Sem prišla do knjige in ni mi žal. Za prebrati mi je ostal samo še zadnji del knjige, kjer starši pripovedujejo o doživljanju izgube otroka. Njena vsebina je tako resnična… tako zelo, da se najbrž vsak najde v njej. Žalovanje je osebna stvar in vsakdo ga drugače doživlja, ne pravim, da vam lahko knjiga pomaga, ker si lahko pomagete le vi sami, ampak v njej se vidi, da smo si zelo podobni, da v takšni situaciji razmišljamo bodobno. Seveda obstajajo izjeme a te so zelo redke. Vse vemo, da po izgubi otroka naše življenje ne bo več enako, saj nikoli več ne bomo enaka osebnost, vendar to ne pomeni, da se bo vse spremenilo na slabše. In to pot žalovanje ne more prehoditi nihče drug namesto nas, lahko pa so nam nekateri v oporo. In ta knjiga je po mojem mnenju prav ta, ki je meni osebno odprla oči. V knjigi piše, da je žalovanje trajno, nepredvidljivo in boleče. Lahko traja nekaj tednov ali celo nekaj let. Izguba bo za vedno ostala, ampak sčasoma žalujoči lahko o njej razmišlja brez solz in silne žalosti.
Čas sam po sebi ne zdravi, le žalovanje pomaga, da postopoma prebolimo izgubo. Odločimo se lahko, da živimo dalje oz da životarimo.
Jaz bom še naprej žalovala kakor vem in znam in vem, da to ni nič narobe pa čeprav je za večino iz okolice, ki česa takega ni nikoli doživela, nesmisel. Zame ni, in vsako jutro, ko se prebudim, vsak večer preden zaspim je nekaj časa, nekaj minut samo najinih z Kajo. Čez dan pa poskušam živeti kar se le da normalno. In mislim, da je tako prav, najbrž tudi moja Kaja nebi rada, da bi njene mamica trpela. Zato živim čez dan, da sem lahko zvečer, zjutraj v mislih z njo, mojo malo Kajo.

Kot piše v knjigi: Tega nihče ne more prav sprejeti, obstaja le možnost okrevanja in obvladovanja. Preživele bomo. Našega dragocenega otroka se bomo vedno spominjale saj okrevanje pomeni najti mesto zanj v svojem srcu kjer bo on/ona živel/a večno.

Kaja je za vedno v mojem srcu saj njen srček zdaj bije v mojem srcu.

Kajina mamica

Kajina mamica,
vesela sem, da si našla nekaj zase.
ŠE to bi ti povedala, da se boš na svojo hčerko spomnila vsak dan tudi potem, ko se bo intenzivno žalovanje zaključilo – vendar bodo te misli tako bogate, dajale ti bodo moč. Seveda bo včasih še vedno zabolelo in te bo oblil trenutek žalosti.Pa saj to je normalno.Ljudje smo večkrat žalostni in imamo za to svoje razloge. A ne ostanemo v žalosti. In včasih je tudi jokati užitek. Potem je lažje. In to je normalno in za takšne trenutke te ne more nihče obsoditi, da se utapljaš v žalosti in ne želiš iz nje.

Tako kot si napisala: Kaja živi naprej v tvojem srčku. Tam je njen prostor.In to boš za vedno občutila in prav je tako. Živi otroci nam dajejo smisel,brezpogojno ljubezen, so razlog, da izpolnjujemo svoje poslanstvo in še in še ….,otroci, ki jih nosimo v srčku pa pogum, moč in vero, da je življenje vredno.
Pogumno naprej in delaj to kar čutiš.

objem,

Draga Kajina mamica!
Oglašam se, da boš vedela, da nisi sama. Včeraj sem pobožala še tablico tvoje male Kaje.

Mamice angelčkov
Nikoli si nisem predstavljala, da bom kdaj pisala na tako žalostnem forumu in imela popolne neznance raje, kot nekatere prijatelje, ki me zdaj nikakor ne razumejo. Ne razumejo in se niti ne potrudijo razumeti, da se je moje življenje spremenilo.

Nn kar solze so mi spolzele po licu, ko sem prebrala tvoje sporočilo. V nedeljo v parku prižgem svečko tudi jaz tvojemu in vsem našim angelčkom. Ker sem iz Celja sem samo enkrat tedensko v parku zvončkov. Drugače pa svečke prižigam doma. Je pa res, da ko odhajam iz parka sem veliko bolj pomirjena, ker vem, da Kaja tam ni sama.

Draga moja!

Devet let je minilo, pa še vedno zelo boli! Vem, da tudi tvoja bolečina ne bo minila nikoli, postala bo le manj pekoča!

Želim ti, da te spremlja misel mnogih mamic, ki smo šle skozi podobno preizkušnjo. Drži se in vedi, da se na tem forumu vedno najde kdo, ki ve, kaj napisati, medtem ko v življenju včasih človek ostane popolnoma sam!

Srečno na poti proti mavrici!

Pošiljam topel objem!

O bog, kakšna bolečina. Sama sem s tem spoprijemala pred nekaj leti. Bilo je mučno, ampak sem šla naprej.
En velik, velik objem. Drži se!

pinki … pa saj ne morem verjeti, da res to berem!! tako sem držala pestke za vas tri … in ja, tako srečna nosečnica si bila. in zdaj jočem s tabo za tvojo malo Kajo… nimam besed…

drži se
japkica

Spet se sprašujem zakaj meni, zakaj nam? Ne razumem zakaj nam je dana takšna bolečina.
Ko sem videla na tv kako sta starša pustila dojenčico v zagretem avtomobilu, idiots.. starša ne morem drugače napisat.
Se ne morem pobrat, kaj vse bi naredila za Kajo, pa ne morem, ta idio… pa ne cenita kaj imata.

ja, na splošno se mi zdi, da zdej opažam, da ljudje ne znajo cenit tega kar imajo. kaj bi jaz dala, da bi moj sin bil z mano zdejle… ne pa da danes, ko bi moral z mano praznovati 5 mesecev, da moram v park zvončkov prižgat svačko, da sem z njim…