Pišem v imenu mojega najboljšega kolega, ki sva se včeraj po res lepem času dobila na kavi. Star je 20 let, ima 2 leti starega otroka in je sveže samski. Večinoma sva se pogovarjala o njegovem ljubezenskem življenju, kar mi je dalo misliti da res nima nekoga, ki se mu lahko izpove. Pa ne, da imam kaj proti temu da se je meni, ampak midva se nisva videla, recimo, 3 leta. Pa še to zato, ker sem se zameril njegovi punci, s katero je pozneje imel otroka.

Uglavnem, ta kolega ne živi normalnega življenja odkar je spoznal njo. Ona ga je nekako uročila in tudi sama sebe, ter se prepričala v to, da bo on njen pravi. Zato se je enkrat kar odločila, da ne bo jemala več tablet in da bo zanosila z njim. On jo je soočil s tem, pa je ona rekla, češ, zakaj je ni s kondomom po%$#al, čeprav sta prej ene pol leta seksala samo na kontracepcijo. In potem, ko je otrok privekal na svet in sta se končno vselila v svoje stanovanje, je ona spoznala nekega tipa, preko neke spletne strani in sta pristala skupaj. Mojega kolega je to zlomilo. Ni vedel kaj naj naredi, zdelo se mu je nemogoče da preboli, čeprav je vedel da je bil v zvezi copata, kot karkoli drugega. Ni si pa upal kaj rečt, ker ni hotel razbiti družine, ki jo je ustvarila njegova punca namerno, misleč da je on njen partner za življenje.

No, po nekem času prebolevanja, je to punco zadela možganska kap in takrat se je kolegu zmešalo. Ni sploh vedel kaj naj naredi, bil je prelomljen na miljon koščkov. Ni sploh pričakoval kaj takega, itak da je mislil da bo punca umrla. Ampak ni. Ima pa baje resne zdravstvene probleme, tako da je otrok večinoma pri njemu.
Ure, dnevi, meseci so šli mimo in tudi kolega je spoznal da čas zaceli vse rane. Pozabil je na njo (v kontaktu sta samo za otroka) in obrnil nov list v življenju. Plačuje preživnino, dela študentsko delo, opravil je srednjo tehniško šolo, na fax se je vpisal ampak ga niso sprejeli, zdaj je zviševal in spet čaka na odgovor univerze. Deluje urejeno in odgovorno.

Potem je pa potoževal, da nikjer ne more spoznati resne punce. Da je sicer spoznal par punc, ki pa so bile po njegovem mnenju dosti neresne. Spoznal jih je pa seveda, prek spleta. No, potem pa je letos poleti spoznal eno super punco, rekel je da ko je videl njene zelene oči, da je videl angela. Sicer je bila plaha, ampak je pristopil do nje in se začel pogovarjati. Nekako sta izmenjala kontakt in po nekem času pristala skupaj. Ampak, ni se zavedal, da je ona še v srednji šoli in da mora iti v zadnji letnik gimnazije. Kolega živi pa od te punce 100 kilometrov stran. Videla sta se za vikende, drugače nista mogla. Kakor se je pa začelo šolsko leto je pa punca rekla da noče zveze, v kateri bo morala vsak teden misliti na to, kdaj bo videla fanta, ga pogrešala in hkrati opravljala letnik (želi biti odlična), ter tudi maturo. Zato sta končala. On je to mirno sprejel, je razmislil o vseh možnostih ki so bile na voljo in ugotovil da res ne bosta mogla biti skupaj. Čeprav še zdaj verjame da je ona tista prava zanj, da še ni imel takšne punce (v življenju je imel 4 punce), da je ona res najboljša. Rekel je da je mogoče za ostale samo povprečna, a zanj je ona res.. Unikat.

Sedaj se pa pojavi problem. Kolega se nekako zanaša na to, da bo čez eno leto, ko pride ta punca študirat v Ljubljano vse drugače. Ker bosta oba v Ljubljani (ker bo najverjetneje sprejet na fax), je on prepričan da bosta spet skupaj. Meni se zdi to bolj tako, larifari, ker ko nekoga enkrat preboliš, greš čez njega in ne plezaš več nazaj? Kako mu naj povem, da naj gre naprej? Ali mu pustim naj zapravi eno leto življenja v napačnem prepričanju? Ker se mi zdi da bo to vplivalo tudi na druge segmente njegovega življenja.

Nevem, mnenje?

uceri je bla ista tema na starsevskem cveku oz.ljubezenski nasveti le da je kao pisu tip v tej situaciji torej tvoj kao kolega…hmmmm

http://med.over.net/forum5/read.php?163,9032738

Na starševskem vprašaj. Tam so direktni, odgovor takoj, potem je pa že nov dan oz. 2. stran.:)