Lep Pozdrav vsem skup

Moja zgobda se začenja takole:
Pred nekaj več kot 3m letami sem bil odvisnik metadona,heroina in kokaina..Ob tem sta mi ob strani stala mati in oče ki sta mi pokazala pravo pot do življenja,nakar sem si priznal da imam problem in da takšna pot z drogam ne vodi nikamor sej sem bil v drogah več kot 6 let…Z očetom in materno pomoč sem se začel zanima za detoxikaciski odelek v ljubljani na kar sem bil po 6 stih tednih vsakotedenjskega obiska v ljubljani končno sprejet…Tam so mi vsaki dan nižali metadon in po 6 stih tednih sm končno prišel do 0 , bilo mi je zelo težko preživeti tisto metadonsko krizo ker si nisem nikol v življenju predstavljal kai tok bolečeka…Po končanih 6 stih tednih sem se odločiv da me premestijo na projekt človek v ljubljani tam sem bil zadni 2 leti kot pacjent ali uporabnik…Naučil sem se veliko samozavesti,samokontrole in predvsem kako preživeti dan brz drog…Od tega zdravljenja je minilo zdele 3 leta in abstiniram ze vec kot 2.5 let na kar sem zelo ponosen…Ponovno sem tudi začel hoditi v šolo , ki je prei nisem uspel končati…
In zdei po 2h letih bivanja v mojem domacem krajo se zadnih 6 mesecev vedno bol in bol pojavla problem po željnem samomoru…Problem je pa nastal takole da ko sem se vrnil v svoj domači kraj me enostavno noben ni hotel več med sebe sprejet to se pravi nimam nobenih prijateljev noben se noče z mano okvarjat zato ker sem prei včasih biu đanki in pač ljudje nemorjo gledat človeka po tem kar je naredu,kar mu je uspelo,kar zdei doseguje in seveda kako se je spremenilo njegovo življenje ne ljudje me samo sodijo po moji grdi preteklosti…Poskusiv sem tudi iti k psihologo vendar sem šel v domačem krajo in mi je ta psiholog samo hoto predpisat tablete BZO to so bili apavrini in pa dormikumi kar seveda nisem hotel…Ne zastopim zakai nemorem nekam it samo na pogovor brz da bi mi ponujali že tablete…Staršema se nebi rad zaupal ker glede na vse to kar sem prei včasoh delal in napravljal si zaslužita da vidita da mi gre dobro da hodim v šolo da se ne drogiram…
Proso bi za pomoč vse tiste,ki se z tem spoznate in okvarjate ker jaz enostavno si več nevem pomagat želje po samomoru so vedno močejse in nevem kai napraviti sam z svojim živlenjem na takem nivoju….
Zdaj vsej vem kko je ko ljudje pravijo ” JA JE BIU V KUMUNI JE PA DOMO PRIŠEL PA SE JE ŠE NAPREI DROGIRAL ” seveda se je ker ko je domov prišel ga je družba in skupnost odvrnila in ga še vedno mela za problem in mu ni dala nove priložnosti… Vendar js nočem bit tisti ki bo nazaj padel v droge js sm tisti ki želi obdržati abstinenco.!!! Ampak Tako nebo šlo dalje.!!

Zahvaljujem se vsem tistim ki si boste vzeli čas in prebrali ta moj problem.!!!

Dragi “potnik”!

