zmešalo se mi bo!
Ne vem, ali imam samo tak dan, ampak … ima me, da bi vpila – na vsakega, ki kaj hoce od mene, pa ceprav me vprasa samo po uri ali kaj drugega cisto nesmiselnega in pricakuje moj odgovor … Na tiste, ki me vprasajo, kako sem. Kako vendar mislite, da sem?! Recem, da “gre se kar” ali kaj podobnega – a potem, ko sem sama, izbruhnem v jok – saj vendar lazem sama sebi, ko si pravim, da bo slo! Ne zdrzim nikjer, danes razmisljam o tem, da moram pustiti sluzbo in poceti nekaj drugega, nekaj bolj koristnega, in sem besna zaradi nekaterih stvari, ki mi jih nalagajo v sluzbi. Prav zdrla bi se na nekoga – ma naj mi ze dajo mir!
hvala ti, Ana. Jaz to vprasanje dostikrat skusam kar preslisati … a se bojim, da bom nekega dne ob nekem takem povsem nedolznem vprasanju izbruhnila in nadrla tisto, cisto nic krivo osebo. Zaradi vsega skupaj. Zaradi butastih “tolazilnih” besed nekaterih. Zaradi nekaterih stvari, ki sem jih morala v zadnjem casu delati v sluzbi – pa ocitno nihce niti pomislil ni, kako mi je bilo to tezko, ker sem ob tem podozivljala njegovo umiranje, in to tako rekoc javno! Zaradi tega, ker se okrog mene lahko pogovarjajo o dopustih, o placah (ma kaj me briga za tistih par tisoc tolarjev manj!) … Zato, ker njega ni …
hvala za odgovore … v zadnjem casu ne pisem veliko, ker – naenkrat ne najdem vec besed. Ni besed, s katerimi bi lahko opisala to praznino ….. jih ni … Ko se zacenjas zavedati, da telefon ne bo zazvonil. In ko se sprasujes, v cem je smisel, da si ti se tu, ko pa do tega sveta nimas nobenega odnosa … iscem neke odgovore, pa jih ni. Limoneta, ne morem nadreti tebe, ceprav hvala za ponudbo, mogoce jo bom pa kdaj izkoristila 🙂
sem pa zadnjic res nadrla nekoga, ki je prisel k nam zvonit, in sicer res ni bil ravno vljuden. Sem se cisto razburila in mu zaprla vrata pred nosom – pa mi ni bilo zato nic lazje …
Prav imaš Špela, ne bo ti lažje… Sem poskusila. Nekateri ljudje pač ne razumejo, kaj doživljaš, drugi pa sploh ne vedo. In zato zadajajo bolečino znova in znova.
Izgubila sem mamo, po težki bolezni, ko smo bili doma par mesecev kot mesečniki… Misliš, da je v službi bil kdo kaj obziren? Kje pa. Morala sem sodelovati pri organizaciji prednovoletne zabave, se udeleževati raznih veseljačenj, še več dela so mi naložili, baje, da bi lažje pozabila…. Jaz pa sem skoraj umrla v sebi.
Saj vem, da moram naprej, ampak brez neprimerne “pomoči” drugih…
Zal mi je, T.
Ne mislim, da so ti ljudje, ki te silijo v “aktivnosti”, v resnici slabi. Ne razumejo. In bi radi “popravili” svet – tisto, kar jim ni vsec. Ko vprasajo, kako si, pricakujejo, da reces “dobro” – ker bi to pac oni radi slisali. Da bodo rekli: “no vidis, da cas res celi rane” ali kaksno podobno neumnost. V resnici nimajo pojma. Drzi se
Nekaj časa sem na: kako si, odgovarjala, še kar in podobno in si mislila svoje, potem pa je mož enkrat rekel znanki zanič in ko sem videla, da to deluje mnogo bolje kot tisti moj še kar, vsakemu mirno povem, da sem zanič in precej večji mir imam sedaj. Ko enkrat rečeš nekomu, da si zanič, te drugič ponavadi ne vpraša več.
Tudi s pozornostjo tistih, ki mislijo, da ti neskončno pomagajo, če ti serjejo po glavi sem razčistila. Pri nas so vrata odprta vsem, ki so k nam vedno prihajali. Ti so dobrodošli tudi sedaj, čeprav je včasih težko, včasih pa ti vseeno polepšajo dan.
Tistim, predvsem žlahti, ki je v dvajsetih letih prišla enkrat ali pa še to ne, sem pa po malce ovinkih – v glavnem so se najavljali pri moji mami, povedala, da mi je vseeno, če jih tudi v naslednjih dvajsetih letih vidim toliko kot prej. Ne vem, kako je to izpeljala, vem pa, da me zadnji mesec ne spravljajo več ob živce.