Življenje……..
Življenje sestavljajo trenutki in v njih so narisani spomini, ki pa jih čas ne more izbrisati. Zato tudi moje spomine čas ne bo nikoli izbrisal. Svoje dojenčice Kaje ne bom nikoli pozabila. Bila je stara 47 dni, ko je za vedno zaspala. Še preden je bila spočeta sem si jo želela in še preden je bila rojena sem jo ljubila, po rojstvu pa bi zanjo dala življenje, a je usoda hotela drugače. Njena bolezen je bila premočna, da bi mi dovolila, da bi jo lahko celo svoje življenje ljubila.
Žal mi je za tvojo punčko. Za malim izgubljenim življenjcem. Žal mi je zate in za tvojo družino, da morate skozi vso to kalvarijo do pekla in nazaj. Izguba otroka je najgrozljivejša izkušnja v življenju in nobena mamica je ne bi smela izkusiti.
Življenje nas spotakne takrat, ko najmanj pričakujemo.
Pobrala se boš. Boš videla. Zaradi svoje male Kaje. Zaradi spomina nanjo. Ker brez tebe ne bi imela nikogar, ki bi se je tako zelo spominjal, kot se je spominjaš ti.
Okolica je kruta. Mnogo jih je, ki ti bodo skušali te spomine vzeti, izbrisati, te silili pozabiti. Ne daj se! Deluj tako kot čutiš tisti trenutek, misli nase na poti ozdravljenja. Ne boj se poiskati pomoč, če boš čutila, da ne zmoreš. Takšna bolečina je težko breme za enega samega človeka.
Pošiljam ti res velik topel objem.
nn in NINI nikoli si nisem predstavljala, da mi bo v življenju kdaj tako hudo kot mi je bilo danes, ko sem se poslavljala od svoje zvezdice Kaje. V parku ZVONČKOV je ostal del mojega srca. Danes pa bom doma posadila belo zvezdasto magnolijo v spomin nanjo in ko mi bo najtežje se bom usedla poleg in v mislih odletela k njej.
Ja NINI prav imaš tega nebi smele nikoli izkusiti, to je preveč težko breme, ki ti ga lahko nekdo naloži.
Res hvala. Prijatelji in nekateri sorodniki me sploh ne razumejo, se obnašajo tako kot, da se ni nič zgodilo, kot da se mora čim prej pozabit in živet naprej. Živela bom naprej a pozabit je nočem nikoli .In bolečina bo vedno ostala jaz pa se bom morala naučiti živeti z njo. Pravijo pa saj jo boš pozabila, ko bo prišel drugi otrok. Pa kaj hudiča se sploh zavedajo kaj govorijo?
Tako jo pogrešam.
Tako govorijo, ker ne vedo. Ne vedo kako ti je, po drugi strani pa ti želijo prihraniti bolečino. Tebi in sebi. Verjemi, da ti ne želijo nič slabega, vendar je njihov odnos tako ignorantski do tvoje bolečine, take besede jo pa samo še poglabljajo. Sama sem šla čez vse to. Če ne bi doživela, ne bi verjela. Takrat sem izgubila mnogo znancev, če bi bili res prijatelji, bi se obnašali drugače. Res redki so, ki jih gane tuja bolečina in so o njej pripravljeni poslušati. Raje te odpravijo s klišejskimi besedami o pozabi in nadomestnem otroku. Verjamem, da je to doživela vsaka od nas.
Zvezdasta magnolija, lepo drevo. Mi imamo belo vrtnico, čeprav se hitro osuje, vendar je tudi v tem nekaj simbolike.
draga ppinkpponk!
joj, ja. ne vejo. pojma nimajo. včasih si mislim hvala bogu da ne veš kakšne neumnosti govoriš.upam, da nikoli ne bojo.ampak, saj hočejo samo pomagat. ko bi vsaj utihnili! in potem se zelo v kratkem času začnejo obnašat, kot da se nikoli ni nič zgodila. ker mislijo da ti bo lažje. kako neumno. Ker tvoj otrok je zelo zelo dolgo tvoja edina misel.
v parku zvončkov sem videla posip. sem se zjokala še zate. čeprav vem, da zato tebi ni nič lažje.na žalost.Veš, ko je moj sinko umrl, sem si želela, da nobena mamica več nebi šla čez to. ker je enostavno prehudo. in želela sem si, da bi dala nekaj bolečine naprej nekomu drugemu, pa ne moreš. čez vse moraš sam. tako zelo hudo mi je zate, zame in vse ostale mamice.
