Spoštovani zdravnik!

Verjetno ste se že srečali z primeri, ko so pacienti zaradi psihični težav na koncu tožili tudi zaradi koncentracije, torej nezbranosti itd.. Tudi sam sem okusil te probleme, samo ne vem koliko je zadeva resna? Že od mladosti sem bil razigran otrok, malce razvajen z določenim stališčem da je v življenju velik trud odveč. Zanimala me je 1001 stvar, toda koncentracije v začetku nisem ravno brusil. Včasih sem poslušal opazke če nič ne spremljam, če kaj vem ,kolko sem neumen itd… Vseeno sem se uspel upisati na univerziteni študij ekonomije, ki ga pravkar “uspešno” končujem. Uspešno v narekovajih, ker sem zadnji izpit naredil januarja, diplomirati pa mislim v 14 dneh , torej zavlačujem. Poleg tega pa sem imel psihične težave. Pač (nisem strokovnjak ampak veliko sem prebral – predvsem družinsko medicino – od britanskega združenja) verjamem, da sem imel psihozo, nevrozo itd, probleme s spancem, potenje rok iin nog, samobtoževanje, misel na samomor, kakšna blodnja vmes itd..Takrat bi moral obiskati zdravnika pa nisem.. Vendar moram poudariti, da je stanje na tem področju katastrofalno. Čakalne dobe za psihiatra so po 2 meseca (much too much bi rekli Američani – mislim sej človek lahko popolnoma zbluzi preden dobi pomoč tukaj je treba kaj storiti).No to je bilo vse zaradi ene punce oziroma moje močne želje po njej kot zame idealni osebi (čeprav se nisva nikoli prav pogovarjala – torej nekakšna prešernova ljubezen – površinska) in obtoževanja, da sem pač zamudil in izpustil priliko. Problemi so se začeli vzpenjati nekje po novem letu postopoma, najhuje je bilo od februarja pa do maja letos. Od junija naprej je stanje “bolje” z občasnim kompliciranjem itd… Starše (predvsem mamo) nenehno obremenjujem s problemi, obnašam se kot otrok – neodgovorno. Prejšnji teden sem imel tudi avtomobilsko nesrečo zaradi prevelike hitrosti in avto zelo razbil. In kaj so rekli doma. Samo da si živ, ostalo se bo uredilo. Mislim,malokdo ima tako razumavajoče in ljubeče starše kot jaz in sestra. In verjamem da se lahko vse uredi ali pa vsaj bistveno izboljša. Toda en problem vseeno ostaja. Koncentracija in zbranost sta mi padli, ne vempa koliko? (če se to spoh meri).

Kaj vi priporočate vašim pacientom glede zbranosti in kakšni so napredki? Ali se zadeve lahko relativno hitro povrnejo nazaj v stanje ko sem recimo bil na vrhuncu svojih zmožnosti po doživeti travmi. Če imate čas prosim še za komentar na vse opisano.

Hvala lepa.

Spoštovani G.J.
sami ugotavljate, da vas zanima tisoč in ena stvar,in da se za nobeno niste preveč obremenjevali s koncentracijo.Ste človek, ki ljubi spremembe,popolno prostost in neoviranost zato vam vsaka dokončnost ali omejitev vzbuja tesnobo.Relativno dokončbonost pomeni že vsak končan letnik, pomembnejšo dokončnost, ki se ji pridruži še časovna omejitev pa predstavlja diploma.Slabo prenašate zavrnitve, ki jih občutite kot prikrajšanje nečesa, do česar imate apriorno pravico, vendar ima vaša osebnostna struktura na voljo številne obrambne mehanizme, s katerimi neugodne vplive nevtralizirate.Ste človek, ki je psihično takoj ranljiv, hkrati pa imate tudi sposobnost za hitro celjenje tovrstnih ran.Čeprav boste morda težko sprejeli , vam svetujem, da si izdelate prednostno listo obveznosti,čustvena spremljava bo sledila.