življenje z bratom
Lepo pozdravljeni! Sem študentka, pred tremi leti so mi umrli starši, strarih staršev nimam, prav tako nimam nikogar, na kogar bi se lahko obrnila po nasvet. Živim sama s starejšim bratom, ki prav tako še študira.
Ko so bili starši še živi, sva se z bratom kar dobro razumela, pogovarjala sva se in si pomagala. Ko pa sva ostala sama, se je zame začel pekel. In mislim, da tudi zanj. Močno sva se odtujila, začela sva se zapirati, on vase, jaz pa sem vso svojo pozornost začela usmerjati na zvezo s fantom, veza je bila intenzivna, vendar samo z moje strani. Doma pa so se en za drugim vrstili prepiri navidez brez pravega razloga. Prepirati sva se začela zaradi kurjave, pospravljanja, raznih maloenkosti – kdo ni pospravil, kdo bi moral … Žal se je vse le stopnjevalo. Brat je začel groziti s samomorom, zgodilo se je, da je izginil za celo noč, zjutraj pa je oznanil, da me je le hotel prestrašit. Najini besedni boji se vedno končajo s hudim pretepom. MOram biti pravična, ampak naj še tako iščem glavno krivdo na sebi, nikoli ne začnem s pretepom jaz, od mene je večji pol metra, težji je 50 kilogramov, pa saj si niti ne upam. Nad menoj izrablja svojo moč, če ga ne “ubogam”, me pač pretepe. Trpim, ker vidim, da pri tem skoraj uživa, da se le tako sprosti in da vse ven iz sebe. Karakterno sva si precej različna, on počasneje navezuje stike z drugimi, je precej sramežljiv, zna pa biti tudi zelo zabaven in družaben. Vendar ima rad, da se zabava odvija tako, kot je zastavil on. Ne motijo me toliko sami prepiri, moti me nasilje, predvsem psihično, moti me poniževanje, ustrahovanje, moti me, da me prepričuje in krivi za strvari, za katere oba veva, da nisem kriva.
S sedanjim fantom načrtujeva skupno življenje, ker imava z bratom dvostanovanjsko hišo, načrtujem, da bi investirala v zgornje nadstropje. Moj finančni položaj pa je precej slab, poleg tega pa se mi zdi, da bi morala živeti z bratom sto kilometrov narazen, ne pa en nad drugim za celo življenje. Še posebej, ker mu tudi moj zdajšnji fant ne ugaja in se z veseljem “pošali” na najin račun.
Bratu sem že predlagala, da bi se skupaj odpravila k psihologu oz nekam po pomoč. Vendar se on s težavami spopada drugače in mu tako tudi ustreza – kot pravi. Jaz pa sem obupana. Resnica seveda ni črno-bela, pripravljena sem na kompromise, pripravljena sem se pogovorit …. je pa res,da so moji živci razrahljani, da se moja samozavest valja pod njegovimi nogami (no ja, odkar se zavedam, me spremlajo depresije) , rada bi samo splavala ven iz te more.
Mi lahko kdo svetuje, kako naj se lotim zadeve, kam naj se obrnem in kako naj pripravim brata, da bova spet našla skupni jezik?
Smrt staršev je za vaju pomenila veliko izgubo. Sami ste se novi situaciji verjetno privadili in prilagodili bolje, kot vaš brat. Zaradi svojih karakternih značilnosti je postal zaprt vase, jeza, žalost in občutki bolečine, pa so se kopičili. Zaradi nezmožnosti izražanja vseh teh čustev so izbruhnili na plano ob neprimernem času in na neprimeren način.
Občutek imam, da ste že poskušali na mnogo načinov, vendar vam ni uspelo vzpostaviti pogovora, ki bi reševal vajin odnos. Bojim se, da to tudi ne bo mogoče in da boste potrebovali pomoč ter podporo nekoga tretjega. Ne razumem, kakšno vlogo ima pri tem vaš partner. Vas ne more zaščititi?
Ste morda pomislili na prijavo na policijo. Vem, da je vaš brat, vendar ne glede na to, se morate zavedati, da nihče ne bi smel na tak način ravnati z vami. Ne psihično ne fizično nasilje ni in ne sme biti način komunikacije.
Zavedati pa se morate tudi, da bo vsak vaš odpor pomenil nevarnost, da se bo nasilje še stopnjevalo. Vendar, stopnjevalo se bo tudi, v kolikor ne boste naredili nič, da se s tem zaključi. S tem morate prekiniti. Pri tem pa morate dobiti podporo. V prvi vrsti partnerja, pa morda tudi kakšne svetovalne delavke iz centra za socialno delo ali kakšne nevladne organizacije (Društvo za nenasilno komunikacijo, Center za pomoč žrtvam kaznivih dejanj, Ženska svetovalnica).