zdaj je moj sino star “že” 4 mesece. in spet sem v krizi. zelo, zelo je hudo. kako velik bi že bil. včasih, mah, vedno, pogledam v vozičke in ugibam koliko so stari otroci. moj nikoli ne bo toliko.
joj, da ne pozabim. tudi mi smo nekaj dni po posipu posadili belo magnolijo in mu zraven dali vetrnico. in zdaj, ko smo zunaj in se vetrnica vrti z vetrom čutim, da je z mano. in za sekundo mi je lažje.
pogrešam ga.
če želiš pogovor, se lahko zmeniva…
PPinkpponk,najprej naj ti izrečem globoko sožalje ob tvoji izgubi. Nobena beseda,ki ti jo kdorkoli izreče v tolažbo,ti ne more odvzeti tvoje bolečine…Da bi pozabila na svojo dojenčico,ko boš k sebi privila drugo dete,pa lahko izreče le nekdo,ki nikoli ni izkusil kako bridka je izguba otroka! S časom se naučimo živeti brez naših angelčkov in bijemo boj za vsak nov dan,ki prihaja. Vem,da ti je neizmerno hudo in da okolica vse prej kot sočutno reagira na dano situacijo…Zdi se mi da je pogovor o smrti dojenčka še vedno tabu in namesto besed tolažbe in razumevanja dobimo le mlačen odziv in nelagodje ob pogovorih… Če pa mamica žaluje je skoraj nekaj nenormalnega,vsaj za večino ljudi… Ko mine kak mesec,je bolečina v naših srcih še vedno neznosna,okolica pa živi naprej in je že pozabila na naša mala bitjeca…zato se jim zdi čudno in nerazumljivo naše žalovanje… Nekaj resnice je v tem,da čas celi vse rane…čeprav nikoli popolnoma ne mine bolečina,ki jo nosimo v srcih… Želim tebi in tvojim najbližnjim veliko poguma in moči za vsak nov dan. Uspelo ti bo.
Da mi bo kanček lažje in Kaji v spomin vam pišem kako je potekala moja težko pričakovana nosečnost, ki pa se je na žalost končala ne samo z solzami v očeh ampak tudi z strtim srcem.
Glede na to da sva z Branetom delala na dojenčku že kar dolgi dve leti po laparoskopiji in histeroskopiji sva po končanem avgustovskem dopustu oba od veselja okamenela, ko sva na testerčku za nosečnost zagledala plusek. Ki pa ga prej nikakor ni in ni bilo in sva skoraj že čisto obupala. No seveda veselje je bilo nepopisno, saj bova tudi midva zdaj končno dobila najinega sončka. Na začetku je nosečnost potekala brez zapletov, brez slabosti, bila sem najbolj srečna nosečnica pod soncem in ko sem prvič začutila gibe svoje male Kaje, joj kako sem jokala od veselja. Z Branetom sva bila tako ponosna, da sva hitela vsem, ki sva jih poznala povedat kakšna sreča naju je doletela. Po 23 tednu pa so se gibi začeli spreminjati in so postajali vse bolj tresoči. Ginekologa sem na to opozorila pa mi je zatrdil, da to ni nič narobe saj se vsak dojenček premika po svoje. Tudi trebušček je začel nenormalno hitreje rasti, seveda tudi to za njega ni bilo nič narobe, v glavnem vse brez problema. Potem me je glede na povečano plodovnico, ki se je pokazala pri naslednjem pregledu odslovil z besedami, da je v večini primerov plodovnica brez kakršnega koli razloga povečana, glukozni test je bil normalen, gibi so zanj normalni in ne vidi razloga za mojo zaskrbljenost in naj ne paničarim. Seveda sva takrat z Branetom zaupala ginekologu in nisva iskala drugega mnenja. Tako je bilo do 34 tedna, ko je na pregledu spet zatrjeval, da je vse O.K ampak me bo, da me pomiri poslal na pregled v Ljubljano zaradi povečane