Najprej iskrene čestitke, da si se vrnil z napačne postaje nazaj. Popolnoma jasno mi je, koliko truda si ti in tvoji starši vložili v to, da si TI ponovno TI!!! Dve in pol leti že abstiniraš in resnično bodi ponosen na to. Ker tudi imaš za kaj bit, ne pozabi. Nikar ne obupaj, in če se le da, ne obremenjuj se s staro družbo s katerimi si prej sicer res bil “frend”, ampak to prijateljstvo je bilo zelo daleč od onega pravega…Saj sam veš, da je tu šlo samo za skupne interese. Zelo žal mi je, da so okrog tebe taki ljudje, ki ne vidijo ali pa nočejo videti tvojega truda in žal ne upoštevajo tvojega napornega “potovanja”, ki je k sreči že za teboj. Kako je pa s sošolci, ni nobenega takega s katerim bi našel kaj skupnega? Ali gojiš kakšen šport? Si pomislil na fitnes? Ali pa morda na kakšno srečanje s kom v kakšnem društvu, ki nudi pomoč osebam kot si ti. Mislim predvsem na Karitas in njihovo SKUPNOST SREČANJE? Je čisto neobvezno, lahko ti pa samo koristi. Vem še za kakšen naslov, a iz napisanega ne morem razbrati od kod si. Napiši, če te zanima še kakšen kraj, kjer bi lahko bil deležen pomoči.V tem primeru ti navedem še več info.
Nikar ne misli na najbolj črn scenarij, kajti ta je k sreči že za teboj. Življenje je sam eno in tudi zaradi tebe sije sonce!!! Pogum, proč z negativno energijo, ozri se okrog sebe in nikar ne obupaj. Oglasi se, če misliš, da ti lahko še s čim pomagam.

kaj te boli ku..c za druge,naj si mislijo kar hočejo motherfuckerji

Popotnik, živjo!

Hvala, da si del sebe podelil z nami, hvala, da smo vredni vsaj kančka tebe, tebe dragocenosti na tem svetu.
Privoščim ti avanturo v duhovno dimenzijo, ki jo ima vsak človek. Tam je ob spočetju bilo položeno v vsakega človeka obilo dobrega, ljubečega, prijetnega, ne glede na starše in dejstvo, če smo od njih bili zaželjeni ali ne. Dejstvo je, da si nas je absolutno dobro- bit, želelo z določenim nameno in kot takšno, je položilo veliko potenciala v nas.
Vabim te na pot odkrivanja tistega dobrega v tebi, ki čaka da ga uporabiš, da ga živiš v radosti, veselju, v osvobojenosti od česar koli,…
Obrni se k temu dobremu, zaradi katerega obstajaš, zaželi si druženja s tem dobrim, ki je ljubezen – bit – duh.
Napočil je čas, da si iskreno oprostiš na nečednih dejanjih, čas, ko boš iskreno v duhu oprostil svojim “prijateljem” in si zaželel preobrazbe v novega, veselega, ljubečega… moškega, ki je še vedno neizmerno vreden vsega dobrega.
Popotnik, Obstajajo ljudje, ki te lahko doživljajo kot dragocenost, ne le kot predmet, ki se ga lahko izkoristi, ampak dragocenost , ki nosi v sebi dobro, toplino, mir…
Odkrivaj to dobro v tebi, to je tvoja osnovna okupacija, ki te je vredna, ki je vredna tvoje pozornosti.

Po parih stavih nehat brat zgodbo,SLO je čist v Qrcu
Lp

Popotnik…..vem kaj si prestal….tudi moj otrok je bil v tem…berem tvoj sestavek…in ugibam…a si to ti…..in se jezim….toliko..kot smo si povedali na družinskih srečanjih…..odpirali en drugemu….delali na odnosu otrok..starš….se učili o zaupanju…o potrebi po bližnjem….o tem kako se na koga obrniti v težavah….imeli ste listič….s številkami….vse to je bilo zastojn????….če se ne moraš sedaj zaupat staršem…ne glede a imaš 15, 20 , 30…ali več let….zaupaj jim….zaupaj ..povej kaj te muči….jaz bi to želela kot mama…tudi terapevtke so ti na razpolago…vem…da so obremenjene…ampak….mislim…da bo tvoja prisluhnila….ali pa skupina…ker mislim..da še nisi popolnoma zaključil programa..in imaš še vedno skupine….ne se zapreti vase….povej..kriči….če so ti bili starši ob strani tri leta……še ti bodo tudi sedaj…ker s tem….da ne poveš….kako že…manipuliraš….to pa saj veš…..kako ste se učili….kam to lahko spet vodi…..