Po tem, ko bo on prenehal z nasilnim vedenjem, pa bosta morda tudi lahko našla skupni jezik.
Do takrat pa boste vi žrtev in v podrejenem položaju, ko boste delali samo stvari, da ga ne bi “razjezili”. Se pravi, pristali na njegovo igro, zato ker mislite, da si vse lahko privošči, ker je vaš brat.
Erin, lepo pozdravljena!
Lahko ti napišem svoje izkušnje, kajti tudi jaz imam nasilnega brata. Zdaj je star petdeset let in se mi že malo smili, nasilen je pa še vedno. Odnos z njim sem uredila tako, da sem praktično prekinila vse stike z njim, živim daleč stran od matične družine.
Nasilnost se je pri mojem bratu razvila iz tega, ker ga je mama imela preveč rada in mu je vse dovolila, tudi zmerjanje in nasilno vedenje. Tako je bil v bistvu neke vrste žrtev, preveč ljubezni je za otroka še bolj škodljivo kot premalo. Z mamo pa še zdaj živita skupaj in še kar se enako nesramno vede do nje, ona pa mu vse to dovoljuje, pa še kuha in pere mu kot nedoletnemu otroku. In prav nič ji ne morem pomagati, ker se je sama odločila za tak način življenja.
Zato ti lahko svetujem samo to, da delaj na tem, da se čimprej odseliš stran – morda bi v času študija dobila sobo v študentskem naselju. In da kasneje prodaš svojo polovico hiše, saj v bližini svojega nasilnega brata nikoli ne boš imela miru. In začni se zavedati, da te tisti, ki te pretepa, nima rad. Dokler pa te bodo razmere še prisilile, da ostajaš skupaj z bratom, poišči pomoč – pri svojem partnerju, na socialni, pojdi k zdravniku, da imaš uradno dokumentirane modrice in poškodbe, povej kako te brat pretepe vsem sorodnikom, vsem sosedom, skratka ne skrivaj, ampak vse seznani s tem, kaj se dogaja. In poišči pomoč v društvih, ki se ukvarjajo z nasiljem. Tam ti bodo lahko svetovali tisti, ki so sami to doživljali in najboljše vedo, kako se ti počutiš in kako se pride ven iz takih težav.
Veliko poguma!!
Na vašem mestu bi spakirala, si našla službo kot študentka, če oba študirata najbrž prejemata tudi pokojnino po staših….hišo ali stanovanje prodajte in se podajte v življenje…iz sporočila ni razvidno, da ste socialno ogroženi, torej se umaknite in začnite živeti na svoje….mogoče se vam bo zdelo moje pisanje malce kruto, vendar sem sama pri 19 odšla od doma (pa ni bilo tako hudo, kot pri vas), najela sem stanovanje z še dvema študentkama, delala, študirala in doštudirala, se poročila, sedaj imam že otroke….se da, vam povem, samo zagrizen moraš biti…in nič zato, če kdaj nimaš niti za kavo…si pa svoboden…
Pozdravljena!
Predlagam, da se čimprej obrnete na Center za socialno delo v vašem kraju, v primeru pretepa pokličite policijo. Morda imate tudi prijateljico oz. prijatelja zaupnega, ki vam lahko pomaga. Ne dovolite bratu, da to počne z vami. Odločite se, če je možno, da si prostore razdelite in nimata skupnih prostorov. Vsak naj ima svoje zaklenjeno in pospravlja oz. ne pospravlja sam za seboj. Tudi ni potrebno poročati kje in s kom si bil. Izročite vaše težave za pomoč Bogu in ga iskreno prosite, da razreši vaš oz. vajin problem. Srečno! Binca
Hvala za spodbudne besede.
