to, kar sem opisovala že v prejšnjih odgovorih tudi drugim. O tem pravzaprav piše ta celotni forum, tako da priporočam, da si preberete še kakšno drugo temo.
Torej, gospa (ali gospodična) Jožica, kot sem vam že napisala, na žalost ne obstaja neka tabelica, po kateri bi lahko odgovorila na vaša vprašanja – kako na drugačen način zregulirati svoja občutja ob drugih. Menim, da vam zgornja pojasnila, ki sem jih pretežno pisala »Barba..«, dajejo vtis, da gre za osebno delo na sebi, za nekaj, do česar se lahko (ob pomoči terapevta ali v partnerskem odnosu) dokopljete le vi sami. Še nekaj me je nagovorilo: pišete, da nimate težav, da bi se drugemu pokazali taki, kot ste; vendar govorite o bežnih prijateljstvih in kolektivu. To NI intima in SAMO v intimi se lahko pokažemo do konca ranljive, pristne, se nam prebuja naša resnična »takšnost« in tu, očitno, kot sami pišete, večkrat zgubite stik s sabo. Ko sem pisala o obrambnih strategijah, ni nujno, da gre le za »neprijetna« vedenja, lahko je obrambno tudi veselje. Lahko vsemu svetu kažemo svoje veselje, radost, prijaznost, ki ga doživljamo čisto resnično, a je nezavedno obrambno, ker nas ščiti pred soočenjem s tistimi bolečimi, težkimi občutji, ki smo se jih nekoč morali odreči, da bi preživeli.

In še enkrat: vse kar pišem je le neko tipanje, ugibanje, ker po res skopih informacijah, ki jih imam o vas, resnično ne morem imeti vedenja o tem, kaj karkoli pomeni za vas in kako narediti, da se ne boste počutili tako. To je pot in ne kratka in ne vedno lahka, ki jo hodi vsak od nas vse življenje. Pa če nam je to všeč ali ne. Seveda ima vsak pravico izbire: lahko se odločiš, da ne boš »kompliciral« in boš na življenje gledal poenostavljeno, površinsko, vsako bolečino obrnil v hec ali jo zminimaliziral ali zracionaliziral… Če posamezniku tako ustreza in je s takim življenjem zadovoljen, kdo pa mu lahko očita, da ne dela prav? Torej, svobodno po svoji poti!

Pozdravljeni,

hvala za vaš odgovor.

Saj tega, da imam težave z intimo, se dobro zavedam. Je pa zame velik napredek že to, da sploh imam prijatelje oz. če sem zelo natančna – dobre kolege – da sem se sploh sposobna toliko razkriti, pokazati svojo žalost, jezo, razočaranje. Že da sem prišla do tu, sem porabila mnogo mnogo let.

Tudi vem, da je spoznavanje samega sebe pot. Za mene verjetno doživljenjska. Ne iščem bližnjic, ker vem, da jih ni.

Stalno ponavljate, da nimate dovolj informacij o meni. Ne gre za to, da bi želela pred vami kaj skrivati (saj sem anonimna in za to nimam razloga), samo ne vem, kakšne informacije želite? Kaj je tisto, kar rabite vedeti o meni? Vprašajte, ker sama res ne vem, kje bi sploh začela svojo zgodbo in kaj je tisto, kar je v njej pomembno.

LP

Vse je v redu, gospa Jožica. Žal mi je, če ste razumeli moje »stalno ponavljanje«, da nimam informacij o vas, kot pritisk. NIKAKOR ni bilo mišljeno kot namig, da napišete več, saj gre, kot ste sami zapisali za anonimni forum. In kar je še pomembneje, nikakor se tako ne da delati terapij, kar morda nekateri upajo. Torej, z vaše strani je vse v najlepšem redu. Napisali ste toliko, kot ste želeli. Kar sem hotela vsakič sproti poudariti, je le to, da zato ne morem dajati bolj konkretnih odgovorov, nasvetov. To je vse.
Srečno!

Lepo pozdravljeni!