Pozdravljen potnik,
verjamem, da se veliko tistih, ki se odločijo za abstinenco, srečujejo s podobnimi vprašanji in težavami kot ti in se mi zdi zelo pozitivno, da ne popustiš in vztrajaš. Glede na željo po samomoru in razmišljanje o tem, pa ti resnično svetujem, da se obrneš na kak center, kjer boš imel pogovore in terapevtsko podporo. Ena možnost, glede na to, da si že bil v Društvu Projekt Človek, je program Intera, ki je program individualne in partnerske terapije za abstinente od drog, ki so bili vključeni v katerikoli daljši terapevtski program, cilj programa pa je nudenje psihosocialne pomoči ob aktualnih življenjskih situacijah in stiskah, tako da lahko pokličeš na številki 0597 12 360, GSM: 051 368 209 in razložiš svojo situacijo in se dogovoriš za nadaljnje pogovore.
Poleg te možnosti pa se lahko obrneš tudi na centre za psihoterapijo, ki so v Ljubljani, Mariboru in Kopru, odvisno od tega, kje živiš. Spletna stran je http://www.psihoterapija-institut.si/sip/kontakti.
Želim ti, da najdeš koga za pogovor in greš tudi preko te krize. Kot vidiš, marsikomu ni vseeno zate.
Lep pozdrav,
odgovarjala Špela

pravica je naredila samomor,med življenjem in srečo porušen je predor,poštenjak ni nobenemu več vzor,pred izključitvijo dobil sem ukor…..novica dneva začenja se na spor,denar je glavni krivec za razdor,duša ni več ljubezni motor,pred izključitvijo dobili bomo ukor….
+posvečeno poštenjakom+
+viva la revolucion++

Špela ti je dobr napisala.

Pojdi v katerega od sprejemnih centrov ki ti je najbližje,(ker si že bil v projektu, ti bo to najbrž še najlažje saj ti je že poznano) zaupaj svojo stisko in dobil boš pomoč v obliki kot ti ustreza.
Če vzdržuješ abstinencu intera ni slaba izbira.

In ne oziraj se na to kaj drugi govorijo. Najbolj glasni so ponavadi tisti, ki imajo na glavi največ svojega sranja in se jim niti sanja ne kaj za posameznika pomeni soočanje z odvisnostjo.

Drži se, bodi ponosen nase in na svoje dosedanje dosežke ker le peščici uspe ostati clean.

Tud jst sem bla 10 let na horsu,koki in metadonu.Droge ne uživam več 20 mesecev,pijem pa pe 0.25ml metadona.Pri meni je bila prelomnica rojstvo otroka,zaradi tega tudi nisem mogla na detoksikacijo,vendar počasi nižam-počasi,da lahko klub vsemu normalno skrbim za malega cukra.
Veliko se zamotim z otrokom,vendar pa mi primanjkuje družbe-tako kot tebi….vendar nikoli niti pomislila nisem na samomor,te pa razumem kako se počuti…enostavno se ti zdi da klju tvojemu trudu,ne moreš čist normalno zaživeti.Jaz se zelo težko vklučim v normalno družbo,ker imam skos v glavi,kdo pa se hoče družit z bivšim džankijem..,kaj lahko sploh komu povem razen,da sem 10 let življenja vrgla stran….in koga bo to sploh zanimalo.Preden sem se začela drogirat sem bila zelo samozavestna in komunikativna….sedaj pa kamor koli grem,imam občutek,kot da mi na čelu piše kaj sem bla.Sicer sem bila vedno zelo urejena,ćista in tudi na pogled simpatična,fantje me radi pogledajo,vendar nikoli nobenemu ne pustim blizu,ker nočem da vedo kaj sem.Zato imam skos v sebi eno zavoro in ne morem navezovati stikov,saj se svoje preteklosti zelo sramujem.Edini ponos mi je otrok,pa še to me verjetno vsak drugi obsoja,kako sem lahko tako sebična da sem rodila na metadonu???!!
Potnik,iskreno ti čestitam,da si prišel tako daleč!Jaz vem kako težka je ta pot,čeprav me največja prelomnica še čaka.Vedno sem vcesela ko kdo reče da mu je uspelo.Nevem kaj ti lahko rečem glede družbe,ker imam isti problem,venda mislim da je šola res en tak prostor,kjer bi lahko našel prijatelja.Tudi jaz grem jeseni dokončat šolo in zelo se že veselim.Mogoče kak bivši sošolec,ki sta si bila včasih zelo dobra?Pri meni to ne pride v poštev,ker sem se preselila daleč od kraja iz otroštva….aja,ali pa služba,če je še nimaš,pa čimprej v akcijo.Pri meni,ko sem še delala je bil čas v službi najzanimivejši del dneva,res pa je da sem delala v gostilni,kjer sem se res fajn počutila.Če imaš kakega brata ali sestro bi jih lahko prosil,da te mogoče vključijo v svojo družbo….jaz te sreče nimam,ker sem edinka.
Edino kar lahko 100% trdim je,da bi bil samomor največja bedarija,pomisli tudi na svoje starše kaj bi jim s tem stori,ko sta toliko truda vložila v tebe in ti v vsej tvoji borbi že ničkolikokrat dokazala,da te imata neskončno rada.Poleg tega je pred tabo še dolgo življenje na katerega bo kmalu spet posijalo sonce,zato ne obupaj….kmalu se bo tudi to rešilo!LP!

