življenje x
Odpuščanje
je zdravilno sredstvo,
ki ga imamo vedno pri roki.
Pripravljena sem odpuščati. Všeč
mi je občutek svobode, ki me obide,
ko snamem težak plašč kritičnosti,
strahu, krivde, zamere in sramu. Tokrat
odpustim sebi in drugim in nas vse
osvobodim. Ne ukvarjam se več starimi
zadevami. Odpuščam si, ker sem tako
dolgo nosila stara bemena.
Odpuščam si, ker se nisem
znala imeti rada.
Mnogi ljudje obsojajo
svoje občutke, čutijo, da
“ne bi smeli” biti jezni, pa so.
Skušajo se obvladati. Čustva je
mogoče varno izraziti. Lahko tolčete
po blazini, vpijete v avtu, tečete, igrate
tenis. pred ogledalom si privoščite
vročekrvno razpravo z ljudmi, na katere
ste jezni, ki so vas prizadeli ali katerih se
bojite. Predstavljajte si, da stojijo pred vami.
Poglejte v ogledalo in jim povejte,
kaj v resnici čutite. Vse spravite iz sebe,
nato pa končajte z besedami:
“Dobro, to je opravljeno. Odpuščam ti in ti
dovolim oditi. Kaj mislim o sebi, da se
je to zgodlo? In katero prepričanje
bi lahko spremenila, da se ne
bi ves čas odzivala
z jezo?”
Ko prvič slišimo,
da smo odgovorni za
svoje izkušnje, nas je sram.
Začutimo krivdo in napačno ravnamo.
Toda krivda nima nič s tem.
Spoznanje, da smo odgovorni, je veliko darilo.
Kajti sila, ki nam
pomaga ustvarjati izkušnje, jih lahko tudi
spremeni.. Iz ljudi, ki jih obvladujejo
okoliščine, se spremenimo v ljudi, ki lahko
pozitivno oblikujejo življenje.
Ko se naučimo uporabljati svoje misli
ustvarjalno, postanemo močni.
Dobimo moč, da se odzivamo na življenje,
se spreminjamo in izboljšujemo
kakovost svojih življenj.
Moja
vera temelji na
ljubezni. Povezujem se
s silo, ki me je ustvarila.
Ko se povezujem z neskončno
inteligenco, večno silo, ki je
ustvarila mene in vse, kar obstaja,
sem trdna in varna, čutim moč, ki je
v meni. Vsak živec in celica prepoznavata
to silo, kot nekaj dobrega. Resničnost mojega bitja je
nenehno povezana s silo, ki me je ustvarila, ne
glede na to, kaj mi govorijo druge..
Rešnik mojega življenja je v meni. Ko se spejemam
in se zavedam, da sem dovolj dobra,
se odpiram zdaravilni sili lastne ljubezni.
Ljubezen me obdaja in je v meni.
Zaslužim si jo.
Skozi moje
življenje zdaj teče LJUBEZEN.
Daljina ne ločuje ljubezni ampak laž,
srce zagori ob poljubu iskrenosti, zamre ob neiskrenosti
ljubezen se rodi v trpljenju, umre ob prevari.
Srce rani toča laži, boža ga beseda iskrena.
Dvom srce razjeda, nežnost ga krepi.
Cvet vrtnice v srcu zadrhti, ob trnju zakrvavi.
Ko okrog sebe pogledaš se ti zdi, da si tako majhen, nepomemben.
Ko so oči uprte v daljavo vidiš kako je tvoje videnje omejeno.
Tvoje besede postanejo neslišne, še preden jih izgovoriš se v tej širini porazgube.
Ko utrgaš cvetlico, ti kmalu v dlani uvene,
ko nekoga objameš že v drugem objemu se išče.
Naj je želja še tako močna, zvezde ne ujameš,
kajti utone v rojevajočem se dnevu.
Vsaka želja drugo željo rodi in nikoli te ne poteši.
Česar se dotakneš v naslednje trenutku je prihodnost, v kateri izgine.
V tem minljivem svetu tako majhnih kot en sam dih večnosti ni moč iskati.
Saj tukaj v tem minljivem svetu je tudi poštenost, iskrenost, ljubezen,
iluzija saj jo vedno čutimo pogojeno in s tem za vselej izgubljeno.
Kje torej večnost iskati, če je zunaj nikjer ni, če je le vse odsev resnice in ljubezni.
Poišči pot k sebi, v globini tvojega srca prebiva bistvo, kjer je večnost iz večnosti rojen.
Zakaj torej zunaj iskati, kjer se vse v iluzijah izgublja niti senca ne ostane.
Globoko v srcu te večnost prežeto želi, le da od oslepljenosti z zunanjostjo ta večnost se v pozabo potopi.
Globok krik trpljenja ko zunaj rešitve več ni, te pot popelje v globino srca, kjer večnost živi, te v svoje okrilje prave resnice in ljubezni potopi.
Sebe najbolj ljubimo,
ko ljubimo druge in s tem ustvarjamo
pogoje, da nas drugi enako ljubijo. To nas spodbuja, da se še bolj
odpiramo in razvijamo.V stanju ljubeče odpornosti smo najbolj
sposobni globokega razvoja. Ko smo v takem stanju, je vse naše bitje
napolnjeno z ljubeznijo in prav ljubezen je najmočnejša motivacijska sila vesolja.
Svojega razvoja se lotimo brez “moram”, torej brez prisile, strahu, bolečine in trpljenja,
ampak z ljubeznijo. Bolj, ko svoj razvoj razumemo, kot dejanje ljubezni do sebe,
lažje nam bo. Dobro je, da naš zagon raste in se širi iz občutka,
da ljubimo
in smo ljubljeni, pazimo pa, da naša motivacija ne postane odvsna od zunanje
ljubezni.
