ZMERJANJE OTROK V VRTCU
Hčerka je stara 4 leta in hodi v vrtec drugo leto. Lansko leto je bila zelo zadovoljna z vgojiteljico in pomočnico vzgojiteljice, čeprav ji je bila pomičnica še bolj “in”. Še letos na dopustu jo je pogrešala. Pa je prišlo novo šol. leto, otroci in vzgojiteljici sta isti… Se pa je pojavil problem pri hrani – kosilo večkrat ni niti poskusila v vrtcu, kaj šele, da bi ga pojedla do konca. Sicer smo bili s strani vzgojiteljice že lani obveščeni, da ne je veliko in da pri kosilu kar nekaj “sanja”. Ker je hčerka tudi doma bolj neješče sorte, kosilo je počasi… se s tem pač nismo obremenjevali. Raste lepo, kri ima v redu, zdrava je…
Nekaj dni je bila doma zaradi vnetega grla in takrat je pri domačem kosilu povedala (in pri tem imela v očeh solze in grozno žalosten pogled), da v vrtcu ne mara jesti zato, ker je potem vedno tako žalostna. To se mi je zdelo zelo čudno, zato sem jo spraševala naprej in je rekla, da ji pomočnica vzgojiteljice (ki jo je imela še junija najraje, zdaj pa je noče niti omenit), če ne poje vse (kar NIKOLI ne poje) reče gr.. smr.. prda in da to reče še enemu fantku (zanj tudi vem, da ne je veliko, ker mi je povedala njegova mamica) in je potem ful žalostna. In da zato ne je.
Mož je to seveda takoj naslednji dan omenil vzgojiteljici (je pa rekel le, da je hčerka povedala, da jo nekdo zmerja s temi besedami in da misli, da si to tisti pač ne sme dovolit in da prosi, da s tem preneha, ker je hčerka prizadeta) in ona je to potrdila, da je to res. Da pa ni vedela, da je hčerko to tako prizadelo in da se bo pogovorila (z pomočnico vzg.). Hči je rekla, da tega res več ne govorijo.
ZDAJ PA PROBLEM:
Hčerka pravi, da z njo pomočnica vzg. sploh ne govori, hčerko že 3 dni “boli trebušček”, ponoči pride k nama z možem in jamra tudi po 2 uri, da jo boli trebušček, danes je celo bruhala…
Doma ni nobenih sprememb, v vrtec je rada hodila, zdaj pa ji že zjutraj pri vstopu v vrtec zastane korak…
Ko pride babica po njo v vrtec je vse tako kot prej – pomočnica ful prijazna…
Mislim, da nekaj je vsekakor narobe. Naj povem, da je hčerka zelo pridna in prijazna deklica, ki ne mara pretepanja in zjanja, zmerjanja, vedno je pripravljena pomagat, pa pospravit in ZELO očutljiva, če se ji zgodi krivica ali je kdo nesramen do nje. Rada ima družbo, tudi vklopi se vanjo z veseljem (sicer traja malo, pa vseeno), ne zna pa se postavit zase, drugim vedno odstopi prednost… Doma se veliko pogovarjamo, ampak trenutno smo na točki, ko ne vemo, kako naprej. Z možem sva si dala rok do konca tega tedna; če ne bo nič boljše z njenim “trebuščkom” , bova zahtevala pogovor najprej z vgojit. in pomočnico, potem pa bomo videli.
Prosim za mnenja, nasvet… – vse je dobrodošlo. In hvala.
Ko sem prebrala tvoje pisanje, mi je postalo prav težko. Ker morajo že tako majhni otroci na svoji koži izkusiti ignoranco tistih odraslih, ki so se zavestno odločili delo z najobčutljivejšimi, pa jim postane “red” pomembnejši od spontanosti. In če v neki skupinici niso sposobni krmiliti vzdušja, če kaznujejo z žaljivkami, kasneje pa z molkom in ignoranco, so oni tisti, ki tja ne sodijo. Izživljati se na takšen način, kot pišeš, je zares pritlehno. Sploh nad nekom, za katerega očitno vidiš, da ti je naklonjen.
Prav je, da je bil mož tisti, ki se je povezal z vzgojiteljico – velikokrat moški že s svojo pojavo dosežejo, da se izognejo eventuelnim “hudim besedam”. Glede na reakcijo bi predvidevala, da ženska očitno nima toliko avtoritete, kot bi človek pričakoval ali (kar pa je še neprimerno slabše) ne čuti potrebe ustaviti take izpade. Še vedno vam ostaja možnost menjave skupine ali vrtca, če se stanje ne umiri.
Vidim, da ima tvoja hči doma okolje razumevajočega zavetja. Kjer poveš, če ti je težko in kjer se močnejši navzven zavzamejo zate. Se bo pa ravno na takih primerih “utrdila”, jih več ne jemala tako k srcu – če ji boste znali razložiti, da so ljudje različni in da so drugi tisti, ki niso ravnali prav.