Mamica022, naj ti vedno sije sonček! Po taki zmagi v življenju si ga res zaslužiš!!!

Pokliči v czopd v Lj, tam ti bojo pomagali. Meni so zelo. Še vedno pa sem na antidepresivih, ki pa jih moram jemati zaradi hcv-ja, ker bom hmal šla na zdravljenje. Sem pa ko sem se spucala tudi sama postala tako depresivna da mi ni blo za živet. Moja tolažba je da potrpi v tem sranju, in čakaj da bo mimo(seveda s pomočjo strokovnjakov)Ne kompliciraj, samo eno misel imej v glavi in sicer da bo to enkrat minilo. Čeprav se zdi kot da ne bo. Ampak bo. Samo pretrpet moraš, jebi ga, veliko nas je šlo skoz to. Tudi to te lahko tolaži.

Potnik, lahko si ponosen nase. in tudi drugi, ki se trudite izvleči iz tega. Izradno spoštujem osebe, ki nadvladajo same sebe, da to dosežejo. Potnik, a nimaš brata,sestro, sestrično, teto če ne moreš mami in očetu povedati. Ampak mislim da bi jim moral povedat kaj te tišči. Svetovalke so tudi na voljo.

Jaz sem na drugi strani – recimo skeptik do nekaterih odvisnikov ker imam drugačno izkušnjo, kolega, (recimo mu g.X) ki se je že odvadil in se mi zdi da spet ima težave ker se je spet socialno oddaljil, ne oglaša se na telefon, na sms-e, razen ko rabi denar. Ko mu kaj govorim, imam občutek da mu je vse vseeno, da je zatupljen, ne vem kako reči. Angleži bi temu stanju rekli “num”. Se ga nič ne dotakne. Seveda naslednjič ko bo g.X hotel prit v mojo hišo imaš odpor in si skeptičen kaj zdej hoče. Ko ga kličeš se ne oglasi. Ko ste zmenjeni, ne pride. Tako večkrat. Pol spet neki obljubi, pa ne pride, pa niti ne odgovori na sms niti na klic. Če bi vsaj ko smo zmenjeni rekel da ne bo mogel priti, pa ni problema. Pol pa se pojavi čez en teden kot da ni nič bilo in vpraša če še kakšno uslugo lahko naredi (proti plačilu), takrat ko ga rabiš ga ni. Pa tudi v pogovorih mu izleti kaka taka “za denar bi ubil” pa ni da se počutim kaj varno, pravzaprav ne vem na kaj računat pri njemu. Včeraj sem izvedela da je mojega fanta g.X žical za 300 eur in to večkrat, pa se mu je moj moral zlagati da nima niti za prispevke si za plačati in da bo zato zaprl firmo. (kar ni daleč od resnice). Ko je slučajno g.X izvedel od mene da si moj še plačuje prispevke, je nekaj začel zakaj meče denar vstran državi, če bi nekom lahko pomagal z tem denarjem. Sem mu rekla da zdravstveno si mora plačat, ker mu kot pomorcu država ne plača, to je minimum. Hotela sem mu še reči, glej ti imaš zelo dobro plačo, dvakrat višjo od mojega fanta in imaš zdravstveno in socialno pošlihtano, ker ti ga delodajalec plača, si na boljšemu in kam mečeš ves ta denar ti, ki ga skozi potrebuješ pa nikoli nič novega ne kupiš pa nemoreš nič našparat a nimaš niti družine ki ti denar porabi. Ampak sem bila tiho, ni to moja stvar, ampak mi ne paše da se mu moram zagovarjat, da mu nebi rabila posojat. Pred tem je bil najbolj pomirjujoča, cool, razgledana, šolana, lepa oseba. In tako privlačen. Sedaj je spooky pa ne zaradi tega ker je bivši odvisnik. Zaradi hladnosti in ignoriranja drugih in gledanja na lastno rit oz. obnašanja pa ja.