Trenutno sem v partnerskem odnosu in v njem se spoznavam kot prej nikoli. Predvsem veliko razmišljam o svojih reakcijah, občutjih itd. Dogaja se mi, da ko sem sama brez partnerja, funkcioniram zelo dobro in sem zadovoljna sama s sabo…ko pride partner in sva skupaj, rabim (odvisno seveda kdaj) kar pol ure da se zopet vklopim v najin odnos. Čutim, da ga pogrešam, a vendar, ko se vidiva ne znam tega včasih pokazati oz rabim čas, da se priklopim – čutim kot da se nekako zapiram, gradim zopet nek zid okoli sebe v času, ko nisva skupaj..sprožim obrambni mehanizem…velikokrat se rabim najprej objemati z njim in se zjokati..šele nato sem ok – zopet čustvena, ljubeča…
Verjetno ima to veliko opraviti z dejstvom, da sem v mladosti preživela brez očeta kar par let(delal je v tujini) in še vedno pomnim trenutke, ko je odhajal od doma in sem jokala in spet prišel nazaj…on and off…sem ponavljajoče travmatično doživljala njegov odhod in prihod….zdi se mi da v partnerskem odnosu ravnam enako…ko ga ni sem sicer ok, vendar si želim čim prej videti z njim, mu včasih težim kdaj se bova zopet videla, ko pa pride pa se rabim zopet priključiti na svoja čustva. Non stop se vkljapljam in izkljapljam in to mi vzame veliko energije…k sreči imam partnerja, ki vse to ve in se o teh stvareh iskreno in odkrito pogovarjava.
Zanima pa me kako naj razum in čustva vselej zadržim na isti frekvenci, in ne da vsakič trpim, ker izklopim en del čustev in se nato spet priklopim nanje…nekako izčrpavajoče…

Poleg tega imam še eno vprašanje…v partnerskem odnosu sva on in jaz…
Velikokrat pa me njegova družinska situacija (ločena starša, ki vseeno živita skupaj) izčrpava…njegova mati je zelo navezana nanj, zdi se kot da odnos, ki ga je imela z možem (pa ga sedaj ni več, ker sta si odtujena) projecira na sina…tako kot da je on njen mož -kam greš, kdaj prideš, z njim se hoče pogovarjati o nevem čem vse in to o stvareh, ki ne pašejo v razmerje mati-sin….in ker jaz te stvari velikokrat opazim in pokomentiram s fantom, me to seveda utruja…določenim stvarem ne pridem do konca….pri njih se zelo malo pogovarjajo…jaz pa imam nasprotno, familijo v kateri se o pomembnih stvareh vedno pogovorimo….prišla sem do tega, da včasih ne znam gledati samo naju, ampak se preveč obremenjujem z zunanjimi dejavniki, z njegovimi odnosi s starši itd…čeprav vem da na koncu bom živela z njim in ne z njimi.
Spet se mi zdi da imam to že od mladosti. Sama sem v svoji družini kot nekakšen psihoterapevt, ki je lepilo družine in že od nekdaj rešujem odnose med očetom in materjo, bratom, vse možne povezave torej….
Veliko energije usmerjam v tuje odnose-sedaj se mi zdi kot da skušam rešiti še njegovo družino, čeprav to ni v moji pristojnosti…. ne poskrbim pa zase…in kar je najpomembnejše za odnos s fantom….
Torej, kakršenkoli nasvet kako naj grem iz tega ven in se ne obremenjujem z drugimi je dobrodošel.
Hvala vam!

Lp,
5ra55

Draga 5ra55,
vaše sporočilo je napisano res povezano, z veliko mero avtorefleksije, veliko je ozaveščenega. Zato vam kot terapevt ne bi mogla dati nobenega dodatnega strokovnega nasveta, ker je očitno, da imate svojega terapevta in da vaše delo prinaša rezultate. Prav tako je občutek »varnosti« ob tem, ko berem, da se zmoreta s partnerjem o vsem pogovarjati. Sicer pa sem o temah, kaj pomenijo lastna čutenja ob nekom, za kaj smo odgovorni mi in za kaj nismo, kako svoja občutja vzeti resno, da je vse to pot in ne le poteza, s katero nekaj spremenimo,…, pisala v prejšnjih odgovorih na to temo.

Kar pa se tiče (prekomerne) čustvene udeležbe partnerja v njegovi primarni družini pa svetujem, da za več informacij pregledate temo »Čustveni odhod od doma«. Seveda pa za to, da se na tem področju kaj spremeni, NISTE odgovorni vi, ampak vaš partner.

V tem duhu vam želim srečno pot in morda najdete v sporočilu koga, ki ima podobno izkušnjo, še več spodbude.

Hvala za odgovor, kot berem sem očitno sama sebi dovolj dober terapevt…:)
Veliko dam na odnose in veliko delam na sebi, razmišljam itd…mogoče pa si včasih vseeno želim da ne bi tako globoko gledala skozi vsako situacijo…
Sem pa prebrala tudi temo odhod od doma, pa se pri tem ne bojim partnerjevega odziva, je zelo zrel kar se tega tiče…bolj se bojim, da bi njegova mati prelagala določena bremena nanj…še posebej ker bodo verjetno pri obeh starši vsaj na začetku dajali določeno finančno podporo…
Navsezadnje pa se očitno pri vseh pojavljajo določene neprijetne situacije, na podlagi katerih pa lahko samo rastemo, se učimo iz njih. Torej moramo pozitivno gledati in se učiti…premagati strahove…
Upam, da nama uspe!:)

Lep pozdrav