Pozdravljeni,

najprej bi opisala mojo situacijo, na kratko.

Sicer sem stara 30 let, ampak dogodki iz preteklosti me se vedno preganjajo. Otrostva se ne spominjam dobro, samo kaksnega dogodka.
Kot mala puncka sem vecino dneva prezivela s svojo babico, ki pa je imela veliko dela in ni niti imela casa za vzgojo. Bila sem vecinoma sama, vcasih je imela kaksne nenavadne ideje, kot lizanje tal, da se pomije tla ipd. Govorila mi je grde stvari o moji mami. Ce sem kaj omenila mami je mama ponorela, babica pa je vse mirno zanikala. Veliko grdih in zlobnih stvari je bilo izgovorjenih.
V osnovni soli sem se mocno zredila. Vsi so se norcevali iz moje podobe, domaci, sosolci, mlajsi otroci… Bila sem una ta debela speh bomba. Jaz pa sem vsak dan bolj propadala. Nisem se upala zoperstaviti nikomur. Brat me je pri desetih zacel otipavati in ni se koncalo pri tem. Govoril mi je vulgarne stvari, da sem kurba, da me bo pof* in podobno. Da sem grda, nagravzna…
Mami sem omenila te stvari, pa je dejala, da to ni nic takega, pa da lazam, pa da sem hinavska, da naj ne pretiravam…
Oce pa kot, da ni moj oce. Njemu sem najvecje breme, pa se debela, pa se nic ni iz mene, pa kr neki se delam pametno…
Ko sem dobila menstruacijo je to bilo nekaj najhujsega zame. Nisem hotela biti zenska. Skrivala sem pred mamo, namesto vlozkov sem uporabljala toaletni papir. Ko je mama to opazila me je nahrulila zakaj ji tega ne povem. Potem pa se je norcevala, da sem baba in se mi smejala. Kako se spomnim tega smeha. Fuj.
V srednji soli sem shujsala, nato pa sem se zacela prenajedati in nato bruhati. To se je vleklo 6 let. Doma tega seveda ni nihce opazil in ko sem mami povedala kako je z mano je rekla, da to ni nic takega.
Prvega fanta sem spoznala pri dvajsetih, pa se to, ker je bil zelo vztrajen. Bil je moja svetla tocka v zivljenju, zivljenje se mi je zacelo spreminjati, dobivati je zacelo smisel. Koncalo se je z njegovo smrtjo. Stvari so sle samo navzdol. Namesto, da bi si bili z njegovimi v oporo so mi se povecali bolecino. Obtozili so me za njegovo smrt, koncalo se je na sodiscu. Ni bilo lepo. Spoznala sem prave prijatelje.
In kaj je danes z menoj? Razdvojena sem med dvema poloma. En mi govori, da sem grda, debela, neumna, pokvarjena, izkoriscevalska, nevredna ljubezni. Drugi del pa mi pravi, da sem intelignetna mlada, karakterno mocna, privlacna zenska, ki se ne uda v usodo, ki je zmozna ljubiti.
Pridejo dnevi, ko sem tako zadovoljna, nato pa se spet vse sesuje. Hodim k psihologu, poskusam si uredit zivljenje… Ampak preteklost me preganja. Zelim se resit preteklosti in zaziveti. Pa ne vem kako. Kako?
Domace danes vidim cisto drugace. Ubogi so, zelo ubogi. Dokler sem bila otrok so si dovolili veliko, ko pa sem se jim uprla so bili zrtve oni. Bratu zelim povedat, kaj mi je naredil, pa ne vem kako. Naj mu napisem pismo, mora se zavedat kaksen vpliv je imel na moje zivljenje. Ne sme vsega zanikati. Mami sem ze povedala, da me je to prizadelo, pa je sedaj ona uboga, jaz pa sem hudobna, ki samo ocita. Da se spomnim samo slabih stvari, da je bilo tudi lepo… Sama pa se neprestano prituzuje nad zivljenje, kako je kruto z njo. Oce pa, da sploh ne govorim. Saj sem imela streho nad glavo in hrano in to veliko hrane, kar naj pogledam kaksen sod sem bila. Narobe svet.
Nikoli ni nihce opazil, da nekaj ni prav v nasi familiji. Oce je naokrog lagal kako je on dober in ljudje so bili tako navduseni nad njim in mi govorili, naj bom srecna, da imam takega oceta. Bila sem vzorna ucenka, tiha… Ampak bilo je vse narobe in se danes je. Se vedno so isti.

Kako naj grem naprej, kako naj se resim spominov na preteklost?

Hvala.

