življenje v dvoje
Spoštovana gospa Sabina Stanovnik!
Na vas se obračam, ker me že dalj časa muči vprašanje na katerega ne vem praktičnega odgovora. Zelo rada prebiram kadar strokovnjaki svetujejo kadar se pojavi problem v skupnem življenju saj menim, da tako človek dobi uvid v svoje težave, če jih že razrešiti ne more, jih vsaj razume lažje.
Rada bi vedela kaj bi naj pomenilo, da pomenijo razlike med partnerji nekakšno dopolnilo v našem življenju. Npr. eden od parterjev je ljubeč in topel človek drugi pa hladen in se izmika. Vedno se srečam z napotilom psihologa, da če zakonca lahko presežeta to razliko bo vse steklo in bo odnos še boljši. Kaj to pomeni v praksi?
Če navežem na vaš odgovo Klari, ki jo partner ponižuje s seksualnimi fantazijami o drugih ženskah ste ji dali lep odgovor -“ko se bosta srečala v tej bolečini bosta razumela drug drugega…”
Meni se zdi, da preprosto ne razumem kaj je s tem mišljeno. Pa se imam za načitano, vem tudi da noben par ni enak drugemu in da se zbližujeta na različne načine toda vseeno. Naj se partner dela da ne vidi kaj počne drugi? Ali se pač naj sprijazni s tem sli pa gre?
Zelo bi vam bila hvaležna za vsaj nekaj stavkov.
lep pozdrav
Lepo pozdravljeni!
Bom poskušala razložiti, kaj dejansko pomeni, da če zakonca presežeta razlike, bo vse steklo in odnos bo še boljši?
Napisala bom primer:
Partnerja, ki se srečata in zaljubita, sta običajno navzven zelo različna, vendar v sebi zelo enaka. Njune obrambe so komplementarne. To pomeni, da se eden lahko doživlja, kot da je najboljši, mu vse uspeva, drug pa se doživlja kot najslabši, vse jemlje nase, je vsega kriv in mu v življenju nič ne gre. Ta najboljši, ki mu vse uspeva je v bistvu otrok, ki je izpolnjeval pričakovanja svojih staršev in je zato postal uspešen in samostojen, v sebi pa je zelo sam in zavržen, saj ga starši nikoli niso pohvalili zaradi njega samega, nikoli niso bili tam samo zanj. V sebi nosi veliko bolečino osamljenosti, ki pa jo prekriva z uspešnostjo in narcisistično držo.
Drug partner je v tem odnosu zaznan kot neuspešen, nesamostojen, saj je v svoji družini bil zaznan kot grešni kozel, kjer je bil vse kriv, starši so govorili, da z njega ne bo nič, ga poniževali… Naučil se je vloge, jaz sem slab, nikoli mi nič ne uspe… Vsa bremena in vso krivdo vzame nase, ker samo to pozna. To je njegova obramba pred bolečino, ker je v sebi zelo sam in zavržen, saj tudi zanj ni nikoli nihče bil tam, resnično prisoten, da bi ga začutil v njegovem čustvenem svetu.
Tako se ti dve osebi srečata. Njune obrambe, ki se kažejo navzven so navidez si nasprotujoče, njuna bolečina pa je zelo podobna. V globini svoje biti sebe doživljata zelo podobno. Oba vesta kako je biti sam in zavržen, neslišan, nenehno na razpolago drugim… Ko se srečata, kar pomeni začutita v teh čutenjih, se povežeta. Tukaj nastane nov prostor intime in ranljivosti. In nov prostor za lepši in polnejši odnos. To je stik, kjer se začutita in naredita prostor temu otroku, ki ždi nekje skrit in sam in se boji, da ga bo kdo odkril.
Ker so ta občutja preveč ranljiva, saj v sebi še vedno dožiljata tega otroka, ki je napaka, ničvreden, grd, umazan, kriv…, se ne srečata v bolečini, temveč imata stik v besu, jezi, sovraštvu, alkoholu, prepirih, varanjih, problemih z otroci, taščami, starši, sosedi, ločitvami… V bistvu pa so ti odnosi polni otroške bolečine, ki ni nikoli odprto izražena.
Upam, da sem vsaj delno odgovorila. Lahko mi pišete na e-mail. Priporočam vam knjigo Alice Miller: Drama je biti otrok, govori o narcisističnih otrocih in njihovi bolečini.
Imejte se lepo.
