živlenje po končanem zdravljenju.!?
Minilo je že dobro leto, odkar si napisal svoj problem in od takrat se nisi javil. Res me zanima, kaj je s teboj.
Ne vem, če sploh še spremljaš ta forum, a bom vseeno nekaj malega dodal. Lastno izkušnjo.
Tudi jaz sam sem imel probleme z drogo-10 dolgih let. Bil sem v komuni v Španiji skoraj 5 let in ko sem prišel nazaj, so bili starši res malo zadržani, kar se mi zdi čisto normalno, saj sem jim povzročil veliko sivih las. Tako, da se mi zdi takšna reakcija normalna. A sčasoma so se ohladili in dandanes (4 leta, kar sem doma) imamo super odnos.
Kar se tiče okolice in njenega odnosa, se sploh ne obremenjuj, ker se ne splača. Živi svoje življenje, poišči si službo, delaj, skrbi sam zase, pomagaj še komu če je v tvoji moči in to je to.
Če si zainteresiran, se mi javi, včasih pomaga, če s kom podeliš izkušnjo. Nam ex-đankijem jih ne manjka 🙂
Lp Janez
P.S. moj email: [email protected]
Hvala vsem za komentarje res je v tem letu se je velik spremenil z prva je blo taka depresija da nemorem upisat kak hudo je blo zapirav sm se par mesecev v sebe…Konc koncev mi je pa postal vse skupi bedno nazaj sm se upiso v šolo kar mi prej nikakr ni uspel končat in pa tudi seveda začel sm z fitneso si naredo plan in redno obiskujem fitnes ze 9 mesecev…Najdo sm družbo katera ne uživa drog tut ni iz mojega kraja in do zdaj se počutim res vredo letos 20.7 bo minil 4 leta od kar sm se zdravo na dto-ksu in mi prav ni žav trenutno še nimam nikakršnih potreb delam tisto kar vem da je prav in z povno par opazo sm da se da le moraš bit dost odločen do tega da zmoraš…
Še enkrat Hvala vsem za zelo dobre nasvete res ste mi nekateri tukaj zelo pomagal tisti moj čas!!!!
Lep pozdrav! Potnik
Ganila si me.
Sam sem alkoholik s cca 35 letnim stažem, ki šele spoznava da je, na žalost ali srečo!?, odvisnost neozdravljiva bolezen. Iščem kontakt z AA-ji, pa niti sam ne vem, ali nočem vedeti, kaj me bremza da bi šel tja. Vem za urnik, danes je ob 19-tih, pa….
V glavnem, želel bi, da bi imel tako krasno hči kot si ti.
Vso srečo tebi in vsem vam ozdravljenim junakom.
” ne vem kaj me bremza”…
Človek ZELO POMEMBNO JE V KAJ GLEDAMO!
Tvoje cilj je zelo dober: biti zdrav, biti gospodar sebe, imeti ljudi, ki so ti dragoceni na dosegu, biti osvobojen, biti pokončen človek, …
Če ne veš, kaj te bremza, potem ne glej in raziskuj kaj je to, kar te bremza, GLEJ V JASEN CILJ, PREDSTAVLJAJ SI SEBE KOT NOVEGA POKONČNEGA ČLOVEKA, ki be se mu vsak priklonil, če bi vedel za njegovo veličino…
Kamor koli boš v življenju šel, tam boš vedno le Ti, ti si ta dragocenost, s katero je vredno ravnati kot z največjim biserom, ki je kdaj koli obstajal…. tudi če dvomiš vase, glej v cilj, mnogi so uspeli, torej lahko uspeš tudi Ti…
Ti si kot želod v katerem se skriva mogočni hrast, glej v to mogočnost in ji sledi kajti resnično JE LEPO, DA OBSTAJAŠ!
Jst sm mel podobne izkušnje ko sem prvič prišel spucan (in po 1.5 leta komune) v domače okolje. Nihče me ni hotel sprejeti, depresija se je začela stopnjevati,občutek obupa,itd.
Žal ti ne morem kaj veliko svetovati, ker sem sam zdrčal 5 let, potem pa sem spet zabredel, vendar eno ti predlagam iz vsega srca : NE ZAČNI SE SPET IZ OBUPA DRUŽITI S STARIMI ZNANCI, ZA KATERE VEŠ DA UŽIVAJO DROGE , jaz sem tako počasi spet padel noter. Bolje potrpeti in magari biti sam nekaj časa kajti stara družba pelje nazaj… Prejkoslej bo bolje, mora biti! Mogoče bi ti predlagal, da obiščeš kakšna društva, ki se ukvarjajo s stvarmi, ki te veselijo. Tako spoznaš ljudi, ki imajo podobne interese in s tistim ljudmi tam se prejkoslej spoprijateljiš (vsaj z nekaterimi), potem pa to postane verižna reakcija, preko njih spoznaš nove,itd.
Veliko sreče !
No tudi jaz sem po 4 letih ravno prejšnji mesec prišel nazaj iz Španije in sem malo brskal po netu za kakšno skupino zdravljenih odvisnikov pa nisem nič videl. Ravno zaradi misli ki mi na momente pridejo v glavo bi bilo mogoče dobro vključiti se kam, poleg tega pa nikakor ne pride v poštev družba od prej. Če kdo pozna kakšno bi bil hvaležen.
