zlobni starčki
Moj mož je pred 6 leti zbolel za rakom. Za vse je bilo to zelo težko obdobje prepleteno s strahom, trpljenjem, upanjem….
Kaj hočem povedati, da drugače dober mož, oče je v tem obdobju postal nemogoč. Žaljiv, negativc, jezen na ves svet in posledično se je potem znašal na ljudi okoli sebe.
Hvala B., da sem imela toliko razuma, da to ni on, ampak ta strah, jeza in nemoč totalno spremenita človeka.
Človek nenehno rabi potrditev, da je potrebe ter občudovanje. Ko si starejši si čezdalje večkrat samo opazovalec in si jezen nad svojo nemoč in posledično (ne vsi) se braniš oziroma filaš baterije z jezikom kar mi pravimo hudobija. To je tako kot pri otrocih ko so še majhni in pokažejo na svoj način, da jim nekaj ni prav.
Kaj narediti. Nikakor ne zapenjati za izrečene besede (ker ravno prepir iščejo), z dobroto, pomoč, morda z motivacijo oziroma vključitev v kakšno dejavnost…….
Ja eni so pa res tečni. Ampak ta mladi ti so pa:
Prinesem s trgovine, roke pri tleh – še hvala na rečejo, ali pa- ti kaj pomagamo, sami pa tud ne grejo, kadar gredo, nikol ne prašajo, jaz grem v trgovino, a kaj prinesem? Ja kaj si pa prinesel, kdo ti je pa rekel da moraš??!
Gredo v kopalnico – še ne vprašajo, če slučajno koga tišči na WC in so notri 1 uro, pa kaj – spust v hlače, če ne moreš zdržat. In še in še. Pa se obrneš, pa trpiš.
zraven pa zlobno mislijo:
Pa kaj ta star še hod po tej zemlji, naj že crkne, bomo vsi imeli korist od tega.
Zato so zlobni.
niso zlobni, so le popisan papir in življenje z nekom ki ima svoje navade, življenjske izkušnje,…. zna bit naporno, če sam nisi prilagodljiv.
verjemi boljše da je sam hudič, ker ko se bo spremenil da mu bo vseeno takrat se končuje,….
je pa ja demenca lahko tudi eden od razlogov, ma v večeni, so vsi bili že prje taki, le niste jih jemali kot take.