Zelo boleč opis, a žal resničen. Na tak način funkcionirajo skoraj vsi, ki še ne zmorejo drugače. In se ti srce trga zraven, ko osebno spremljaš to tragedijo. In sam sebi ne moreš verjeti, kaj nastane iz nekoč tako prijetnega človeka. Nič šparat besed in nobenih opravičevanj, samo resnico mu je treba povedat, in to v tem smislu, kot ste jo zgoraj opisali. Nobenih “rokavic”, ker je to nehote, seveda samo “dodatna potuha” Mogoče se ga pa le dotakne? Srečno.

Potnik, čestitke za tvoje uspehe, ponosna sem nate. Vsak dan naj ti je nova zmaga. Niti slučajno ne obupaj, z vsakim dnevom se dokazuješ in potrjuješ da si zaslužiš zaupanje. Okolica to ne sprejme hitro, ker niti ne ve, kakšen heroj moraš biti da zdržiš tako spremembo. In ti jo zdrži. Čez nekaj mesecev ali let. Tudi če čez nekaj desetletij prideš v skušnjavo da bi še enkrat zadnjič probal (in potem ves svoj dragoceni trud uničil), okolica se verjetno tudi čez toliko časa ne bo zavedala kakšen heroj si, če ne pozežeš ponovno po tem. Ti si faca, in bo boljše. Že zdej je dobro, ker si izdržal toliko, in bo samo še boljše, si boš ustvaril ponovno življenje. Lahko boš čutil ljubezen in adrenalin, okus hrane in prijetne vonjave, ki jih prej mogoče nisi zaznal. Živel boš. To si ponavljaj, pozitivne misli. Zame so tisti ki so premagali odvisnost heroji. Vsak dan. Da dokažeš to okolici, mora biti toliko malih (a v resnici velikih) sprememb, da vidijo majhne in na koncu velike korake sprememb. Ko boš prišel do vidnih sprememb (služba, družba, predvsem družina) jim boš pomoje zaprl usta. Probaj.
Zmoreš. Če si zmogel abstinenčno krizo, zmoreš vse pozitivno.

Potnik,

iskrene čestitke! Sploh, ker se zavedaš!! Bravo!! To je najbolj pomembno.

Tudi sama sem prestala kar nekaj neprijetnih izkušenj, ne z drogami, ampak sem živela z odvisnikom, ki mi je popolnoma uničil življenje!! Tako sem razmišljala nekdaj, sedaj pa več ne, ker me je naredil močno.. vsaka stvar, naj bo še tako grda prinese nekaj dobrega.. Ceniš življenje, se zavedaš da živiš, spregledaš napake.. SREČNO, res ti želim vse dobro!

imam to izkušnjo za sabo. in lahko ti rečem samo tole:dokler boš v sebi gojil ta občutek,da te drugi še vedno gledajo kot narkomana in pred njimi umikal pogled,te bodo tako dojemali in se tako obnašali.vse je na tebi in v tebi. tudi ta preizkušnja.odloči se in kreni s pokončno glavo.edini si,ki jo lahko dvigneš.nihče drug je ne bo namesto tebe in za tebe.ne stokaj in ne kaži s prstom na okolico.jebeni izgovor kot vzorec,v katerega se zapletajo narkomani in tudi drugi šibkega duha.če si spoznal,da se v tej sceni ne najdeš,se v celoti tudi obnašaj drugače. pa kjerkoli. držim pesti!lp.