Najlepša hvala za odgovor. Teoretično zelo dobro razumem, v praksi pa ne vidim, kako bi se lahko dva takšna srečala v bolečini, saj se običajno ne vidimo. Nekoliko vidimo prijatelje, sorodnike, sami sebe pa nikoli. Človek bi moral k psihoterapevtu. Žal tisti najbližji, ki nas poznajo in bi nas lahko razsvetlili, kakšni smo, ne upajo z besedo na dan. Saj bi iz tega razlaganja verjetno nastala nova bolečina in ena zamera več.
Kako pa v odnosih, kjer že nastopi alkohol, varanje in podobno, prisluhniti nekomu, ki te je grozno prizadel, pozabiti sebe in svojo užaljenost ampak najti prizadetega otroka v partnerju in mu pomagati – to pa je že neverjetno težko. Je sploh uspešno? je sploh pravilno? On se na primer spogleduje z drugimi, popiva cele noči s prijatelji, te zmerja, ti pa razglabljaš, kakšno otroštvo je imel in mu vse odpustiš in mu rečeš, ubogi fantek? Saj vem, da karikiram in se opravičujem. Vem tudi, da imate načelno prav. Ni pa vedno izvedljivo. Včasih ni niti vredno.
Nekateri zakoni so res pravo garanje.
lepo pozdravljeni.
Se zahvaljujem za odgovor in mi je vse jasno tako kot do sedaj, rešitve pa vseeno ne vidim. Moje mnenje je, da sicer lahko vidimo, da vse izhaja iz našega otroštva, toda to je samo tolažba stanje pa ostane isto. Žal. Se pravi, če imaš slab odnos se lahko sicer nekaj časa tolažiš, da to izhaja iz otroštva potem pa…
Po domače povedano, če gre vse narobe nam ne more pomagati noben svetovalec pa, če je še tako dobronamerno. V vsakdanjem življenju si lahko precej olajšamo sobivanje, če nismo malenkostni, sebični, če se ljubimo. Toda, če imaš doma moškega ali žensko, ne zan biti zvest ali, ki zanemarja družino je kaj slaba tolažba, da ni bil ljubljen od staršev.
Vesela sem tudi Nastjinega pisma, ker vidim da obstaja še ena, ki je imela upanje na čudež. Zdaj pa sva ostali na realnih tleh.
“Ker so ta občutja preveč ranljiva, saj v sebi še vedno dožiljata tega otroka, ki je napaka, ničvreden, grd, umazan, kriv…, se ne srečata v bolečini, temveč imata stik v besu, jezi, sovraštvu, alkoholu, prepirih, varanjih, problemih z otroci, taščami, starši, sosedi, ločitvami… V bistvu pa so ti odnosi polni otroške bolečine, ki ni nikoli odprto izražena…..”
ja tako nekako “funkcionirava” tudi midva…
tako sem utrujena od tega bednega življenja, da se verbalno nemorem izrazit…. ful enega matranja za zanemarljiv efekt…
nikjer nisem uspešna/zadovoljna … v službi imam delovno mesto kjer sem večkrat postavljena “za tarčo metanja gnilih jajc”, čeprav se navzven več ali manj hladnokrvno in korektno branim – v sebi gnijem…
…zelo doglo sem se odločala za študij in zaradi strahu neuspeha sem prestavljala iz leta v leto in ko sem se končno odločila se je vzporedno z njim sprožil plaz nerešenega sranja še iz male šole, OŠ, SŠ…(sem bila kar presenečena, nisem si mislila, da je še vse to prisotno)…
za vsak izpit se učim na ful in se mi zdi, da bi morala na račun toliko ur učenja pisat 20 ne 10…no in ko pa ja po izpitu pa si mislim (neglede na lepe ocene, ki jih imam), da je itak “lev faks”, da sem kljub lepim ocenam “debil”, pa še zaenkrat sem se lotila lažjih predmetov…. no in ko se je končno pojavil eden težjih in sem ga na celi črti pogrnila- sem preprosto začela razmišljat o samomoru… kot v srednji šoli – moj moto je bil- če ne naredim šole, se bom ubila…
Sovražim se ker sem tako zabita, gnila, bedna sem s to svojo zabitostjo…
Mož mi je zadnjič nekaj kazal na računalniku in ker sem očitno “prepočasi dojemala (sem pač zabita)” je začel vpiti, da naj ne bom tako zabita…štor, itd…
Vsa leta ga že poslušam, da sem “rahitična”, sem precej suha (na račun bulimije), da se bom in se hitro/hitreje staram in najbolj prijeten stavek:”Poglej se kakšna si…”… “Jej, žri…….”… itd…v začetku najine veze oz. prva leta, pa še sedaj le na drugačen način, je izvajal precej nasilen nadzor oz. me nadziral….kar se tiče bulimije… in dosegel samo to, da že itak sem bila obremenjena s to zadevo do konca in potem še njegovi pritiski, kontrole, oštevanje(vedel se je do mene kot do 5 letnega otroka), tudi postavljanje ultimatov … me je privedlo do tega da sem se totalno odmaknila od njega, živim pretežno v svojem svetu (kot ko sem bila še majhen otrok, …., kot praktično že 30 let)…
sedaj mi sicer bulimija ne predstavlja več tak problem, tudi ne dojemam je več s tako težo kot pred leti, morda tudi na račun šolanja, ker mi le-ta požre skoraj vso energijo….