Iskreno se sprejmimo, vrednotimo in krepimo na vsak korak.
pomembno je, da si redno vzamemo čas zase, da se cenimo in spoštujemo zaradi tega,
kar smo zdaj, in zaradi tega, kar postajamo.
Ljubimo se iz vsega srca; to je nadvse zdravo. Kultivirati ljubezen do samega sebe
pomeni odkriti samega sebe. Ko se odpiramo navznoter, prihajamo vse bolj v stik s svojo
pravo naravo in odkrivamo njeno bistvo – ljubezen.
Prav ljubezen je tista, ki raztopi odpore, strahove in samozanikanje.
Ljubezen vzbuja sočutje in potrpljenje.
Z njeno
pomočjo spoznamo, da je biti človek poseben privilegij in čudež.
Resnica je vir osebne moči je brez dvoma osrednji proces
prebujanja.
Prebujeni človek z naporom, ki ga zahteva prebujanje,
ustvrari svojo lastno resnico in ves čas dosledno živi v skladu z njo.
Naše prizadevanje naj bo usmerjeno zlasti v odkrivanje in ustvarjanje žuvljenja,
ki temelji na naši neponovljivosti. Vendar se ni lahko izogniti močni kulturni pogojenosti
in pričakovanju nekoga “od zunaj” izvedenca, ki bo razvozlal resnico za nas.
Odgovor pričakujem,,,,
Postalil smo odtujeni sebi in enemu naših največjih virov,
naši edinstveni notranji resnici.
Odkritje lastne resnice nam da čvrste temelje, na katerih lahko gradimo.
V nas budi bistvene vrednore in temelji prepričanja, ki jih lahko uporabimo,
da ovrednotimo svoje odločitve.
Utrdi nas v istovetnost, iz katere lahko razvijemo svoj pogled na stvari.
Daje nam merilo za rast in še veliko več.
Lastna resnica naj bo vodilna sila pri ustvarjanju življenja, kot ga hočemo.
Vse kar moramo storiti, je, da sproščemo opazujemo podobe in ideje,
ki se nam podajajo.
Tako bomo, ne da bi se naprezali, omogočili svojim
prepričanjem, da pridejo na dan.
Ničesar nam ni treba razvozlati, sanjarimo, zabavajmo se in dovolimo domišljiji,
da svobodno raziskuje,,,
Nimam te rada zaradi tistega, kar si.
temveč zaradi tistega, kar sem jaz, kadar sem s teboj.
Nimam te rada samo zaradi tistega, kar si naredil iz sebe,
temveč zaradi tistega, kar delaš iz mene.
Rada te imam, ker si storil več, kot bi lahko naredila
katerakoli vera, da bi jaz postala dobra, in več,
kot bi lahko naredila katerakoli usoda,
da bi bila srečna.
Ti si to storil, da si takšen, kot si. Morda je
navsezadnje to tisto, kar pomeni biti prijatelj.
V samoti,
v bolezni,
v zadregi – že samo to, da veš, da imaš prijatelja,
ti pomaga, da vzdržiš, četudi ti prijatelj ne more pomagati.
Dovolj je že, da obstaja.
Če bi morala imeti svečan govor
v tvojo hvalo, iz hvaležnosti in iskrene
naklonjenosti, si globoko zardel
in pobegnil.
Zato bom molčala, misli si,
da je vse povedano.
Samo eno si želim!
Da bi dovolj dolgo živela,
da bi ti enkrat lahko povedala,
kako ljubila sem te!
Ne hodi pred menoj,
morda ne bom seldila,
Ne hodi za menoj,
morda ne bom vodila,
Hodi ob meni in mi bodi
MOJA LJUBEZEN.
Nič ni bilo nejasnega ali skrivnostnega,
samo nekaj zasebnega.
Edina skrivnost je bila
starodavna zveza
med dvema človekoma.
Kadar je v nama svetloba, žareči iz nas.
Tedaj se prepoznamo,
ko hodimo skupaj v temi,
ne, da bi morali z roko drug
drugega pobožati po licu ali
se usest drug drugemu v srce.
Odpuščanje…ha ha, pa kaj še. Danes tega ni več, tega se več ne ceni. To je za nune in budiste. Danes vsi vsakogar podjebavajo in štihajo v hrbet in če boš popušal boš najbebal. Zato pa je toliko “dobrih po srcu” ljudi ko najebajo in se jim delajo krivice.
Danes ni ne usmiljenja, ne odpuščanja, ne prijaznosti. Je le borba, kjer je treba vsakogar ki ti stopi na pot zmleti v prah. Ni prijaznosti in milosti, ni odpuščanja, ampak samo hladna preračunljivost in potrpežljivo maščevanje…kjer si ti na koncu zmagovalec in gledaš z nasmeškom v očeh, ko drugi propadajo v svoji bedi in žalosti neuspeha.
Samo najmočnejši preživijo!
To, kar ves čas mislimo in verjamemo
v našem življenju se tudi uresničuje. Ko
se bomo naučili pametno usmerjati in spreminjati
svoja pričakovanje in misli, si bomo lahko življenje
preoblikovali v skladu s svojimi potrebami in prevzeli
odgovornost za svojo usodo.
Spoznavaju samega sebe in nabiranju spoznanj o svoji
globlji naravi, lahko posvetimo dolga leta,
toda brez poznavanja temeljnih načel ustvarjanja ne bomo imeli
dovolj moči in možnosti, da bi karkoli uspešno spremenili.
Vse znanje in vsa spretnost ustvarjanja pa nam ne bosta prav nič
koristila, če ne poznamo svoje resnične narave.
Le čemu živimo,
če ne zato,
da drug drugemu olajšamo življenje.