Potnik: Ti si za nas zmagovalec,inspiracija,veliko si dosegel,ogromno…..ne obremenjuj se stem ker so oni na zgubi in to veliki….sam sem imel te težave,vendar sem ji rešil a le delno, da sem se preselil v drugo oklje….torej novo okolje,obrazi….pa vseeno ne mine dan da nebi mel občutka da me nekdo gleda postrani.Kako se spopadam z tem,enostavno gledam svojo pot z dvignjeno glavo in ponosom…živim life vsak dan posebaj in se tako trudim spopadat z vsakdanjimi težavami….
Važno je da si živ in “zdrav” torej,globoko vdihni, glavo gor in živi življenje za keterga si se odločil da ga lahko živiš….verjamem vate!!!

Pozdravljen Potnik!

Ko berem take srčne, a kolena-grizajoče izpovedi,ko se ljudje iz zares obupnga dre.. poberete in vam je potem na poti samo še zapredsodkana okolica,me prime,da bi pub.. vse te snobe!
Ampak ne,ti se zavedaj,da so ti v resnici samo fouž,ker jim ne moreš več služit kot >zdraviloovčjičistoče< oz.zdravja!! Samo vzdržuj to še naprej in videl boš,uspelo ti bo.. Lahko ti pa delno zaupam eno od svojih skrivnosti.. Tudi sam se že veliiikooo let spopadam z odvisnostjo od substitucije,saj droge mi je končno uspelo pustiti zaradi zelo okrutnega, a nenavadnega okrevanja od zadnjega samomora pred 7 leti,ko sem v komi od strihnina (po poskusu samomora) ležal na intenzivni in ko so me hodili gledat celo zdravniki iz tujine češ,kako je nemogoče,da sem sploh preživel tako hudo akutno odpoved skoraj vseh notranjih organov in ko so mojim staršem že sporočili,da me bojo mogli odpisat…,a sem preživel in so to vzeli kot fenomen za raziskovanje..
Ne bom opisoval,kaj se mi je takrat zgodilo,saj bi to zaupal le tebi,če se znova pojaviš na teh straneh,sicer pa ne dovolim tej večinoma krivoverni,duhovno sovražni in zapredsodkani družbi,ki išče zgolj potešitev lastne invalidnosti v stiski drugih, ponujat sredstvo za naslajanje njihovih nevrednih duš..
Pa itak bi mojo zgodbo razumeli le globoko in iskreno verni ljudje,ki so zares veliko pretrpeli in zato resnično poznajo Živega Boga,ne le snobovsko klečanje po cerkvah vsako nedeljo zaradi prikrite slabe vesti ali delanja lažnega vtisa,da so kej vredni v duhovnem smislu…
No,pustimo to. Če se oglasiš spet,ti ponudim celotno svojo zgodbo,sicer pa ti predvsem ponujam molitev,vero in podporo,da ti bo uspelo.. Poišči pomoč pri ta pravih ljudeh,četudi je malo pristne ponudbe.. Vso srečo! In upam,da se spet oglasiš na teh straneh! LP vsem čistim v duhu..