plodovnice. Tri dni kasneje v Ljubljani pa se najina srečna zgodba konča in začnejo najhujše more. Pregled opravi zdravnik (imen ne bom omenjala) in mi po nekaj minutah pregleda po ultrazvoku zatrdi, da želodčka ne vidi in da me bo čez nekaj minut pregledal še drug zdravnik. Tudi ta želodčka ne vidi, gibi, ki jih vidi na ultrazvoku niso pravilni, opazi zaostanek v rasti nepravilen položaj rok in nog, njihovo nepravilno gibanje, ekstremno preveliko količino plodovnice…. Svet se nama je podiral, besede pa so kar letele in po končanem pregledu nisem več vedela ali sanjam, bedim ne, ker to ne more biti res. Po vseh teh pregledih pri mojem ginekologu ni bilo nikakršnih nepravilnosti na plodu tukaj pa…..pa saj to ne more biti res. Seveda so me takoj naročili za naslednji teden, da še enkrat vse skupaj preverijo. Kako sva se takrat pripeljala domov še zdaj ne vem. Upanje, da bo pri naslednjem pregledu vse drugače je splahnelo pri vsakem gibu, ki ga je najina Kaja naredila v trebuščku. Pregledi pa so se kar vrstili in pri vskem je bilo odkrito nekaj na novo. Ušeski prenizki, čelo plosko, nosek širok, na eni roki ni bilo videti prstkov, tresenje, želodček ? …. in končni zaključek je bil, da so se Kaji možgani prehitro nehali razvijati in da poroda najbrž ne bo preživela. Ko sem doma čakala na porod sem se zaprla vase saj kamorkoli sem šla so vsi spraševali kdaj bo veseli dogodek, jaz pa sem jokala brez prestanka, saj nisem vedela kaj naj pričakujem. V 38 tednu so mi predrli mehur saj mi je trebuh že nekaj dni otrdeval in tako so se začeli popadki. Poroda skoraj nisem čutila saj me je preveč bolelo srce. Cel porod, pri katerem je bil tudi Brane sem se vseskozi spraševala ali naj najinega tako zelo zaželjenega dojenčka sploh pogledam. Ker so rekli, da poroda ne bo preživela oz da noči ne bo preživela in zaradi njenih vizualnih nepravilnosi sem se odločila, da jo naj odnesejo in seveda namesto veselja, smeha, solza sreče v porodni sobi so bile solze žalosti in tišina. Seveda sem bila prepričana, da je tako najbolje. Ker pa je Kaja noč preživela in bila stabilna je bila situacija povsem drugačna. V sebi sem čutila ljubezen, strah, jezo, nisem vedela kaj naj pričakujem. Zato sem se po zbiranju moči le odločila da jo pojdem priviti k sebi na prsi, pocrtlati, jo objeti. Seveda tam pa ponovni šok, saj so me pred porodom pripravljali na takšne nepravilnosti Kaja pa je bila povsem normala na pogled, nobenih nepravilnosti. Še več, bila je najlepša dojenčica pod soncem. Vzljubila sem jo oz. sva jo tisti trenutek, ko sva jo zagledala. Ko sem jo držala na rokah sem bila spet srečna vendar ne najsrečnejša saj po vseh simptomih, ki jih je imela so nama povedali, da dolgo ne bo živela, dali so ji le nekaj dni, par mesecev življenja. Imela je zelo redko bolezen, ki pa pri nas še ni raziskana. Zato so to kar so vedeli razbrali iz literature. Da sva jo imela rada, najrajši je bilo vse kar sva ji lahko dala. Vsak dan sva se vozila v Ljubljano, da sva jo lahko pestovala jo poljubljala in pri njej ostajala vse do večera. Po nekaj dneh so jo prestavili v Celjsko porodnišnico, saj se je tako odločil pediater, ker je videl, da sva zelo veliko pri njej v Celju pa bova lahko še več.
