Sem mati dveh otrok in trenutno živim sama. Po ločitvi sem se kar hitro pobrala, mislim tako čustveno kot materialno. Živim sama z otroci že dve leti in pol in moram povedati, da sedaj funkcioniramo, kot družina odlično. Bivši mož pride otroke vsake toliko časa iskat in jih kam pelje, kakšne druge pomoči pa od njega nisem deležna pri sami vzgoji otrok.
Ločila sva se zaradi tega, ker je spoznal drugo. V tistem času, ko se je vse to dogajalo je postal razdražljiv, odganjal je otroke od sebe, še takrat ko je bil doma pa je bil zagrenjen in tečen. Skratka od njega ni bilo popolnoma nič, še položnice je prenehal plačevati. Moram rečt da že tudi prej ni bilo veliko pomoči od njega, v tem času pa se je vse skupaj še bolj poslabšalo. Po tedenskem razmisleku in pogovoru z njim sem prišla do zaključka, da se je čustveno preveč zapletel s to žensko, celo prepričana sem bila da se je v njo tudi zaljubil, saj mu družina ni več popolnoma nič pomenila.
Po ločitvi sem tudi spoznala moškega, ki je bil do mene in otrok zelo dober, vendar sem kmalu ugotovila, da ni največkrat prisoten poleg mene takrat ko bi ga potrebovala, ampak samo takrat, ko se njemu zazdi. Tako sva najin odnos počasi ohlajala in ga pripeljala do mrtve točke.
Pred nekaj meseci pa se je začel okrog mene ponovno sukati bivši mož. Toliko pozornosti in sodelovanja z njegove strani nisem bila deležna v celi zgodovini najinega zakona, tudi kar se otrok tiče. Izvedela sem tudi, da se je z žensko razšel in da je trenutno sam. Veliko me vabi ven in tudi kliče po tel., skratka neprestano se trudi. Če sem čisto poštena ga imam še vedno rada in tudi fizično me še vedno privlači in priznam, da mi paše vsa ta pozornost, vendar je vedno prisoten grenak priokus nezaupanja, občutka da se pa mogoče iz mene norčuje…
Res pa je da več ne bi mogla z njim živeti in se nanj opreti, kot na nekoga, ki bi mu lahko zaupala. Pa vseeno bi vas prosila za nasvet, kako naj svoja pozitivna čustva do njega skrijem? Kako naj se obnašam? Še vedno se v njegovi družbi počutim dobro, rada ga slišim in vidim. Nočem mu dajati nobenega upanja, da pa je kje še upanje za najino ponovno skupno prihodnost. Bojim se, da bi morala še enkrat doživljati vse bolečine in razočaranaja, kot sem jih že enkrat.Mislim, da sem mu vso zadevo oprostila, vendar sem pa prepričana, da pozabila ne bom nikoli!

Spoštovana marcipanka,

verjamem, da je težko ponovno sesti na nezaceljene rane, preveč negotovosti in strahu je še, sploh pa misel na ponovno stopanje v stari odnos kliče vse negativne občutke in čustva nazaj, saj ste si, kot pravite, ravno lepo uredila čustveno in socialno življenje z otrokoma.

Vendar je iz vašega pisanja čutiti, da čustveno sploh še niste predelali ločitve, ampak da ste z jezo, prezirom in zaničevanjem (ki so normalen odziv na prevaro) zgolj pometli pod preprogo in zraven nevede odvrgli še priložnost za resnično predelavo stiske – proces žalovanja. In danes imate celo situacijo, ko se vam bivši vrača. Saj se od vas tudi on v bistvu sploh še ni poslovil. Tako so me iz vašega pisma nagovorili posebej zadnji stavki, začenši z »Res pa je…«.

Najprej pa nekaj besed o odgovornosti za prevaro: zanjo mora storilec nositi tudi posledice, zato za nezvestobo prevzema polno odgovornost – pri tem ne obstaja korak nazaj ali vstran. Ko moški tako zbeži iz zveze, iz družine, je to zavoljo nepredelane stiske iz primarne družine, ki ga nekako “sili” v prevaro; doma mu nihče ni ponazoril kaj pomeni prevzemati odgovornosti za svoje življenje, za odnos, za samostojnost, to ni mačji kašelj. Tega te starši naučijo le z vzorom. In če so se že starši med sabo vedli neodgovorno, potem se otrok, ko odraste, ne more kar odločiti in se z istim trenutkom zavedati odgovornosti v odnosih. Če npr. fantek živi v družini, kjer očeta po večini ni bilo (ali pa je bil doma, a čustveno odsoten), je ta pogosto čustveno tako povezan z materjo, da ga le-ta prične vedno bolj jemati za čustvenega partnerja (kar žalostno nadomesti odsotnega moža) ter od njega postopoma prične pričakovati celo (čustveno) odrasle odgovore. Žal je takšno življenje lahko peklensko, saj najprej kot otrok čutiš, da nimaš matere; od tebe pričakuje nekaj popolnoma drugega, ki ji kot otrok lahko daš. In seveda takšna mati ni vredna zaupanja, še več, ker je hkrati čustveno prezahtevna in ogrožajoča, bo “otroka-partnerja” sicer razvajala, hkrati pa zavračala takrat, ko se ne bo zmogel odzvati na njene ženske potrebe. Takšna mati je lahko čisto fajn oseba, le da svojo stisko predeluje na otroku, s katerim sploh ni povezana, ta pa še nima orodij za zaustavitev tovrstne zlorabe. Tako je moški iz takega fantka dobesedno zavezan ponavljanju očetovske odsotnosti in bežanja…

In ženska v svetu takšnega moškega postane LE nekaj, kar od njega (sploh pa, če se ji predaš) ZAHTEVA PREVEČ. Kako naj torej tak fantek postane odrasel moški, ne da bi se nenehno bal, da za vsem lepim v odnosu pride kruta realnost in zato raje beži (na različne načine) še preden se sploh kaj zares zgod! In vselej zakrivi nekaj, kar je bilo njemu že itak po krivem storjeno – prevaro. A tokrat ni več otrok, ampak odrasla oseba, ki lahko nekaj naredi. Upam, da je zgornja ilustracija zgovorna, pa čeprav – poudarjam – je le ilustracija, ki nujno ne odgovarja partnerjevi zgodbi.

