Pred 2,5 leti mi je umrl partner.

To obdobje je bilo zelo težko in še vedno je.

Pred časom, na dopustu, ko sem preveč popila, sem samo objela drugega moškega. Ko sem videla sliko sebe z drugim moškim sem se zgrozila. Danes sem jo spet videla, Zajela me je panika, nisem mogla dihati, postala sem zelo žalostna… Imam občutek, da sem prevarala pokojnega partnerja. Ljudje so namigovali, da se zanimam zanj. To je moja občutja še potenciralo.

Priznam, da mi manjka moška energija, ampak sedaj si pa ne odpustim, samo objema. Sem še mlada in nima smisla, da celo življenje žaljujem, ampak si kar ne pustim iti naprej. Ne upam si spustiti novega človeka blizu sebe.

Kakšne so vaše izkušnje? Ali ste lahko zaživeli z novim partnerjem? Po kakšnem času ste bili zmožni spustiti nekoga novega blizu sebe?

Hvala.

Tudi jaz sem ostala sama pred dvemi leti, tako da te čisto razumem kako se počutiš.

Neznam ti svetovati saj se počuti čisto enako kot ti. Mislim, da je največji problem v tem, ker se bojim zopet doživeti podobno.
Čeprav sem tako ljubila lahko le enkrat.

HanaAna in Monika, na srečo nimam take izkušnje, kot jo imata vedve.
vendar življenje gre dalje in očitno sta obe še sorazmerno radi.

Svoje može sta imeli radi, dostojno sta ste poslovili od njiju in
v vajinih srcih bodo ostali lepi spomini.

Brez vsake slabe vesti pa lahko živita dalje, mirno si lahko izbereta drugega partnerja – ali samo za pogovore ali za resno zvezo.
Hiteti ni treba, nič na silo, vse bo prišlo samo po sebi.

Poslušajta svoje srce in ne glejte na to kaj poreče okolica.

Tako kot so vama že svetovale .Poslušajta svoje srce in ne okolice.Sama nimam takšne izkušnje,vidim pa očeta,ki je lani ostal sam ko je mama umrla za rakom,kako je osamljen.Saj mu stojimo ob strani,mu pomagamo samo zvečer pa ostane sam.Vem da mame ne bo nikoli pozabil,ker sta bila celo življenje skupaj,kar tudi sam reče.Jaz pa si želim,da bi spoznal čez čas novo partnerko,saj ne bi rada da ostane sam.Samoda se more sam odločit.
Tako da ne rabiš met slabe vesti,mislim da tudi tvoj pokojni partner ne bi hotel da ostaneš sama.

Jaz sem ostala sama letos spomladi. Prijatelji so me nagovorili, naj grem na dopust in res sem ravno danes prišla nazaj, za tri dni sem šla v toplice. Tri dni bom že vzdržala, sem mislila. In tam?
Kot da hodim po robu, ali po prelomnici, ne vem če vam bom znala opisat – istočasno sem videla, da mi je tam dobro, moje telo se je dobro počutilo, plavanje in sprehodi in hrana in to – in istočasno sem imela stalno v mislih stavek: “Jaz sem tu samo zato, ker je umrl moj mož”. Nisem jokala, ker sem se zavestno odločila, da bom tri dni brez joka vzdržala, zato si niti nisem predstavljala njegove podobe, te tri večere mu tudi nisem na glas rekla lahko noč, kar doma kar naprej delam. Zdaj sem spet doma, in se sprašujem, ali naj tako nadaljujem, da si naredim nek program prebolevanja, ali to sploh hočem, ker se mi to zdi bistvena odločitev.

