Pozdravljeni!

Ne vem kje naj začnem, najbolje da kar na začetku. Zd se mi, da sem v zelo čudnem “obdobju” oziroma “stanju”. Vem, da te stvari iz preteklosti, družinski sistem itd močno zaznamujejo in vedno bolj ugotavljam, da je preteklost zaznamovala tudi mene, pa ne ravno v pozitivnem smislu.

Kako bi se opisala …teorijo vem, ko pa želim to teorijo spraviti v prakso sem nemočna …Mi ne uspe. Delim odlične nasvete drugim, sama pa si ne znam pomagati.

Počutim se apatično, imam fanta, 3 leta …vem da je dober, da me ljubi …vse mi je, hkrati se ne odzivam. Ne vem kaj imam. V sedanjih trenutkih nisem srečna, npr ko grem na sprehod ob morju, drugi dan ko mislim na to, vem, da sem se imela lepo.

Bolj ko razmišljam …na vzven sploh ne pokažem kdo sem. Nisem samozavestna, igram da sem, nisem flegmatik, pa se delam, da sem … zakaj? Ne vem, to je nekakšna “zaščita” pred zunanjostjo.

Pole tega mi res “kronično” primankuje samozavesti oziroma imam res slabo samopodobo. Npr, imam same 10 na faksu, pa vseeno, se mi to ne zdi nič dobrega, pozitivnega. Če slišim, da ima kdo sam 8, mi je to res uff, dobr in sem nanj ponosna. Skratka sem absolutno prestroga do same sebe in nikakor nisem na nič ponosna !

Motijo me še nekatere stari na meni, … katere me saj po mojem mišljenju zelo označujejo in mi ne pustijo, da res zadiham.

Ker se več ali manj počutim obupno v svoji koži se izogibam ljudem, ampak tako neopazno, da tega seveda ni videti navzven.

Zadnje čase s ne morim niti sprostit v spolnosti …Pojma nimam za kaj, ampak ne čutim poželenja. Vendar dvomim, da jekriv partner, problem je v meni.

Vedno nosim s seboj občutek sramu, v mislih popravljam besede, ki sem jh kdaj izrekla …SKRATKA vse skupaj je smešno. Obžalujem nekatere dogodke…itd.

Grozno mi bi bilo, da bi šla k svoji osebni zdravnici po napotnico za ne vem -psihiatra, ni šans. Zanima me, si lahko sama pomagam …mogoče preberem kakšno knjigo …?

Ker ubistvu, res bi se rada osvoodila tega sramu … in pa bila ponosna nase, na to kar sem …!

Draga monty!

Ob branju vašega sporočila se mi je postavilo, kar nekaj vprašanj, pa kljub temu nekaj misli na vašo temo.
Iz povedanega je razbrati, da niste zadovoljni sami s sabo oziroma s svojim življenjem. Glede na to, da ste to napisali, se tega tudi zavedate. Do tega, da bi bili zadovoljni vam manjka še kakšna stopnička; najprej, da pri sebi predelate nekatere stvari iz preteklosti, in jim ne dovolite, da vas še naprej obremenjujejo, potem, da ugotovite, kaj si želite in kaj si postavljate za cilj ter da to počasi tudi uresničujete in dosegate.
Očitno imate kar nekaj stvari nakatere ste lahko ponosni in bodite ponosni nase in na svoja dejanja.
Predvsem pa; ne se izogibat ljudem okoli sebe, kajti z njihovo pomočjo boste lažje shajali skozi življenje (prijatelji, družina…).

Radi se imejte in bodite zvesti sami sebi, potem boste lažje vstopali v odnose z drugimi (predvsem v parnerstvu).

Razmislite o vključitvi v kakšno skupino (za samopomoč ali interesno), ki vam bi lahko bila v pomoč pri premagovanju opisanih težav.

Vso srečo in lep pozdrav,

Mihaela.

Pri meni je podoben problem in ti povem sem prebrala veliko knjig in tudi upoštevala nasvete in ni mč pomagalo. Psihoterapevt ti pa itak najde samo vzrok zakaj si taka in je potem še vedno vse na tebi, da to rešiš. Tko da od zdravnikov po mojem mnenju itak nč ni.
Sama se moreš znajti in delati na sebi-edino tako se boš rešila strahov, zalosti, osamljenosti,…,

Veliko sreče.

LP