Odtod vam predajam nekaj izzivov:
1. zakaj neki bi sploh skrivala čustva (pozitivna ali pa negativna)? ali ne bi to pomenilo, da mučite ravno sebe, da zanikate svoje občutke? Saj se vendar spoštujete, poglejte samo koliko ste zmožna sama narediti zase in družino brez moževe podpore! Moški, ki hoče z vami na skupno popotovanje mora odslej imeti precej več “prtljage” v svojih kovčkih kot nekoč! Če se počutite v njegovi družbi zopet v redu, zakaj to skrivati? A ni to lepo? Seveda to pomeni tudi, da mora ta človek začutiti in prenesti tudi ves “negativni paket” za nazaj, katerega mu morda še sploh niste predala.
2. tako sledi: vi se obnašajte odgovorno in v skladu s tem, kaj oz. kako čutite in mislite – tj. če hočete pričeti verjeti v iskren in odkrit odnos, ravnajte iskreno in brez skrivalnic, ker te »ne vžgejo« v čustvenih igrah. Drugače ne bo šlo kot bi moralo.
3. to, da se počutite dobro in ga radi videvate je popolnoma normalno, saj je ČUSTVENO še vedno del vas, le da še niste uspeli razdelati stiske v zvezi s prevaro, ki vaju je ločila. Ne zavrzite tega stran!
4. seveda je razumljivo, da mu nočete dati upanja, ker vas je groza, da bi vas zopet prevaral.

In na tem mestu se je potrebno za hip ustaviti: če ste mu odpustila oz. oprostila, on to že ve in čuti, in vam zato mora izkazati spoštovanje, da ga še vedno sprejemate, pa čeprav je zagrešil nezvestobo. S tem, ko bi se vi radi malo družili z njim, ker vam godi (dolgo pogrešana) pozornost, v bistvu previdno sporočate, da ste odprta za nov poskus, toda ne kar tako: najprej potrebujete ZAČUTITI od tega moškega obžalovanje, priznanje in prevzem odgovornosti zase in za prihodnost odnosa. Sicer ga najbrž res nima smisla graditi na novo. Morda človek potrebuje le spoznanje, da ga končno ena ženska jemlje ZARES kot moškega, ki lahko poskrbi zase, ki pa seveda ni popoln (kdo pa je?). In kakor vsi potrebuje podporo, da lahko sprejme, predela in razume, kaj se mu čustveno dogaja – to mu lahko da le odgovorna in samostojna ženska, ki čuti ljubezen; vsekakor pa svojo moškost v celoti mora poiskati in predelati ob očetu oz. ob moškem, ki je zanj skrbel v otroštvu (taka je pač razvojna zakonitost spolne identitete).

Skratka, vi se odločate, ali boste DOPUSTILI, da se vam moški “sukajo” okoli vašega življenja, da vas zvabijo k sebi le, ko vas potrebujejo, da vas prevarajo, izkoristijo ali ne… in vaš bodoči moški, naj se odloči ali bo dopustil, pregovorno rečeno, da bo še naprej dišal po materini krvi ali pa se bo enkrat le odpravil k očetu na čiščenje in pranje (beri: na moški pogovor), in ali bo z vami odtlej zaživel tako, da bo z vami delil ranljivost v vsakem trenutku – v dobrem in slabem, ne samo takrat, ko vas rabi za tolažbo ali ne. Če se nam za zaljubljenost v življenju ni potrebno odločati, saj zanjo poskrbi narava ali pa Bog – če želite, ne pozabimo, da je za resno partnersko ljubezen odločitev KLJUČNA.

Srečno!

G. Edin Najlepša hvala za izčrpen odgovor.

Zelo resnično ste ponazorili odnos med bivšim možem in njegovimi starši!S tem, da je družino zapustila mama, ker se je zaljubila v drugega. Oče pa je sina v času ločevanja pošiljal k mami, da bi se vrnila domov. Seveda pa se ni premislila, tako da je takrat tudi odšla. Prepričana sem, da ji ne oče niti sin še do danes nista odpustila tega dejanja.

Zadeva med nama se odvija zelo počasi in tako tudi čutim, da je prav. Skrbijo pa me najini otroci. Kako oni gledajo na te stvari-ločitev-pa ponovno prijateljstvo med nekdaj ločenima staršema? Ne želim si, da bi zaradi najinih muh trpela kakorkoli!
Sedaj se počutita varna in sta rada doma!! Nič pa še ne vesta, da se med nama kaj plete. Mislim, da je tako prav-saj jih ni treba v to vpletat!?Končno pa še sama ne vem kako se bo najin odnos razvil in do kje??

Težko je priznam najbolj to, ker ne vem kje naj začnem oz. kako zopet postaviti neke zdrave temelje v samem odnosu. Trenutno je fino tako, on na svojem, jaz na svojem-pa se vidiva, ko nama paše. Po drugi strani pa se zavedam, da tako ne bo šlo v nedogled ali pač?

lepo vas pozdravlja
marcipanka