Hčerka je stara 4 leta in hodi v vrtec drugo leto. Lansko leto je bila zelo zadovoljna z vgojiteljico in pomočnico vzgojiteljice, čeprav ji je bila pomičnica še bolj “in”. Še letos na dopustu jo je pogrešala. Pa je prišlo novo šol. leto, otroci in vzgojiteljici sta isti… Se pa je pojavil problem pri hrani – kosilo večkrat ni niti poskusila v vrtcu, kaj šele, da bi ga pojedla do konca. Sicer smo bili s strani vzgojiteljice že lani obveščeni, da ne je veliko in da pri kosilu kar nekaj “sanja”. Ker je hčerka tudi doma bolj neješče sorte, kosilo je počasi… se s tem pač nismo obremenjevali. Raste lepo, kri ima v redu, zdrava je…

Nekaj dni je bila doma zaradi vnetega grla in takrat je pri domačem kosilu povedala (in pri tem imela v očeh solze in grozno žalosten pogled), da v vrtcu ne mara jesti zato, ker je potem vedno tako žalostna. To se mi je zdelo zelo čudno, zato sem jo spraševala naprej in je rekla, da ji pomočnica vzgojiteljice (ki jo je imela še junija najraje, zdaj pa je noče niti omenit), če ne poje vse (kar NIKOLI ne poje) reče gr.. smr.. prda in da to reče še enemu fantku (zanj tudi vem, da ne je veliko, ker mi je povedala njegova mamica) in je potem ful žalostna. In da zato ne je.

Mož je to seveda takoj naslednji dan omenil vzgojiteljici (je pa rekel le, da je hčerka povedala, da jo nekdo zmerja s temi besedami in da misli, da si to tisti pač ne sme dovolit in da prosi, da s tem preneha, ker je hčerka prizadeta) in ona je to potrdila, da je to res. Da pa ni vedela, da je hčerko to tako prizadelo in da se bo pogovorila (z pomočnico vzg.). Hči je rekla, da tega res več ne govorijo.

ZDAJ PA PROBLEM:

Hčerka pravi, da z njo pomočnica vzg. sploh ne govori, hčerko že 3 dni “boli trebušček”, ponoči pride k nama z možem in jamra tudi po 2 uri, da jo boli trebušček, danes je celo bruhala…
Doma ni nobenih sprememb, v vrtec je rada hodila, zdaj pa ji že zjutraj pri vstopu v vrtec zastane korak…
Ko pride babica po njo v vrtec je vse tako kot prej – pomočnica ful prijazna…

Mislim, da nekaj je vsekakor narobe. Naj povem, da je hčerka zelo pridna in prijazna deklica, ki ne mara pretepanja in zjanja, zmerjanja, vedno je pripravljena pomagat, pa pospravit in ZELO očutljiva, če se ji zgodi krivica ali je kdo nesramen do nje. Rada ima družbo, tudi vklopi se vanjo z veseljem (sicer traja malo, pa vseeno), ne zna pa se postavit zase, drugim vedno odstopi prednost… Doma se veliko pogovarjamo, ampak trenutno smo na točki, ko ne vemo, kako naprej. Z možem sva si dala rok do konca tega tedna; če ne bo nič boljše z njenim “trebuščkom” , bova zahtevala pogovor najprej z vgojit. in pomočnico, potem pa bomo videli.

Prosim za mnenja, nasvet… – vse je dobrodošlo. In hvala.

Dejstvo je, da ni vsak poklic za vsakogar in nekateri se skozi njega dobesedno izzivljajo. In ce so to osebe, ki naj bi pomagale pri rasti otrokove samopodobe se toliko huje. jaz mislim, da pogovor ne bo bistveno spremenil situacije, ker ima ta pomocnice tako osebnost oz. ima zelo ocitno probleme sama s sabo ter to projicira na otroke. jaz bi dala roko v ogenj, da je ta pomocnica dozivela enak pekel, verjetno s strani svojih starsev in se zdaj PODZAVESTNO znasa nad otroki in to sploh ni redek pojav. Sicer to niti najmanj ni opravicilo za njeno dejanje, ampak pomagam vam uvideti pravi vzrok tezav, ki se je na zalost lotil tudi vase hcere. otroci so zelo dojemljivi za take stvari, sploh ta bolj “obcutljivi”. zakaj sem dala v narekovaj, ker se otroci ne rodijo bolj ali manj obcutljivi, to jim privzgojijo starsi, ki dodajajo kamencek po kamencek v mozaik njihove osebnosti. In to, kar otroku privzgojimo do 8.leta, se tako zakoreniti, da je zelo tezko kasneje spreminjati. Hocem reci, da preveliko navezovanje otrok nase, nosi slabe posledice in ce se zdaj ne zna postaviti zase in daje skoz drugim prednost, ni vedno dobra vrlina. V puberteti se zna izkazati za slabo. Ucite jo samostojnosti, ampak v meji normale, da ne bo skoz od nekoga odvisna. Govorim iz izkusenj.
lp

