ZMERJANJE OTROK V VRTCU
Hčerka je stara 4 leta in hodi v vrtec drugo leto. Lansko leto je bila zelo zadovoljna z vgojiteljico in pomočnico vzgojiteljice, čeprav ji je bila pomičnica še bolj “in”. Še letos na dopustu jo je pogrešala. Pa je prišlo novo šol. leto, otroci in vzgojiteljici sta isti… Se pa je pojavil problem pri hrani – kosilo večkrat ni niti poskusila v vrtcu, kaj šele, da bi ga pojedla do konca. Sicer smo bili s strani vzgojiteljice že lani obveščeni, da ne je veliko in da pri kosilu kar nekaj “sanja”. Ker je hčerka tudi doma bolj neješče sorte, kosilo je počasi… se s tem pač nismo obremenjevali. Raste lepo, kri ima v redu, zdrava je…
Nekaj dni je bila doma zaradi vnetega grla in takrat je pri domačem kosilu povedala (in pri tem imela v očeh solze in grozno žalosten pogled), da v vrtcu ne mara jesti zato, ker je potem vedno tako žalostna. To se mi je zdelo zelo čudno, zato sem jo spraševala naprej in je rekla, da ji pomočnica vzgojiteljice (ki jo je imela še junija najraje, zdaj pa je noče niti omenit), če ne poje vse (kar NIKOLI ne poje) reče gr.. smr.. prda in da to reče še enemu fantku (zanj tudi vem, da ne je veliko, ker mi je povedala njegova mamica) in je potem ful žalostna. In da zato ne je.
Mož je to seveda takoj naslednji dan omenil vzgojiteljici (je pa rekel le, da je hčerka povedala, da jo nekdo zmerja s temi besedami in da misli, da si to tisti pač ne sme dovolit in da prosi, da s tem preneha, ker je hčerka prizadeta) in ona je to potrdila, da je to res. Da pa ni vedela, da je hčerko to tako prizadelo in da se bo pogovorila (z pomočnico vzg.). Hči je rekla, da tega res več ne govorijo.
ZDAJ PA PROBLEM:
Hčerka pravi, da z njo pomočnica vzg. sploh ne govori, hčerko že 3 dni “boli trebušček”, ponoči pride k nama z možem in jamra tudi po 2 uri, da jo boli trebušček, danes je celo bruhala…
Doma ni nobenih sprememb, v vrtec je rada hodila, zdaj pa ji že zjutraj pri vstopu v vrtec zastane korak…
Ko pride babica po njo v vrtec je vse tako kot prej – pomočnica ful prijazna…
Mislim, da nekaj je vsekakor narobe. Naj povem, da je hčerka zelo pridna in prijazna deklica, ki ne mara pretepanja in zjanja, zmerjanja, vedno je pripravljena pomagat, pa pospravit in ZELO očutljiva, če se ji zgodi krivica ali je kdo nesramen do nje. Rada ima družbo, tudi vklopi se vanjo z veseljem (sicer traja malo, pa vseeno), ne zna pa se postavit zase, drugim vedno odstopi prednost… Doma se veliko pogovarjamo, ampak trenutno smo na točki, ko ne vemo, kako naprej. Z možem sva si dala rok do konca tega tedna; če ne bo nič boljše z njenim “trebuščkom” , bova zahtevala pogovor najprej z vgojit. in pomočnico, potem pa bomo videli.
Prosim za mnenja, nasvet… – vse je dobrodošlo. In hvala.
Kar z to pomočnico se pogovori. In to ne v prijaznem tonu. Zahtevaj, da je prijazna s tvojim otrokom. Enako povej tudi vzgojiteljici, naj naredi red v skupini. Če ne bo bolje, naredi kraval na upravi.
Če bosta preveč prijazna, ne bo nič bolje. Očitno gospa ni usposobljena za to delo, tvoj otrok pa naj to prenaša, ti pa še plačuješ za to!
Jaz sem imela podoben primer. Sem sicer prijazno a zelo odločno povedala, da NE DOVOLIM, da mojemu otroku to in to počnejo in da bom ukrepala, če ne bo TAKOJ bolje. Po tem nismo imeli nobenih problemov več. Nič se bat!