Vsak dan sva jo obiskovala in se cartala, domov pa je nisem mogla odnesti saj so se zaradi nerazvitosti možganskega debla pojavljali preveliki premori med dihanjem, prenehala je dihati za kratek čas potem sama ponovno začela, neenakomerno dihala in ob tem občasno pomodrevala, sploh, ko so bili dihalni premori preveliki, zaradi polivanja pri hranjenju se ji se tudi večkrat zaletelo, saj je bila hranjena po sondici. Sline ni mogla požirati tudi zato se ji je večkrat zaletelo pri čemer je spet pomodrevala. Na zunaj je bila normalen dojenček, zato nobenemu od drugih obiskovalcev v bolnici ni bilo jasno zakaj sva vedno ob njenem odhodu jokala. Jaz pa vam povem, da zato, ker nama je pokalo srce saj sva svojega lastnega otroka gledala kako trpi. Čedalje več je spala, zehala, saj ji je primanjkovalo kisika v krvi s tem pa so posledično tudi drugi organi pešali. V meni pa se je nabirala jeza in mojega ginekologa nisem smela videti kaj šele slišati o njem saj bi najbrž v tistem trenutku naredila kakšno neumnost, če bi z njim prišla navskriž. Da ni kriv kako se je Kaja razvijala razumem, njegove malomarnosti pri pregledih pa mu ne odpustim, saj bi se lahko zadeva čisto drugače razvila in Kaja bi bila prikrajšana muk in trpljenja.
Ni hujšega kot gledati kako tvoj otrok trpi sam pa mu nikakor ne moreš pomagat ali mu vsaj olajšat bolečino. Zato je bila neizmerna ljubezen vse kar sva ji v tako kratkem življenju lahko dala. Da se je cartala najraje na svetu vam zagotavljam saj je bila takrat tako pomirjena, ko sem jo božala po ličku jo lupčkala…joj kaj vse bi ji dala pa ji ne morem.
Tako je nekega jutra ponjo prišel angelček in jo odrešil trpljenja. Zazvonil je telefon in zdravnica na drugi strani slušalke mi je povedala, da je najina Kaja zaspala za vedno, bila je stara 47 dni. Prav jezna sem bila na cel svet ob enem pa vesela zanjo, saj se je njeno trpljenje končalo. Ko mi je zdravnica povedala, da se je ob 4h začela posljavljat ob 4.30h pa dokončno poslovila se mi trgalo srce. Brane je zdravnico vprašal zakaj naju niso obvestili takoj, da bi se lahko še poslovila od nje kot je bilo zmenjeno pa nama ni nič odgovorila. Najbrž zato ker je takrat preveč trpela, tega ne bova zvedela nikoli. Mogoče pa je bilo tako tudi najboljše saj bi ob gledanju poslavljanja tako jokala, da njeni duši nebi pustila mirno oditi. Zdaj pa jo pogrešam tako zelo jo pogrešam, ampak pomirjena sem ker vem, da ne trpi. Pogrešam najino cartanje, božanje po obrazeku, saj vem, da je imela to najrajši in jo je pomirjalo, ampak vem, da me zdaj ona pazi, vem, da noče, da bi bila njena mamica žalostna, vem, da me zdaj ona boža po obrazu, ker ve, da sem tako pomirjena, vem…….
Draga Ppinkpponk!
Občudujem tvoj pogum in pogum vseh mamic, tatkov,ki ste šli in še hodite po tej najbolj kruti in nepravični cesti izgube lastnega otroka…
Naj te vsak dotik vetra, sončnih žarkov…..spomni nanjo in čeprav vem da je zelo hudo, naj te vodi misel, ki si jo že sama napisala : tam kjer je ne trpi več !!
Topel in iskren objem / pa čeprav virtualni!/
Draga ppinkpponk,
najprej moje iskreno sožalje. Sama na veliko srečo nisem občutila tega in srčno upam, da mi nikoli ne bo treba. Imam pa prijateljico, ki se ji je to zgodilo, tudi njej je umrla hčerkica, takoj po porodu. Bilo je grozno, ne samo za njiju z možem, ampak tudi za nas prijatelje, ker v takem trentuku ne veš ali je prav, da ji kaj rečeš ali je bolje, da tega ne omenjaš. Sama sem bila v veliki zadregi kaj narediti, ali naj se z njo pogovarjam o njenem otroku ali bo bolje, da govorim čisto nekaj drugega? Odločila sem se in obiskala knjižnico, kjer sem našla knjigo “Prazna zibelka, strto srce”, se odpravila k njej, in ji dala to knjigo naj jo prebere. Pred tem pa sem jo prebrala tudi jaz, in lažje sem razumela prijateljico. Takrat sva se začeli tudi pogovarjati o njenem otroku, skupaj sva obiskali park zvončkov, prižgali svečko in se veliko pogovarjali samo o tem, kajti v tistem obdobju, ko je ona žalovala, je bilo brez veze, da ji jaz razlagam ne vem o čem, ker v tistem trenutku ni nje zanimalo nič, in jaz sem jo razumela, pustila sem ji, da je ona govorila o svojih občutkih in žalosti.