Vidim, da se lahko sama odločim, kako živeti naprej. Namreč, dejstvo je, da mi življenje brez njega ni lepo. Da si sploh ne želim živeti. A pač moram. Umrl je on, ne jaz, žal. A tu je moja mama in dva otroka. Torej bom živela. In če se tako odločim, ali imam še izbiro, kako živeti? Pravzaprav ne. Ker če se odločim maksimalno žalovati in živeti brez volje, lahko prej zbolim, slabo vplivam na ljube preostale domače, ki jim hočem pomagati in biti vendar tudi vzor. Kot je meni vzor moja mama, ki je že dolgo sama in je zadovoljna s sabo.
Kako žalovati in ohraniti ljubezen, ki bo večno med nama, dokler bom živa, in živeti pokončno in se truditi za svoje zdravje, da bom opora domačim? Za zdaj ne vem odgovora. Vem pa, da bo slejkoprej prišel čas – če ne bom prej umrla, ko bom celo pospravila njegov pulover, ki je ostal, kjer ga je zadnjič odložil. To se mi zdi težja naloga, kot iti nekam s prijatelji in preživeti nekaj lepih trenutkov. Skratka, bistveno je vprašanje, kaj hočem.
Ali hočem žalovati? Zdaj je odgovor ja.
Ali sploh hočem biti vesela? Odgovor ne.
Ga želim pozabiti? Nočem, nikoli.
Si želim neko znosno življenje? Verjetno res, saj je drugače res neznosno.
Ali bi še šla sama na dopust? Seveda bi šla raje z njim, a to je treba pač končno sprejeti kot nemogoče. Priznam, da je bilo tam boljše kot doma.
Je možno, da bom še kdaj v življenu srečna? Pravo vprašanje: si hočem sploh dati možnost? Ne vem.
Bi sploh rada bila srečna, zdaj, ko sreče ne morem več deliti z njim? Ne vem. Zdaj sem bliže ne kot ja.
V kratkem se bom morala to odločiti. V kratkem, to pomeni v poljubno dolgem času. Ampak jaz sem že stara, HanaAna. Moja otroka sta stara 25 in 28. Ti se odloči prej.

Vsem lep pozdrav

HanaAna, pojdi naprej, sem vesela, da te je nekdo pobožal. Poslušaj svoje občutke, ne oziraj se preveč naokoli. Vsi bodo pametni, ampak to je tvoje življejnje.

Nastja, lepo te je bilo brati. Ampak jaz sem se odličila že 100X, potem pa se prikrade tisti občutek, hromenje celega telesa, tako da sem bolj paralizirana, kot resnični invalidi. Ali lahko tudi na to vplivam. Vse odločitev moram sprejeti sama, le tu in tam je kdo ki mi resnično da kak dober nasvet. Pogosto sem že sita tega življenja in v njem čisto čisto nič ne uživam, se pa silim z razno raznimi rečmi.

Vsak pač po svoje.
Ana

Partnerja sem izgubila pred slabima dvema letoma in priznam da še danes ne vem kako oziroma ne znam živeti brez njega.
Počutim se izigrano in ogoljufano. Kot vse tukaj, se tudi sama zavedam, da moram naprej, vendar mi zaenkrat to ne uspeva najbolje.
Mama Ana, se pa popolnoma strinjam s teboj. Sita sem takega življenja, ki ni pravo življenje. 100X sem se odločila, da bom nekaj spremenila, vendar mi do sedaj to še ni uspelo…

Tudi jaz sem taka, partnerja sem izgubila pred 18 meseci in ko vas berem, vidim da nisem edina s takimi občutki.
Trudim se vsaki dan posebej, vendar nisem srečna kot sem bila.
Vse kar ste napisale, so tudi moji občutki, tako da nasveta nimam nobenega.

Objem vsem

bb

POZDRAVLJENE ,RES MI JE HUDO ,KO TO PREBIRAM.MISLIM PA DRAGE MOJE ,DA MORATE ŽIVETI NAPREJ,VSE IMATE ŠE ŽIVLJENJE PRED SEBOJ,SVOJIH PARTNERJEV NE BOSTE NIKOLI POZABILE ,TUDI ČEVAM PRIDE DRUGI MOŠKI NASPROTI. NEKAJ PA OPAŽAM NA TEMU FORUMU,DA NI NOBENEGA VDOVCA.ALI SMO RES ŽENSKE TISTE,KI SE BOLJ ODPREMO,ALI PA MOŠKI HITREJE POZABIJO,OZIROMA SE NE ZNAJDEJO SAMI. BODITE MOČNE IN VZDRŽITE,PA ČE BO PREHUDO SE ZJOKAJTE.LP A&S

S smrtjo partnerja življenja -in to dostojnega življenja- ni in ne sme biti konec. In tudi samo žalovanje ne sme trajati v nedogled.

Meni prelomen je bil pogovor z gospo, ki je izgubila moža in se po njegovi smrti nikakor ni mogla spet sestaviti. Ima pa še sina in vnukinjo. Kar dolgo je govorila, da bi še sama najraje umrla. Potem pa, v nekem trenutku, pravi, jo je spreletelo, kako je v bistvu egoistična in nesramna do svojega sina. Pravi, izgubil je očeta jaz pa želim da bi izgubil tudi mene. Že tako trpi jaz pa želim da bi trpel še bolj ?? In pravi da to razmišljanje ji je pomagalo, da je začela spet bolj normalno živeti.

