Morda so moje skrbi neupravičene. Vseeno pa čutim, da je moja dolžnost, da nekaj storim.
Ko se nama je rodil prvi otrok, me je prvič obšla čudna slutnja. Mož je dojenčku ponujal spodnjo ustnico za sesanje. Mali se je trudil in seveda ničesar prisesal. Možu se je zdelo zabavno, meni precej manj.
Nekako sva vozila skupaj, imela precej logističnih problemov, ker prihaja partner iz drugega okolja, ampak nazadnje sva se ustalila, kupila stanovanje, dobila službo in si omislila drugega otroka.
Vmes sva imela hudo krizo. Imel je vsaj dve drugi punci, s katerima me je varal. Od takrat se mi je vcepilo nezaupanje. Ne verjamem več v njegove besede. Ker vem, da je sposoben laži. Prehodno, ko sem raziskovala njegovo drugo zvezo sem naletela na številne porno strani na računalniku. Potem je vse skupaj zaklenil, tako da nimam več dostopa. Ko sem ga spoznala, je govoril o svoji mami, ki jo je obsodil za shizofreno. Krivil jo je za hudo bolezen, ki jo je doživel v dvajsetih. Da je histerična, nerazsodna do svojega moža/očeta ..ip. V času najine skupnosti zadnje 10 let je stike s starši sicer vzdrževal, vendar redko. Zadnje leto pa imam občutek kot bi si želel mami z nečim odkupiti. Večkrat jo pokliče, vpraša za mnenje. Najinega otroka oblači kot bi si želela mama-vse mora biti oprano, belo, lasje počesani v eno stran..Mami dnevno pošilja slike najinega malčka in je zelo zadovoljen, ko ga mama pohvali. Zdi se mi, da potrebuje te pohvale, da ga to napoji, da je bolj zadovoljen sam s seboj. Otroka razvaja s tisoč malenkostmi, mu neprestano kupuje igrače..ip. Zvečer leži dolgo ob njem, ga ljubkuje in boža. Meni pa se zopet vrača čudna slutnja. Morda zato, ker so v vrtcu omenili, da se mali zelo ukvarja s svojim spolovilom. Ker ima otrok čudne besede npr hočeš, da te polulam, moj lulček je ves čas pokonci, daj ga pobožaj…Moja lulika (urin) je topla, a se je hočeš dotakniti. Včasih me začne lizati po obrazu ali prsih…kar tako. Od kod mu to??? Ne vem, morda sem res malo nora in je vse skupaj del razvoja. A slutnja, da mož na neagresiven način bolezensko zlorablja sina, ostaja. Morda potrebuje tako zelo sinovo pozornost za svoj obstoj, da je to preraslo v nek čuden odnos med njima. Ne verjamem, da je kaj več kot pretirano ljubkovanje, a vseeno. Kje so meje? Kaj je še normalno, kaj bolezensko? Otrok ga ima rad, veliko časa preživi z očkom. Kako naj preverim, da otroku ne škodi. Naj zaupam psihologinji v vrtcu? Otrok je star 4,5 leta. Odnos med nama s partnerjem je slab. Neprestano sva v prepirih. Velikokrat zaradi otroka. Imava povsem drugačna mnenja glede vzgoje. Prepirava se že zaradi tega kaj naj obleče ali kaj na poje. Vsi pravijo kako skrben očka da je. Ne vem, ampak sama občutim stvari drugače. Morda zato, ker meni ne nameni nobene pozornosti pač pa toliko več otroku. Kot bi on bil njegova ljubica. Ne morem se otresti te misli. Spolnost med nama je redka morda enkrat mesečno, predvsem zato, ker sva nenehno v prepiru. Sem morda tudi sama kriva? Odpravljava se na počitnice z njegovo mamo. Namesto, da bi se podili kje po naravi, bomo ogledovali mesta. Ker želi ustreči njej, svoji mami. Občutek imam, da se jo partner po tihem boji. Potrebuje njeno potrditev, tudi v tem kako “lepo vzgaja” najinega otroka. Meni je vseeno, kaj ima otrok oblečeno, le da se zabava in se imava lepo. Ta čudna skrb, ki me obletava, te se ne morem znebiti…. Da so ti odnosi bolezenski in jih moj parter ne zmore preseči.