Potrebovala bom veliko poguma. Zakaj ne povem soodnikom in prijateljem, predvsem pa fantu? Ker me je SRAM, ker imam občutek krivde, živim na vasi, kjer se na debelo obrekuje, posmehuje in daje krute sodbe. In če si mlad, si dajo še posebej opraviti s tabo. To govorim iz izkušenj. Seveda ni z vsemi tako – sem pa zelo dovzetna za vse prijazne in manj prijazne besede. Rada bi povedala fantu – le da sem zadnje čase resnično zelo napeta, pod stresom, občutek imam, da me ima že brez tega, da bi vedel še to, za malo zmešano. To sicer ni tema, ampak večino časa sem potrta, živčna, želim si ogromno njegove pozornosti – in iz tega velikokrat sledijo prepiri. Obtožujem ga, da me nima dovolj rad, ko sem našla sliko neke njegove prijateljice sem doživela nekaj podobnega živčnemu zlomu, postajam ljubosumna na vse kar leze in se mu približa. Ko se spreva, se on zapre vase, me ignorira (tako se menda obnaša veliko moških), nadvse ljubeč pa ostaja s svojim psom. In kaj sledi iz tega? Da mi gre na živče tudi ta ljubek psiček, ki pri celi stvari nima nič. Precej noro, ne? In kako naj mu pri vseh scenah, ki jih zrežiram, ko sem napeta in imam vsega dovolj, povem še, da modric nimam, ker bi padla, se po nesreči udarila ob mizo, ampak ker me je udaril brat. Nočem se naslanjati nanj z občutkom, da ga izkoriščam zato, da bi zbežala stran od brata. In hočem, da me ima za “normalno”. Povrh vsega – zavedam se, da ne delam prav, morala bi mu povedat, vem, da me ima rad in da sem s tem zelo krivična – ampak poguma da se mu odprem kot knjiga pa nimam. Znašla sem se v črni luknji, v kateri se moje življenje vrti v krogu.
No, zdaj s fantom načrtujeva, da se bova počasi naselila skupaj v zgornjem nadstropju naše hiše. Denarja seveda še nimava in zato bo treba počakat, rada bi, da bi imela stanovanje popolnoma ločeno od bratovega. Bojim pa se, da bi se morala odpraviti daleč stran iz naše vasi. Svoj del hiše hočem obdržati, ker je moj, ker vem, da si petsobnega stanovanja ne bom mogla privoščiti, sploh pa hiše, in to še dolgo ne. Zdaj večino časa premišljujem ali delam prav in ali mogoče še nisem imela dovolj tega …. sranja.
Upam, da nisem preveč naporna.
Vem, da je včasih bolje biti brez denarja za kavo in svobden. Nočem več, da me nekdo že samo s pogledom pomanjša na velikost miške.
Mi lahko katera iz svojih izkušenj pove malo o tem, kako je, ko se odpraviš iskat srečo stran?
Glede denarja – nič nisem napisla – dobivam pokojnino, vendar je precej skromna.
Lp
Ravno včeraj zvečer mi je gospa, stara trideset let v pogovoru dejala:
“Pred enim letom sem odšla iz tistega hudičevega kraja (op. tam je živela s partnerjem). Brez denarja, brez službe, brez stanovanja (op. odšla je na drug konec Slovenije). Nikogar nimam tu. Nimam staršev, prijateljev. Ampak, jaz sem se takrat ponovno rodila!”
Danes ima službo, je že napredovala, najela si je sobico in veliko dela na sebi. Zadovoljna je, ker je naredila ta odločilen in velik korak. Bilo je zelo težko, da ne rečem kruto, vendar danes je svobodna.
Morda lahko iz tega potegnete kaj uporabnega za sebe.
Zdaj pa še moje razmišljanje ob vašem pismu:
Erin, čudovita mlada dama ste. Vse življenje je še pred vami. Veliko ste pretrpeli. In zdaj vas vprašam: “mislite, da je res pomembno, kaj drugi rečejo? Kaj mislijo?”
Pa bom rekla: “Ko bi oni vedeli, kaj si me mislimo o njih, ki tako grdo mislijo?”
Mislite, da so se zdaj kaj prestrašili? Zgrozili? Jih je kaj manj? So prizadeti?Forumovke si nič lepega ne mislimo o njih, pa poglej, oni tega sploh ne vedo. Draga moja, nikoli ne boste vedeli, kaj si mislijo drugi o vas. Povem pa vam, da so tisti ljudje, na katere nekaj dam, vedno pritrjevali, podpirali in sočustvovali z žensko, ki je izpovedla, da se nad njo vrši nasilje. Tisto, ki je zmogla in povedala, da trpi.
Vsa skrivnostnost in misterija okoli nasilja, ki se dogaja je kot megla, skozi katero se prebijejo sončni žarki. Postopoma izgine. Ne bodite še žrtev same sebe in se ne utesnjujte v kletki bolečine in nemoči. Povejte!!! Dajte iz sebe. Zaupajte. Enkrat. Dvakrat. Trikrat, če bo potrebno. Breme, ki ga nosite v sebi, bo kmalu postalo pretežko. Lahko vas zlomi.