Draga ppinkpponk, če imaš moč, ti srčno priporočam, da vzameš v roke to knjigo, jo prebereš, če je morda že nisi, je hudo, ampak ob branju knjige spoznaš, da nisi samo ti v taki žalosti, da je bilo pred tabo že veliko takih mamic, ki so dale vse to skozi …
V glavnem draga ppinkpponk, bodi močna, drži se in vedi, da te tvoj angelček po imenu Kaja, gleda in spremlja na vsakem tvojem koraku in te ima rad, tako, kot imaš in boš vedno rada imela ti njega.
Pošiljam ti topel objem …
Sem že iskala knjigo Prazna zibelka, strto srce. Pa jo v Celju, kjer sem jaz doma ni v nobeni knjigarni. Poklicala sem tudi v društvo Solzice pa nisem nikogar dobila. Bom pa še vsekakor poskušala. Kaj pa ve mamice angelčkov ali jo je katera izmed vas prebrala, vam je bila v pomoč? Kaj pa knjiga Pogovori z angeli?
Topel in iskren objem vsem mamicam angelčkov.
Meni knjiga takoj po smrti moje deklice in se nekaj mesecev po njej ni bila v pomoc, prej me je potrla, zdelo se mi je da ni izhoda, da se mi je podrl svet, da nikoli vec ne bo posijalo sonce. Nic pozitivnega nisem nasla v njej. Takrat sem rabila nekoga, ki bi mi povedal, da bo bolje, da ne bo vedno tako zelo bolelo, da bom lahko zivela s to bolecino, da jutri ne bo konec sveta.
Veliko bolj mi je pomagal pogovor s partnerjem, sprehodi v naravo…kasneje sem imela moznost prebrati nekaj knjig na temo zivljenja in smrti ampak najbolj se me je dotaknila tista, ki opisuje vrnitev domov prezivelega iz nesrece v Andih. Razmisljanje, zivljenje po tistem dogodku, dojemanje drugih, dogodki po vrnitvi domov…tako nekako domace mi je bilo.
Ostale knjige mi niso tako blizu, je pa tudi tako, kakor verjames; ce si lahko predstavljas “zivljenje” po smrti, potem je veliko knjig, ki ti lahko ponudijo tolazbo ali mozno “razlago” dogodka, ki se ti je zgodil.
V srcu čutim s tabo.
Čas…
Spomini…
Moč…
Svetloba…
…in še in še besed, ki ponazarjajo bolečino ob izgubi otroka.
Draga mamica, občutim tvojo stisko in prepoznam občutek, ko se spomnim kaj je pomirjalo našo deklico, kako se je odzivala na moj glas…veš, to so tako dragoceni spomini.Zdaj boli vem, čez čas pa, verjemi, da bodo to najlepši in najdragocenejši spomini.In tisti, ki ti bodo pomagali, da boš znova našla smisel in živela naprej. Bogatejša v duši in srcu.
Knjigo lahko naročiš tudi po mailu.Lahko jo poiščeš tudi v knjižnici in si jo kasneje naročiš…
Mogoče samo še nekaj besed o knjigi: res je, da smo si različni, da različno žalujemo, da nekateri ne potrebujejo ničesar, drugi spet vse in nič ni narobe in vse je prav v žalovanju.
Nekomu knjiga ne pomaga, nekateri je preprosto ne želijo, spet drugi jo prebirajo večkrat. Nekateri na začetku poti preberejo prvi del knjige, ki opisuje in sploh razlaga žalovanje, pravice umrlih otrok in njihovih staršev, opisuje možne načine pokopa, spomine itd… različno vendar po povratnih pogovorih knjiga pomaga in je,žal, edina knjiga na slovenskem trgu. Napisana je bila iz ljubezni in trpljenja predvsem pa želje, da se bodoči žalujoči starši ne vrtijo v krogu negotovosti, brez potrebnih informacij in predvsem, da poseže v “tabu” temo: smrt na začetku življenja. Da pomaga tudi ostalim, ki se srečujejo z žalujočimi.
Torej, nič narobe, če te knjiga “ne potegne” mogoče bo pa zanimala koga od bližnjih.
vse dobro, veliko moči