spolnih odnosov praktično nimava več, … čutim odpor in se ga izogibam…
vem da je vse skupaj bolno…in da ne vodi nikamor…
5 let živiva skupaj s njegovo posesivno mamo…
mož je praktično 1x do 2x tedensko pijan… vem, da ni srečen / zadovoljen ne z mano ne s sabo…
enostavno ne prideva skupaj – ko je že eden pripravljen drugi ni itd… če pa že pride do kakšne komunikacije ali ne prideva do skupne točke, ali pa se enostavno izogibava perečih tem…pa tudi če prideva skupaj se v praksi kasneje nič ne spremeni…..meni se je še pred časom parkrat utrgalo in sem zbobnala vse kar me je težilo na(lahko tudi) zelo grd/beden način…na koncu pa je bil efekt tak ,da sem bila jaz bolnica, ki sem ga žalila in tudi dejansko sem se počutila tako oplemeniteno s slabo vestjo… sicer sem se prej trudila tudi na bolj konstruktivne načine, tudi pisala sem mu o zadevah… vendar nisva nikamor prišla… šla sva tudi na posevet… vendar je kasneje o tem govoril kot o idiotizmu in da se ga nebo več posluževal… tudi kakšno leto/dva kasneje kot sem mu spet predlagala, da morda bi bilo dobro iti še h kakšnemu strokovnjaku, je takoj odklonil precej zviška, zaničevalno…
“Gor so me spravili pijanici in pedofil, staršev praktično nisem poznala, biološka mati me je kasneje ko sem že hodila v službo precej izkoristila, manipulirala in mi mrcvarila že itak zjeb… možgane….)”…
dost imam vsega, dost imam sebe, moža
nič mi ne gre….
tašča je čisto “podivjana”, ima kar nekaj precej podlih for, hinavskih itd… po drugi strani pa kar jasno vidim njen patetični odnos z njeno mamo… in kako to potem prenaša na svoje otroke…
to je tudi eden (samo eden- jih je še precej več) od razlogov zakaj si mislim: “Hvala Bogu, da sem saj toliko “modra”, da nimam otrok …
lahko se zaničujem, lahko zaničujem druge oboje počnem dostikrat do onemoglosti do skoraj absurda… toliko gneva, obupa, neperspektivnosti občutim …. nikjer nisem uspešna oz preprosto, ja, kot so mi govorili (pa očitno ne samo meni): ” nič ni in nikoli nič nebo iz tebe….” – BEDNA SEM…
in da nadaljujem z začeim ne glede koliko vse zaničujem itd… vem le nekaj jasno -zelo me je strah ali kot včasih rečem v kakšnem “davn” stanju (ki je itak večinoma): da sem tok patetična da si ne upam ne živeti in crknit…..
to…
Pozdravljeni!
Če te nekdo pretepa, vara, .. ne moreš reči, to je zato, ker je imel težko otroštvo. To bi bil izgovor, da ti ni potrebno ničesar narediti, da ga opravičiš, ker te je sram. Tukaj se zastavlja vprašanje mej. Postavlja pa se tudi vprašanje, zakaj ravno jaz ob tem moškem. In na ta stavek obstaja odgovor. Vsaka stvar, ki se nam dogaja, ima odgovor v našem čustvenem svetu. Mi kreiramo naše izkušnje iz polja nezavednega. Ustvarjamo odnose, ki imajo podobna čustvena stanja (vzdušje je isto), kot jih poznamo iz otroštva. V družini, ki jo na novo ustvarimo skreiramo čustveno popolnoma enak sistem, ki ga poznamo, nam je od nekje domač, saj s tem čutimo lojalnost do svoje družine. Otrok v nas zelo težko zavrže modele svoje prvotne družine, saj v teh starih model in vzorcih, čustvenih stanjih, doživlja stik z mamo, očetom.