ČAO POTNIK! UPAM,DA SI ŽIV IN ZDRAV! ČAO OSTALI…
sori,sem šele danes prvič na tej strani in odgovarjam.Z mano je blo tako..Drogirala sem se vsega skupaj 8 let,od tega cca 5 let vsakodnevno.Dosegla dno,spala po zavetiščih,na cesti,ipd..Blo je kar hudo,še dobro,da se mi ni še kaj hujšega zgodilo…Najprej sem ekspermentirala,pol me je pa sam odnesel..zbudiš se in vidiš da si zasvojen…Sprva sem kar nekaj let še normalno funkcionirala,hodila v večerno šolo, delala preko študentkih napotnic,itak sem status imela do 26leta.Sedaj sem stara 31 let, za mano sta 2 leti abstinence,ki je nikoli ne bi bilo, če ne bi šla,ker sem se SAMA tako odločila-na detoksikacijo na Zaloško 29.Sicer te stvari nisem speljala do konca,a zase menim,da sem kljub temu zmagovalka.V nov lajf sem se podala sama, in čeprav imam družino,nihče ni verjel vame.Verjela pa sem sama.Izhajam iz povprečne družine,nekak je vedno šlo,čeprav ni bilo vse tako kot bi morda lahko bilo…Vseeno pa sem v svoji primarni družini kljub lepemu otroštvu pogrešala marsikaj..V glavnem,v 2 letih sem se spustila iz metadona na minimum in zdaj jemljem buprenorfin/alkaloid 2mg.Te terapije ne nameravam prekiniti, čeprav mi je zdravnik večkrat namignil,da bi morda razmišljala v tej smeri.Sama se počutim OK,hodim v službo,oz.zdravilo mi pomaga pri moji kvaliteti življenja.Kaj bi bilo-če bi npr,nehala s terapijo-o tem ne razmišljam,ampak enostavno živim,uživam v vsem lepem,kar mi življenje podarja.Vsak dan. Tudi,ko mi je hudo,se ne smilim sama sebi,ampak poskušam v danih situacijah misliti pozitivno,optimistično.Ko se vse podira,in se zdi da težje že ne more biti-v življenju so ljudje,knjige…VEDNO SO STVARI,LJUDJE,DOGODKI ZA KATERE JE VREDNO ŽIVETI BREZ DROG.Jaz si to velikokrat dopovedujem,še posebej takrat,ko se mi kaj negativnega zgodi si rečem ŽIVLJENJE JE LEPO, danes je pač tak dan,jutri bo boljše.Te pozitivno naravnane misli meni zelo zelo pomagajo,da se mi ne strga…Tudi jaz sem samo človek,bivša odvisnica od svako jakih drog, ki se trudi živeti brez drog,pa čeprav na zdravilih.Ker moj zdravnik za odvisnost,vidi ta trud v meni, dobivam zdravilo 1x na 14 dni.
Ponosna sem nase in glede na to, da moji starši tega ne znajo cenit, vem sama, kako težko in zaj…je nehat,prekinit z drogo,staro družbo,sama imam,kar se tega tiče še največ težav pri sporazumevanju(junkijevslo obnašanje,v smislu Ti meni,,jaz tebi še 2x več sranja,ipd..).Spet se učim normale komunikacije,da ne živim več na ulici,ampak v urejeni soseski…Soseska me je že v štartu sprejela medse,ker sem prej živela drugje(in posledično so se stvari v vezi droge dogajale drugje),so se pa na začetku hoteli malo preveč vmešavati,a sem postavila jasne meje.Kot vidim sedaj,sem se prav odločila, imam svoj privat life,oz.ŽIVIM in PUSTIM ŽIVETI.Ne vmešavam se v nobena življenja,sem pa zelo vesela,če lahko komu iskrno pomagam,posledično se zaradi širokega nasmeha počutim bolje tudi sama.
Občasno v mestu srečam odvisnike,te iste face,( tistih,ki so še živi),z istim stilom življenja,kot sem ga še pred dobrima 2 letoma živela sama.Nikogar niti pod razno ne obsojam,z vsemi ljudmi ravnam tako,kot bi rada,da oni ravnajo z mano.Kar daješ-to dobiš.