Zivjo !
Ves kaj…Ze dolgo se me ni kaka zgodba tako dotaknila.Veliko je zalostnih zgodb toda ta je ena hujsih in res se moras stalno opominjati,da ti je bila storjena krivica in da imas sedaj drugacno,pravo samopodobo in da je negativno le spomin,ki pa seveda ne bo cisto izginil in zato se sprijazni,da bos imela kak slab dan,ampak naj te to ne spravi iz tira..takrat se malo pocrkljaj,pojdi v kino,pojdi si po sladoled in beri kako knjigo,ki povecuje samozavest in veckrat si povej da se imas rada…
Bratu nujno povej vse svoje obcutke,spomine in se vsaj malo resi tega bremena..daj ga njemu,saj ga mora on nositi in ugotoviti kako naprej..to stori za sebe…ce mu ne mores povedati mu napisi..In ne pusti,da mati igra vlogo zrtve..ona je bila odrasla in ti otrok..ti si bila prikrajsana..
Ne vdaj se,saj sama ves,da so lepi trenutki,dnevi..vredni truda..ne jemlji zivljenja preresno in vedi,da smo vsi polni napak in si moramo kdaj pa kdaj pogledati skozi prste in se imeti radi 😉 Zelim ti vse najlepse ..lp

Pozdravljena,

hudo mi je, ko berem tvojo zgodbo. Težko si predstavljam, kako se počutiš ko nosiš breme preteklosti. Ne vem, kaj bi ti svetovala, razen tega, da se držiš čim dlje od svoje družine in stike omejiš na minimum. Dovolj škode je že narejene, dovolj si že pretrpela v mladosti. Sedaj se osredotoči na sebe. Samo ti si pomembna v svojem življenju. Moje mnenje je, da boš sama vedela, kdaj je pravi čas, da napišeš pismo bratu. In kdaj bo ta čas? Mogoče takrat, ko boš dogodke iz mladosti že milijonkrat v mislih predela in predebatirala s psihologinjo, s prijateljico, ali pa boš vse kar te tišči iz preteklosti zlila na papir. O tem, kar se ti je zgodilo, moraš razpravljati, moraš razmišljati in predelati, kajti samo na ta način boš nekoč prišla do te stopnje, da boš lahko na dogodke v mladosti pogledala z neko distanco. To ne pomeni, da jih boš pozabila, ampak, da se boš sprijaznila s tem, da so se zgodili, da je to preteklost in da ti živiš tu in sedaj. Pomembna si samo ti in ti si edino bitje, ki lahko odloča o svoji sedanjosti in prihodnosti. Na svojo preteklost ne moreš vplivati, to je jasno. Lahko pa vplivaš na sedanjost in prihodnost. Ti si dobra oseba, vredna ljubezni, vredna prijateljstva. Predlagam, da se vključiš v kakšno skupino žensk s podobnimi problemi, katerim bi zaupala in bi si medsebojno pomagale pri vzpodbudi za naprej. Tako boš videla, da v svoji težavi nisi osamljena, skupaj si boste stale ob strani in si pomagale. Predlagam tudi članstvo v planinskem društvu. Tam boš našla nove (prave!!) prijatelje, katerim boš lahko zaupala, našla boš stik s samo seboj, pa tudi psiho-fizično počutje se ti bo bistveno izboljšalo. Zagotovo bodo nova prijateljstva pripomogla, da boš na življenje začela gledati s svetlejše strani. Vse dobro v življenju ti želim in upam, da ti bo uspelo otresti se bremena preteklosti in zaživeti polno in veselo življenje, saj si še tako mlada in vse je še pred teboj!!

Še se oglasi, pozdravček, Mavrica.

Ko slišim take zgodbe, se še bolj zagnusim sama sebi. No,dejstvo je, da nisem- nimam življenja z rožicam postlanega, ampak ni me pa noben od domačih fizično zlorabljal. Prav tako kot ti se ne morem znebiti preteklosti. Ne morem si odpustiti lastnih napak, ki so bile posledica življenjskih okoliščin in moje nesposobnosti premagovanja same sebe in svojih težav.Vse moje napake me preganjajo še danes. Sem 28 letna 100kg težka zguba, ki ni sposobna normalno funkcionirati niti v vsakdanjem življenju, kaj šele, da bi bila sposobna premagati posledice preteklosti. Prijatelji pravijo,da sem inteligentna in čudovita oseba. Če bi to res bila, ne bi bila danes brezposelna samohranilka, brez izobrazbe (čeprav sem bila v OŠ odlična), ne bi pustila ljudem, ki jim nič ne pomenim, da me ponižujejo, postala bi in trdo delala na tem, da postanem to kar si želim in kar drugi vidijo v meni. Jaz pa že 10 let ne dam skoraj nič od sebe, vem za vse kar bi morala storiti in vem ,da bo kmalu za vse prepozno, a jaz še vedno ne spravim svoje zamaščene debele riti iz postelje, poleg vsega še zmeraj včasih, kot kakšna naivna 16 letnica, naredim kaj kar je v nasprotju z mojimi osebnimi moralnimi standardi samo, da bi se počutila sprejeto pri ljudeh, recimo spijem alkohol, pa čeprav vem ,da mi bo slabo in se bom obnašala trapasto, ampak pač nisem sposobna reči ne, ko mi ga ponudijo, ali pa spim s svojim bivšim, ki ga imam jaz sicer še vedno rada, ampak on pa pride k meni zgolj zaradi te stvari, potem pa me ponižuje in mi meče naprej stvari iz preteklosti. Pa saj bi se vrgla čez most, ampak tukaj je moja hči, ki me ima iz meni neznanih razlogov nadvse rada in me potrebuje.
Tako, da Antonija, ob vsem tem si lahko rečeš, da si čudovita in močna oseba in ,da ti gre kljub vsem hudim stvarem, ki si jih morala preživeti, kar dobro. Drži se!