Kar nekaj otrok ima tezave pri prehranjevanju v vrtcu – enim hrana ni vsec, drugi ne marajo jesti prehitro, tretji ne marajo jesti v skupini itd. Zame je veljalo vse nasteto in seveda nisem hotela jesti. Na vzgojiteljice imam zato precej slabe spomine, tako da razumem vaso hci, ceprav moram reci, da zmerjale me pa niso!
Z obema, vzgojiteljico in pomocnico, se vsekakor pogovorite. Recite, da razumete, da je skupino otrok, od katerih ima verjetno vsak svoje muhe, tezko prenasati in ti vcasih popustijo zivci. Vendar na noben nacin nima pravice zmerjati vase hcerke ali kateregakoli drugega otroka. To je popolnoma neprofesionalno. Povejte jima cisto vse o problemu, kaj vam je povedala hcerka, kaksne tezave so zdaj in da pricakujete, da tista, ki je tezave povzrocila, zacne resno delati na tem, da se tezave odpravijo – naj se pogovori z vaso hcerko itd. in ji obljubi, da se to ne bo vec dogajalo. Morda pisite se gospe Dragici na Vzgojo otrok in druzine.

Nekatere besede zelo različno razumemo, eni tako, drugi drugače. Če je šlo za kombinacijo besed: grda smrda prda, je to seveda mogoče razumeti kot zmerjanje, ni pa nujno, da je bilo to izrečeno v jezi. Tudi nam so nekoč rekli, da je črni vran tisti, ki zadnji poje, zlata ptička pa tisti, ki prvi poje obrok hrane. To mi nič ne diši po zmerjanju. Jaz pa verjamem, da je pomočnica izrekla sporne besede z najboljšimi nameni in v enakem pomenu, kar je včasih pomenilo črno vrano. Res da so dandanes vzgojni pogledi povsem drugačni kot pred desetletji in se otrokova pridnost ne meri več po tem, ali sprazne krožnik ali ne. Vsekakor je za preverit, katere besede so bile izrečene, mnogo važneje pa je, kako so bile izrečene in s kakšnim namenom! Potem tudi vaši deklici razložite, kaj je v resnici bilo mišljeno, če je prišlo do pomote. Moje mnenje pa je, da ni dobro, da deklico vzgajate v tako občutljivo bitje, ker je visoko občutljivost prinesla že s seboj na svet. Zelo počasi, po korakih se bo morala navadit tudi na manjšo mehkobo življenja, če ne, jo bo kasneje življenje zmlelo.

Imate hči, ki je popolnoma podobna moji najstarejši: Pri jedi je zasanjana, zelo občutljiva, kar se tiče medsebojnih odnosov med ljudmi, na splošno pa najbolj priljubljena deklica v skupini, saj vse igračke deli z drugimi, tolaži vrstnike in je do njih pozorna. Rada bi vam povedala nekaj samo v razmislek, glede na to, da si vsaj približno predstavljam žalost vaše hčere:
Prvo kot prvo: hči je bila prizadeta. Sploh ni pomembno kdo je kriv,s kakšnim tonom so bile izrečene besede, in ali je preobčutljiva…dejstvo je da je bila prizadeta in to s strani osebe, s katero preživi ogromno časa in to se ne sme dogajati!!!
Drugo kot drugo: takšni otroci, kot je vaša hči, imajo razvito zelo visoko čustveno inteligenco. Preden bosta z možem kakorkoli urgirala pri vzgojiteljicah, poskusita preko pogovora s hčerjo, odkrivati problem v čisto tretji stvari. Lahko da je otrok začutil razbujenje okoli tiste “smrde”, sedaj pa ga mori nekaj čisto drugega in se pač še vedno izgovarja na vrtec (zastanek koraka pred vstopom,itd…). Verjemite mi, govorim iz lastnih izkušenj, takšni otroci bi si lahko prislužili oskarja za igro in veliko več pogovora je potrebno, da odkrijemo pravi problem.
Glede trebuščka jo pa le peljite k zdravniku. 🙂