Moj odgovor na vaše vprašanje, je bil zelo kratek in je zaobsegel le del tega, kar se v odnosih dogaja. Odnosi so veliko bolj kompleksni in zaobsegajo veliko več, od prenosov čutenj, do vlog v družini, kreiranja že poznanih izkušenj…
Vsak sistem ima potencial za rast, odločitev zanjo pa morata sprejeti oba partnerja. Ko se odločiš, tvoj nezavedni del začne delovati v smeri rešitve problema. Srečaš ljudi, ki ti pomagajo, odpre se nova pot, na katero nisi nikoli pomislil…
Naše življenje je zelo zanimivo in včasih zelo težko. Še težje pa je sprejeti dejstvo, da na nezavednem nivoju (vodijo nas čutenja, ki niso predelana) sami ustvarjamo odnose, v katerih živimo, da bi enkrat dokončno predelali, kar ni predelano in ima v sebi potencial za rast.
Lepo se imejte.
Lep pozdrav!
Gospa, veliko stiske in bolečine je bilo v vašem življenju. In ko končno pririneš iz stare družine, ugotoviš, da si v iste kot prej. Poniževanje, sramotenje, kontola, zaničevanje, sovraštvo… Čutim solze na vaših očeh. Vsaka celica vašega telesa joka. Vidim pet letno punčko, zaničevano, samo, zavrženo, ponižano, ki živi v smradu alkohola in pedofilije in se sprašuje, kje sta mami in oči, zakaj sta me pustila.? Kaj sem vama naredila? Velika krivda leži na otroški duši, ki vas duši in vam ne dovoli, da bi zaživela drugačno, polnejše življenje. Vse to, kar so vam storili je njihova “svinjarija”. Vi niste ničesar kriva. Vem, da si je zelo težko dati v življenju toliko prostora, da bi začutila, da niste kriva za njihove grehe, saj vas ti modeli in čutenja toliko zasužnjujejo, da ne zmorete razmejiti, da to niste vi, temveč navlaka, bolečina nekoga drugega. Vaša starša sta nosila v sebi zavrženost in vi ste kot njun otrok ponotranjila ta čutenja. Verjamem, da je zelo težko v takšni čustveni bolečini roditi otroka, saj začutiti svojega otroka pomeni začutiti sebe, kako si razbolel in zavržen, ponižan v svoji najglobji biti, razvrednoten in osramočen.
Vi niste zabita, niste gnila, niste štor. Ljudje, ki so vam to govorili, so govorili o sebi. Otrok pa vse verjame in se počuti krivega, da je napaka in da je nič vreden.
Saj vi si v resnici ne želite umreti, težko pa vam je vzdržati vsa ta čutenja, ki jih nosite in sploh niso vaša. Zelo težko vzdržite ob teh čutenjih, ki se vam prebujajo (kako sebe doživljate in kako sebe čutite). Saj tudi ob vas starši niso vzdražali. Vsaj tako doživljate. V resnici pa niso vzdržali ob sebi, svoje bolečine zavrženosti.
Ker ste kot otrok nosila občutje zavrženosti, še vedno srečujete ljudi, ki vam dajo svojo zavrženost. Veliko bo potrebno prečutiti in prejokati, umreti pa ni vredno za ljudi, ki so vas prizadeli. Vaše misli o smrti govorijo o tem, da so ljudje, ki so vas vzgajali in prizadeli čustveno mrtvi, ne čutijo sebe, v sebi so že zdavnaj umrli. Ni vredno, da umrete tudi vi. Ne zanje. Sedaj je čas, da začnete živeti, svoje življenje, ne neko tuje. Dajte si prostor zase in objemite to petletno punčko v sebi. Vse kar ta punčka potrebuje je to, da bi jo enkrat nekdo resnično objel in bi čutila, da jo ima rad. Ko začutite v sebi bes in jezo nase, si preprosto recite, rada te ime, moja si, vedno bom tukaj zate.
Želim vam vse dobro v bodoče.