In še to. Nič ni narobe z vami. Nobene nenormalnosti ni slutiti. Samo prestrašena in zapuščena deklica govori iz vas in prosi za pomoč. Podajte ji roko, sprejmite jo v svoje zavetje in imejte jo radi. Vse drugo se bo uredilo samo po sebi.
Brat ima nad vami takšno moč zato, ker mu vi pomagate držati štango, kot rečemo. In to s tem, ko ne zmorete povedati fantu ali kakšnemu strokovnjaku. On ve, da se bojite, da bi drugi vedeli in to s pridom izkorišča.
Stojim ti ob strani in če bi potrebovala še kakšen nasvet, se oglasi. Sicer pa saj veš, tako kot se boš odločila, tako bo prav. Tvoje srce je tisto, ki pove, po kateri poti moraš. Na forumu ti lahko samo povemo, kje so šle druge in kaj so doživele. Ti boš izbrala za sebe.
Prosim te, ne navezuj se na materialne dobrine, kot so hiša. Pojdi stran od tam in zaživi novo življenje. Ko boš gledala na sedanje življenje z določene distance, boš mogoče spoznala, da se svet ne vrti samo okrog moških. Mogoče tudi sedanji partner ni primeren zate, pa tega še ne veš.
Prosim te, poskusi se postaviti na svoje noge in šele ko boš srečna sama s seboj, boš to srečo lahko sejala tudi drugod in jo v taki meri tudi prejemala.
Ne navezuj se na hišo – po moje bi bilo najbolje, da jo prodata, si razdelita denar in odideta. Če se s tem ne bo strinjal, si na papirju še vedno ti lastnica pol hiše in jo lahko polovico tudi prodaš, lahko pa tudi počakaš na boljše pogoje. Pojdi stran, pa čeprav v podnajemniško sobico. Zaslužiš si imeti mir. Po določenem času, ko bodo rane zaceljene, bosta z bratom zopet lahko našla stik. Ne utesnjuj same sebe. Pojdi stran in si dopusti biti srečna. Saj bo na začetku hudo, ampak kaj je to v primerjavi s sedanjim stanjem. Vsi se bojimo novih, neznanih stvari, ampak če ne poskusiš in živiš po starem, ne moreš vedeti, kaj dobrega te lahko v življenju še čaka.
Ne upaj, da se bo brat poboljšal, če bosta po stopnicah hodila drug mimo drugega. Problem bo ostal v isti hiši, samo nadstropje više.
Poišči pomoč tudi pri kakšnem strokovnjaku. Bolje te bodo znali usmeriti.
Želim ti, da bi se pravilno odločila in srečno zaživela.
Res ne vem, kaj naj storim. Res sem utrjena od skrbi in živciranja. Mislim, da lahko rečem, da se trudim, ampak ne morem več. Moj brat je intelektualec, ne pije, samo tako zelo težek je. Zelo se naveže na ljudi, postane precej posesiven in potem zelo trpi, ko se ljudje ne obnašajo tako, kot si je zamislil on. Že dalj časa po stanovanju pušča nekakšna poslovilna pisma, dnevnik, v katerem izpoveduje svojo stisko in željo po smrti. Jaz pa sem res izživcirana. Pred kratkim mi je umrla tudi prijateljica, bojim se novih pretresov in tega, da nimam nobene moči več. Zbujam se utrujena in zvečer ne morem zaspati. S fantom sva se odločila, da bova naredila stanovanje v zgornjem nadstropju naše hiše. Tako je najbolje s finančne plati … ne upam mu povedati, kaj se dogaja, bojim se, da ne bo šlo, kerje brat zelo gospodovalen in zna biti nesramen do ljudi, za katere misli, da so “nižji rang”.
Morala bi spregovoriti. To, da si povedala na tem mestu, je že en korak. Zdaj pa moraš povedati tudi bližnjim, predvsem fantu. Vedeti moraš, da tako ne bo šlo naprej. Kot že sama praviš, da si utrujena od vsega, izživcirana. Koliko časa boš še lahko skrivala? Kaj misliš, da si lahko prihraniš? Kdaj misliš, da boš varna pred bratom? Katero upanje gojiš? Kaj lahko izgubiš? Morda fanta? Koliko pomeniš fantu in ali ga je sploh vredno obržati, če ga lahko taka sapica odpihne?
Všasih je takšna “pomoč”, ki jo trenutno namenjaš bratu, nikakršna pomoč, le medvedja usluga. On sam bi potreboval pomoč, vendar jo ne bo začel iskati, dokler je ne bo prisiljen. Prisiljen pa ne bo s tvojimi besedami, pač pa z dejanji, ki mu bodo dali jasno vedeti, da njegovo vedenje in odnos do tebe niso v redu.