Opisala bom primer fantka ki ga dobro poznam.
Lani šel prvič v vrtec.
Z vzgojiteljico se ni ujel (osebno sem zahtevala da mojih dvojčkov ne dajo v njeno skupino, ker mi gospa ni nič simpatična).
Celo leto imel težave z hrano. Se upira, bruhal.
Vzgojiteljica je mami šele po dveh mesecih povedala, da fantek bruha v vrtcu.
Zadnja dva meseca v vrtcu ni pojedel čisto nič. Vzgojiteljica je rekla da naj ga peljejo k psihijatru, da z njim ni vse v redu.

Začne se novo šolsko leto. Fantek zamenja skupino. Mamica opozori novo vzgojiteljico na ta problem in fantek po dveh dneh je vse normalno kot ostali otroci. Prosi še za repete.

Zaključek. Moj občutek oziroma zahteva, da otroci ne gredo k njej v skupini je bil tapravi.

Osebno imam mišljenje, da je velik del vzgojiteljic, strašno užaljeni, če jih starši kaj opomnejo. Včasih se premalo zavedajo, da kar lahko rečeš in narediš enemu otročku, bo drugega strašno prizadela.

Če bi bila jaz na tvojem mestu in bi začutila, da stvari ne grejo na bolje, zamenjala skupino ali celo vrtec. V samem štartu pa bi se pogovorila z vzgojiteljico in varuhinja, na koncu pa še z ravnateljico, če ne bi bilo učinka.

Pa ne daj se kar tako mimogrede odpraviti.

ZAUPAJ SVOJIM OBČUTKOM IN SVOJEMU OTROKU!

j

Lepo pozdravljeni!

Vaša punčka doživlja stisko, ki jo pa najbrž zelo težko ubesedi, kar je razumljivo, saj je stara šele štiri leta. Vendar že zelo dobro ve, kaj je krivica in kdaj jo ljudje sramotijo, oz. se do nje vedejo na neprimeren način. Vsi smo prizadeti, če nas nekdo, ki mu zaupamo, postavi na stranski tir ali nas sramoti. Čeprav morda še sama z možem točno ne vesta kaj se dogaja, ji sedaj morata stati ob strani. Poskušajta se z njo veliko pogovarjati. Seveda pa je vsekakor potrebno zadevo razrešit pri vzgojiteljici oz. v vrtcu. Če se vidva ne bosta postavila za svojega otroka, se ne bo nihče. V vrtcu mora biti zanjo varno, vi ste dala otroka v varstvo in ste bila prepričana, da bodo najbolje poskrbeli zanjo. In to so tudi dolžni. Če je otrok v vrtcu pod pritiskom ali se ne more sprostiti, hodi v vrtec s težkimi koraki, je potrebno nujno rešit problem. Otrok si svojih čustvenih odzivov in bolečin v trebuščku ne izmišlja in ga je potrebno vzeti zelo resno. In resnično samo vidva na tem svetu ji lahko zagotovita, da se bo ona počutila varno v okolju, v katerega odhaja, ko ste vsi z doma. Pogovorite se z vzgojiteljico o vsem, kar vas skrbi in kar vam otrok pove. Povejte jasno, kaj so vaša pričakovanja in česa več ne želite, da se z vašim otrokom v vrtcu počne. Včasih je kakšna vzgojiteljica zelo prepričana v svoj pristop, vendar kar vztrajajte, pa če tudi greste petkrat v vrtec za isto zadevo. Ona vam je dolžna zagotoviti kvalitetno varstvo, brez sramotenja pri kosilu.

Težko vam je in vas boli, ko gledate, kako zlorabljajo vašo hčerko. Čeprav se to dogaja zaradi neznanja in nepredelanih stisk, vi veste, da to ni prav, zato vztrajajte. Samo vidva sta tista, ki ji bosta sedaj pomagala premagati težave, ji stala ob strani, vsekakor pa vzela vsako njeno občutje in doživljanje zelo resno.

Upam, da se boste uspeli dogovoriti na način, da bo vaši hčerki v vrtcu varno in prijetno, saj ste ji dožni zagotoviti takšno varstvo. Verjamem, da boste našli pravo rešitev, ker ste zelo čuteča in senzitivna mama, ki ji je mar za svoje dete. Verjemite mi, obrestovalo se vam bo.

Vsem trem želim vse dobro!

Sabina Stanovnik,
spec. Zakonske in družinske terapije