Nič ni narobe s tem, da živimo življenje naprej. Nič ni narobe s tem, da se dobro počutimo in NIČ ni narobe s tem, da smo kdaj veseli in nasmejani. Nasprotno! To edino je prav. Naši dragi pokojni, verjemite mi, trpijo, kadar nas gledajo povsem na tleh, v joku in trpljenju!! In potem tudi oni nimajo miru.

A&S, bilo bi prijazno, če bi izklopila velike črke, ker to pomeni vpitje, veš. Glede moških – oni žalujejo drugače. NIč manj, nič lažje, vendar drugače. Tudi moj oče, npr. še ni pospravil mamine torbe in čevljev in šminke, pa je od njene smrti že skoraj pet let. Pa na svakem koraku najdeš njene stvari, kot da bo vsak trenutek stopila v sobo. Ampakk v njegovem obnašanju vsakdanjem pa živi čisto OK, sam si kuha in pospravlja in pere itd. Se zamoti,kdaj kam gre … ampak je sam. In sem prepričana da v njegovem živeljnju ne bo več nobene ženske, partnerice. Ker on svoje žene nikdar prebolel ne bo.

VEŠ DRAGA PEIE ČE TE MOTI MOJE “VPITJE” SE PAČ NE BOM VEČ JAVLJALA,SE DAJ PA TI POGOSTEJE NAMESTO MENE.VEŠ TE VELIKE ČRKE MENI NEKAJ POMENIJO,NAJ TI POVEM,DA SEM TUDI ENA IZMED ŽALUJOČIH TUKA,NE ZATO DA “VPIJEM”,LETOS SEM V POL LETA IZGUBILA DVE LJUBLJENI OSEBI.LEP POZDRAV IN ŠE NAPREJ ŠEPETAJ A&S

A&S,

Daleč od tega, da bi bil moj namen kakor koli vplivati na tvoje javljanje. Omenila sem samo, da velike črke po internetnem bontonu pravzaprav pomenijo kričanje – marsikdo tega ne ve. Če pa vpiješ namenoma, in ti to pomaga … si ne jemljem pravice, da bi me motilo sploh. Žal mi je, da si mojo pripombo vzela zlonamerno.

Vsi tukaj smo žalujoči, na tak ali drugačen način. Jaz se zagotovo javljam samo takrat, ko sama začutim potrebo in to hvalabogu ni pogosto. Ja, in bom šepetala, kadar se bom tako počutila. Ti pa vpij, če se tako počutiš. Da ti je le lažje.

Sama sem že 11 let, mož mi je umrl star 38 let. Sedaj sem stara 50 let. Enostavno ne najdem poguma, da bi začela živeti normalno se veselila itd. Sin je odšel si ustvaril družino imam vnuka ok starše pa sem kljub temu sama. Če samo pomislim, da bi si začela iskati novega partnerja najdem tisoč izgovorov, postane me strah in nič se ne spremeni.Včasih se mi zdi, da je tako vse brez veze, da sem najlepša leta izgubila v žalovanju.

Tudi jaz sem pred 15-timi meseci igubila moža in ostala sama z dvema otrokoma, kar se tiče nove zveze mislim, da še nisem pripravljena, čeprav včasih obupno pogrešam nekoga da bi se lahko oprla nanj in mu zaupala probleme, imam pa upanje da bo prišel čas ko bom tudi jaz znova zaživela, in vem da takrat ko bo in če bo prišel pravi, takrat se ne bom ozirala na okolico in njihovo mišljenje ampak predvsem na to kar bom čutila jaz in moji otroci.

O moj bog, ne mroem verejti, da nas je toliko. Js sem prejšnji petek izgubila ljubezen svojega življenja, star je bil komaj 29 let. Danes je bil pogreb. Prazna sem, trpim. Jokati ne morem več, svet je sesut, smisla ni. Vsepovsod sva šla skupaj, samo v smrt je šel sam. Kako se usoda kruto poigra s tabo? Ne razumem, kako lahko bog vzame tako dobrega človeka? Edinega angela. Bojim se.

Drejkica, moje sožalje. Vem, da je še veliko prezgodaj, da bi lahko razmišljala prav daleč naprej (pravzaprav ti svetujem, da ne razmišljaš veliko o prihodnosti, ampak o vsakem dnevu znova), a želim ti, da bi lahko začela razmišljati na drug način. Ne o tem, kaj ti je bilo odvzeto, pač pa p tem, kaj ti je bilo dano, s tem ko si bila z njim.
Če je vsakemu usojeno toliko in toliko dni in če je bilo njemu usojeno le 29 let, je velika sreča, da si lahko nekaj let ti preživela z njim. Dano ti je bilo to, kar marsikomu ni.
Nič ni večno, žal. A to pomeni, da tudi bolečina ni večna.
Drži se!