Ja, res so otroške duše tako nežne in občutljive, da še vemo ne, kdaj jih prizadenemo. Veste, otroke upoštevam in vsakega smatram kot neponovljivega, enkratnega, nežnega, občutljivega. Dejanje oz. besede so bile morda izrečenene v šali, a vem, da otrok šale ne zazna, zato moramo bilti zelo previdni. Še to je: v skupini je vedno več kot en otrok, dela se veliko, nevede morda koga samo preslišiš, ko se z mnejem ali vprašanje obrne nate in ga s tem globoko prizadeneš in užališ. Seveda, vsak otrok je individum, potreben vse pozornost in nežnosti.
Takole vam povem v tem primeru. Če bi bila jaz na mestu pomočnice, bi se z vašim otrokom takoj odkrito pomenila in se mu tudi opravičla. Veste kako otrok hitro odpusti in pozabi, pa zelo dobro se mu zdi, sprejema vzorec, ja, če naredim napako, prizadanem nekoga, se mi ni težko opravičit. Morda se komu zdi, da je vaš otrok bolj občutljiv, ampak tak je, takega je treba sprejeti in v skladu z njim tudi postopati.
Vse dobro….
Pozdravljena,
kar hudo mi je, ko sem prebrala vašo zgodbo. Napisala bom svoje mnenje. Vzgojitelju, učitelju, pomočniku je treba vedno direktno povedati ali pa tudi očitati in zahtevati pojasnilo za stvari, ki jih je naredil v vašemu otroku, sploh pa še, če je tako nekonflikten in prijazen otrok, kot pravite. Naj se zavedajo, da si ne smejo dovoliti teptanja in na nek način poniževanja. Bolj, ko si obziren v konfliktnih situacijah, več si dovolijo, ker enostavno ni posledic. To, da je prijazna v prisotnosti staršev, babic je razumljivo, saj to so v naši prisotnosti itak vsi. Meni osebno je merilo, kakšen vzgojitelj, učitelj je nekdo odnos mojega otroka do te osebe (kako ga doživlja, ga sprejema ali zavrača…..). Ne bojte se, da bi z direktnim pogovorom naredili škodo vašemu otroku. Tudi ne pristopite v smislu: oprostite, ne vzemite tega osebno,…., saj jo s tem že operete krivde. Bodite konkretni, direktni, odločni. Kdo se bo postavil na stran vašega otroka, če ne ravno vi?
veliko sreče
Spoštovani!
Ste morda pomislili, da jo pač res le boli trebušček. Namreč, zmotila me je “svetniškost” vaše hčere in ker sama delam v šolstvu, se bojim, da pa morda le ni tako, kot izgleda. Starši vse prevečkrat vidite le eno plat otrok, v šoli oz. vrtcu so lahko čisto drugačni. Večina, res večina otrok dandanes je grozno razvajenih, dovolijo pa si prav vse in prav nič se ne čudim, če komu od pedagoških delavcev kdaj popustijo živci in otroku nekaj reče …
Nehajmo se že vtikati v pedagoške delavce in jih kriviti za vse. hčerki lahko tudi odpoveste kosili, če ne je, a ni to zelo elegantna rešitev?
LP!
preverjeno je, da vzgojiteljice v večini same najbolj potrebujejo psihoterapevta, res pa je tudi , da zelo malo posedujejo tega znanaja, na žalost… po lastni izkušnji vem, da če jim kaj rečeš, najprej reagirajo z užaljenostjo, potem pa ignorirajo otroka…. o sebi pa imajo občutek da so absorbirale celotno vesoljno znanost…
opravičujem se izjemam, ki veljajo kot strokovne vzgojiteljice….
ampak vztrajati je potrebno do konca, seveda če upravičeno vidiš, da se dela krivica tvojemu otroku, tudi do mimistrstva za šolstvo…
vsak posel je potrebno opravljati profesionalno, kdor tega ne zna, ni za posel….