Ti moji “prijatelji”so,vsaj večina,še vedno tam kjer sem bila sama.Ti “prijatelji”,so bili poleg droge,moja družina,in mi cca 6 let vsakodnevno dajali ogledalo,kako priblizno naj bi zgledal obup in nemoč,bolečina ipd…S to razliko od njih,se sama skušam truditi dan za dnem, da ni življenje samo eno životarjenje(droga ti na koncu užitka prinese moralni maček,po več letih pa ti ne servira ničesar drugega kot vsak dan isto avanturo- le še obupen beg pred težavami,odgovornostjo,odraslostjo.Jemlješ,da životariš.To ni nobeno življenje.).Sem pa zelo vesela in pozdravljam vsakega izmed nas,ki se trudimo živeti brez drog.Pojem odvisnosti je zelo širok,in kot smo različni ljudje, tako so različna mnenja,kaj vse naj bi sodilo pod to odvisnost.Zase priznam, da sem heroin zamenjala za nadomestek,oz zdravilo pri zdravljenju odvisnosti,toda kot sem dejala v uvodu, MENI TO POMAGA.Zdravilo vzamem enkrat dnevno,se je pa že zgodilo,da sem ga pozabila vzeti,pa nisem zagnala nobene panike,le na koncu 14dnevnega obdobja, sem ugotovila,da imam še za 1(celo 2x sem pozabila vzet! Zavedam se da je odvisnost bolezen,neozdravljiva bolezen, in odvisniki se hočeš,nočeš-moramo sprijazniti z tem.Prej spoznaš to dejstvo,bolje ti bo šlo,govorim izključno zase.
POTNIK ….pišeš o samomoru..Če samo pomislim na svojo primarno družino….Kaj bi jaz potem že vse mogla narest z svojim življenjem,pa sem še vedno tu(in brcam,oz.se borim,trudim).Nimam podpore družine,pa kaj naj zdaj,se jokcam,se jezim nanje,češ; nikomur ni mar zame,sploh vam ni mar,kako sem in blabla bla…NE! Tudi prijateljev nimam,ker so v vseh teh letih,(oh,kako hitro teče čas,čas okrevanja,pa se zdi,da taaakooo počasi,toliko načrtov,idej…izgubljenih let in sedaj sem tu,odločena,da nadoknadim…)moji “prijatelji”,sotrpini,bili đankiji,tisti pravi prijatelji pa so(najbrž),nemočno gledali,kako se njihova hčerka,sestra in še kaj-uničuje.Čeprav svojim staršem nisem naredila nobene,ampak res-nikakršne finančne škode,šele zdaj vem,koliko sta pretrpela ob misli,katero sem jima non-stop vsiljevala v mind:”Mami,oči,vse je uredu z mano,ne se sekirat prosim in podobno..”Mama se je spraševala kaj,kdo je kriv,da je droga prišla v našo družino,sestra pa me; čeprav nisem materialno nikogar oškodovala,oz.neposredno škodovala-ignorira.VSI TISTI,KI;MAGARI,LE OBČASNO(EKSPERIMENTIRATE)jemljete drogo-NEHAJTE ČIMPREJ,DA VAM NE BO;TAKO KOT JE MENI- ŽAL,KER SEM ZAMUDILA TOOLIKO LEPIH TRENUTKOV Z SVOJO DRUŽINO.Droga je uničila naš lep odnos, načela zaupanje in čeprav vem,da čas celi vse rane,vam polagam na srce,REŠITE PREJ,KAR LAHKO,vsaj poskusite,KASNEJE JE LAHKO PREPOZNO.
Rešujem sebe,svoje zdravje,živeti urejeno življenje brez,četudi za koga”neškodljivih izletov v neznano”,oz.recidivov. Srečna sem,da sem do teh spoznanj prišla sama,po svoji zavestni,prisebni poti,po kateri stopam danes,in kot je dejala neka znanka,z podobno izkušnjo:MI SMO ELITA,KI JE DEL TEGA KAOTIČNEGA ŽIVLJENJA,KI VLADA OKOLI NAS,MI VEMO,DA ODVISNOST NI SMRTNA OBSODBA VSAKEGA OD NAS-TEMVEČ NOVA PRILOŽNOST,ŠANSA IN DOKAZ,DA OBSTAJA NA KONCU DOOOLGEGA ,MRZLEGA,MRAČNEGA TUNELA-SVETLOBA,KI VODI V SVOBODO!

Hvala vsem,ki tako kot jaz dan za dnem verjamete v lepšo stran življenja.
UPANJE VEDNO NAJDE POT!
Želim srečo tebi,sebi,in vsem đankijem,tam nekje,,,da bi bili srečni…..lp