Spoštovana,

skrbi niso nikoli neupravičene, vedno je nekaj kar jih ustvarja, zato imamo pogovore, za začetek je v redu tudi spletni forum. Ob prebiranju vašega opisa odnosa med očetom in sinom povsem prevladujejo občutki gnusa, sramu, krivde, podobno je v zvezi z aferami. Vaše skrbi so najverjetneje rezultat enakih občutkov. Dajte si zaupati in se čim prej usedite s partnerjem v zvezi s tem, kajti prvič, sinovo vedenje kaže simptome spolne zlorabe in drugič si odgovorite na vprašanje, kaj počnem v partnerstvu, ki me postavlja v kot ponižanja in zavrženosti?

Če greva k očetovstvu – ne moremo kar tako vstopati v otrokovo telo, tudi zabava mora biti prilagojena otrokovi starosti in varnosti. Sesanje kot refleks ni namenjeno odnosu med očetom in sinom, temveč ima ohranitveno in čustveno razvojno vlogo v odnosu med mamo in otrokom, otrok sesa dojko ne kakršnokoli ustnico!, se hrani, obenem razvija navezanost v odnosu do mame, toplino, varnost, nežnost… To ni zabava, ne dojenček ne malček ne poznata zabave kot jo odrasli, ker jemlje stvari dobesedno (možgani še niso razviti, da bi dojeli metaforo, abstrakcijo, figurativnost, komičnost itn.). Oče po naravni poti nima intimnega telesnega stika z dojencem, ker je to rezervirano področje za mamo in otroka v varnem kontekstu. Le-ta odnos je svét, očetova vloga ob dojenčku je kvečjemu pomoč mami, ki je v tem obdobju telesno in psihično bolj obremenjena (podiranje kupčkov, previjanje, vožnja z vozičkom, gospodinjska pomoč itn.). Kakorkoli že, vajin otrok je danes star že 4,5 let in kaže znake zlorabe, treba bo resno poprijeti in delati od tu naprej, da se prepreči hujša škoda.

Spolna zloraba ni le v tem, da se v odnosu dogaja penetracija itn., vsi neprimerni dotiki, pogledi, vsako neprimerno telesno vsiljevanje odraslega telesa ali udov nad oz. do otroka, pri čemer se odrasli vzburja, pa naj bo še tako zabavno tudi za otroka! – je čista zloraba otrokove nedolžnosti, neizkušenosti in telesne nedotakljivosti. V praksi je to zaustavitev (varnega) razvoja, saj otrok hočeš nočeš prenaša izkušnje in čutenja, ki jih ne pozna in so mu tuja, ki niso razvojna, zato jih ne more in ne sme predelovati.

Normalno je, da ne morete vsega vedeti, zato vam priporočam, da se v zvezi s problemom zlorabe izobrazite, priporočam, da kontaktirate kolegico specialistko za področje spolnih zlorab, dr. Tanjo Repič Slavič (berite tudi njeno knjigo Nemi kriki spolne zlorabe, nekaj statističnih podatkov iz knjige), lahko pa se obrnete tudi na Združenje proti spolnemu zlorabljanju otrok, kjer je precej izobraževalnih dogodkov in programov za starše in žrtve.

Skratka, vaša negotovost in zmedenost glede tega kaj je in kaj ni zloraba v vašem primeru je razumljiva, ker je področje spolnih zlorab obskurno, mejno, to so spolzka tla. Vendar zato imamo lastne občutke, ki jim lahko zaupamo, saj so odziv na situacijo v odnosu oz. socialni kontekst in zahtevajo pogovor o pomenu le-teh, da se doseže mir in varnost. In imamo strokovnjake za pomoč. Če starš ali skrbnik nima razdelanih razmejitev glede tega kaj je dovoljeno, varno in kaj ne, potem je to nekaj, kar istemu v odnosih dela precej težav, je morda nekaj, kar mu je znano iz njegovega oz. njenega otroštva, pa je ostalo nenaslovljeno, nepredelano in nepojasnjeno. Skratka, otrokova varnost oz. razvoj je najpomembnejša skrb starša in če čutite in vidite, da se nekaj dogaja, kar vnaša nemir v vas in družino, takoj ustaviti te stike, morate poseči vmes in lotita se resnih pogovorov.

Ravno zaradi resnosti problematike pri obravnavi otrokovih, človekovih pravic se zloraba zoper spolno nedotakljivost tudi kazensko preganja (glej Kazenski zakonik).

Z vidika partnerstva se prav tako nehajte slepiti, a najprej uredite otrokovo varnost. Vam to, da vam vzgojitelji z zaskrbljenostjo opisujejo, da se z otrokom nekaj čudnega dogaja tudi v varstvu ni dovolj, da sestavite še zadnji kos sestavljanke o spolni zlorabi?