Potrebovala bi tudi pogovor s strokovnjakom, ki bi ti pomagal realno oceniti stopnjo ogroženosti v primeru, da se bratu postaviš po robu. Velikokrat žrtve niso zmožne to realno oceniti, saj so bile ustrahovane in nasilnežu verjamejo, zato je ta pomoč dobrodošla.
Svetujem pa ti tudi, da narediš oceno svojega življenja. Je to tisto, kar si želiš, kar si pričakovala? Je to sploh življenje za tebe? V kolikor si odgovorila NE, potem ti svetujem, da ukrepaš.
Vem, da velikih korakov zdaj ne boš zmogla narediti, vendar, če najprej morda le malo zaupaš fantu, pa opazuješ reakcijo, čez čas pa še malo več… Greš do hiše, kjer je center za socialno delo in si ogledaš, kje imajo vhod, čez nekaj časa boš morda že vstopila in si ogledala vrata pisarn… Postopoma. Da se ne prestrašiš, vendar vztrajno. Vsak teden en majhen korak.
Predvsem pa vedi:
Obstaja pot iz tvoje stiske. Obstaja pot iz tvojega pekla. Tam malo naprej so žarki svetlobe. Nekaj korakov dalje. Ti nisi človek, ki bi ostala ujeta v votlini trpljenja. Ti si človek, ki greš naprej. Pojdi naprej! Vstani zdaj in pojdi nasproti svoji sreči. Če nihče drug, te tam čaka Erin.
Bodi zvesta sebi in ne kloni zdaj, ko je toliko trpljenja že za teboj.
V mislih s tabo,
Andreja
Živjo, Erin!
Tvoj brat je odrasel človek in sam izbira, kako bo živel. Če se mu zdi življenje neznosno, ima tudi pravico do samomora. Življenje pa je zanj neznosno zato, ker se še ni nič naučil, kako se gradijo dobri odnosi med ljudmi. Zato ga moraš pustiti, da ga življenje tepe po glavi, kajti to je edini način, da se bo kaj spremenil. Vendar pa je tvojega življenje in tvojega dobrega počutja škoda zato, da bi ga zapravljala za bratove težave (ki jih mora reševati sam, nihče jih ne more rešiti zanj, ti mu ne moreš pomagati).
Zato ti na srce polagam, pojdi stran. Ni važno, če ti bo manjkalo denarja, se boš že znašla, tvoj mir je vreden več kot vse na tem svetu. In povej o bratovih težavah tudi drugim, v prvi vrsti tistim, ki jim zaupaš – to je tvoj fant. Pomisli, kako debelo bo gledal čez nekaj let, ko bo spoznal, kakšen značaj je tvoj brat in v kakšnih razmerah si je uredil stanovanje skupaj s tabo. In čisto upravičeno ti bo zameril, ker mu nisi zaupala dejanskega stanja. Ko težave poveš drugim, so naenkrat pol manjše!!! Vsak kolikor toliko razumen človek bo podprl tvojo odločitev, da greš stran od brata!!
Držim pesti zate!
Pozdravljena,
Ko sem prebrala Erin tvojo pošto, mi je blo tko , kot bi jo jaz pisala.
Tudi jaz sem skupaj s svojo sestro po smrti staršev podedovale hišo, ko mi je bilo 22 let sestri pa 15. Moj partner se je preselil k meni ( to je bilo pred 12 leti), skupaj smo nekaj let v sožitju živeli, sestra je hodila v srednjo šolo, jaz sem hodila v službo, ob delu na faks in doma skrbela z svojim partnerjem za dom. Bila sem sestrin skrbnik, saj ni bilo nobenega drugega primernega.Pri sestrinih 19 letih , pa sem ji omenila, da bi z partnerjem izdelala mansardo in potem naj se odloči, kje bo katera živela. No takrat pa je počilo, ob vsej “žlahti” , ki so se postavili na sestrino stran, so se začela tožarjenja po sodišču, opravljivi sosedi so dodali svoje in vse je šlo v “maloro”. po mučnih 7 letih sva hišo prodali, jaz pa sem se preselila v drug kraj , kjer imam s svojim partnerjem družino.
Tudi jaz sem mislila , da se bo vse uredilo, pa se ni , le 7 let mi je šlo, za to, da sem na istem , kar bi morala narediti takoj.
Zato ti svetujem, prodaj svoj delež, kupi si nekje drugje karkoli samo, da boš na svojem, Z bratom pa se verjetno tudi , če ostaneš z njim pod isto streho ne boš nič bolje razumela, kot če takoj greš.
