Danes sem po nakljucju odkrila to temo. Ne vem, ce je moje tavanje v mislih naslovljeno na pravi forum. Vsekakor pa bi zelela mnenja in odgovore tistih, ki se na temo spoznate.
Zivim s clovekom, ki me je v zacetku obozeval in poveliceval, ko sva prisla do tocke poroke in zvestobe, pa se je zacel pekel. Najprej se ni zelel porociti, ceprav je pristal na mojo zeljo. Po rojstvu otroka je bil najbolj ponosen moz in oce. Prislo je obdobje vrnitve v sluzbo, urejanje doma in takrat se je zacelo.. Najprej obtozba, da ga varam s sodelovcem, izmisljotina brez primere, ki je nism dolgo jemala resno, dokler nisem ugotovila, da se dobiva z mojo sodelavko, ces, da preveri, ce imam res afero. Nato obdobje, ko ugotovim, da se je srecal s svojo preteklo partnerico, nato dolgoletna afera, ki se je razvlkla cez mojo drugo nosecnost, vmes se bivsa punca, skratka cel kaos priloznostnih skokov cez plot in celo zaljubljenosti. Ko sem po dolgih letih laganja in prikrivanja dojela kruto resnico, preobrat. Zelel je ostati z mano, ceprav sem zelela locitev. Bila na robu samomora, obiskovala terapijo, tavala v temi, obdobje pozornosti in predanosti in obcasni umiki, ki jih nisem znala razloziti. In nato ugotovim, da z ljubico sploh ni koncal, dolgo se je vleklo, do mene je bil na trenutke ljubec, nato pa odklonilen, spolnost na pol platonska, sicer pa nam je omogocal in tudi metal naprej vse. In iz tega je sledil preobrat. Njegova bolezen, da ne more vec normalno funkcionirati v spolnosti, seveda nestete afere odpadejo, kljub temu kup tablet in raznih gelov, ki so kazali na to, da se z nekom vseeno trudi. Z mano le obcasno. In sledili so izbruhi ljubosumja, da se jaz kurbam, da sem gnoj, da zivimo v svinjaku, vse kar naredim ni nic vredno, grozna sem, ocitki za vsako stvar, ceprav nam v zivljenju po zaslugi obeh, ki sva uspesna in lepo prispevava v druzinski proracun, nic ne manjka. Sledilo je obdobje dajanja mene v nic, da sem grozna, da vsi to vidijo, govorijo, da se mi nihce nic ne upa rect, do zaljenja moje druzine in tako naprej. Vsak pogovor obrne sebi v prid, me razvrednoti s prvim odgovorom, vedno na na nacin, da sem jaz grozna, kot moja mati, prijateljice oz kdorkoli je takrat aktualen.ob tem pa ves cas poudarja, kako se je on spremnil zaradi mene, da se je odpovedal druzenju s prijatelji, kar sploh ni res, saj mu tega nikoli nisem omejevala, spremenilo se je le to, da se ne more (zaradi bolezni) vec kurbat, zaradi mene se temu ni odpovedal kot sem spoznala kasneje. Ko skusam vzgajat otroka, se postavi na stran otroka. Zblazni nepricakovano, za malenkost in nato kuha mulo vec dni oz dokler mu ustreza, tako ima svoj mir, ker vmes jaz poskrbim za vse. In to je na kratko stanje, ce pogledas naso idealno druzino od znotraj. Seveda sem sama v tem obdobju pekla tudi mariskdaj ravnala napacno, nisem ponosna na obdobje, ko sem odkrivala resnico o cloveku, ki naj mi bi bil najblizje. Ampak do odgovorov sem morala priti, ker mi je resnico ves cas zavijal v vato in na nacin, da je vse plod moje domislije. Ko sem ugotovila, kaj se dogaja sem se izolirala od najblizjih, bilo mi je prehudo ljudjem pogledat v obraz, sram me je bilo zivljenja, ki ga zivim za zaprtimi vrati. Pocasi sem dala ven iz sebe, odmislila, se trudila biti dobra mama, zena, v sluzbi, uzivat zivljenje, ki ga imamo. Vse to kar mi je vedno govoril, poglej, kako lepo zivljenje imas in ti si nesrecna?!
Zakaj sem se vedno z njim? Ne vem vec, na trenutke ga sovrazim, na trenutke ga imam rada. Ljubim ga vrjetno ne vec. Vsaj ne takega, kot se je prikazal skozi vse te delce, ki sem jih spoznala o njemu.
Ko skusam postaviti mejo, grozi, naj spokam kamor zelim. O locitvi oz delitvi premozenja, ki sva ga ustvarila v zakonu, se noce pogovarjat. Vem, da bo to pekel, ce se kdaj odlocim. Sicer pa nimam nobene osnove, ker lepo skrbi za nas – poudarjam, da ne skrbi samo on, saj tudi jaz uspesno prispevam v vseh pogledih, da nam je lepo. Obema so otroci na prvem mestu, ampak tako kot se stvari obracajo, opazam, da se ze otroka obracata proti meni, saj se vedno postavi na njuno stran. Izgubljam spostovanje v oceh otrok, v oceh okolice sem ga ze zdavnaj. Ko sem z njim, ko izbruhne, si zelim, da bi postala nevidna, vse ga moti, od tega kako zgledam, gledam, ……Izgubljam samozavest, vero vase. Postajam ena tistih norih zensk, ki jih opisujejo predhodne avtorice. Okolica veckrat komentira, da se do mene obnasa grdo, celo povejo mu nekateri bliznji, da ni tako kot on opisuje stvari, ampak spet zavije zgodbo v drugo stran, da me on pozna najbolje, da so drugi samo vljudni.
Kam vodi najina veza? Kaj lahko storim, da mi cez leta, ko bodo otroci odrasli in bom ostala sama z njim in vsemi temi bolecimi spomini in verjetno se vecjimi izbruhi z njegove strani, ne bo zal, da nisem naredila nic. Pa ne mi napisat, naj se locim, to vem, da bi bil izhod. Povejte mi s kaksnim clovekom sem, ker jaz ga vec ne prepoznam oziroma se bojim prihodnosti z njim….ko me vprasa, kaj sem jaz naredila z njega, mu zelim odgovoriti, da sem ostala z njim, ampak vem, da to ni odgovor, ki bi ga bil pripravljen slisat. Hvala za vase komentarje in mnenja.

Žal mi je, da se ti je življenje tako kruto obrnilo, nihče si ne zasluži živeti tako kot ti. Ampak izbira je tvoja, nisi nemočna. Ne tolaži se s tem, da so vama otroci na prvem mestu, ker niso. So samo nekaj, kar pomaga vzdrževati fasado in tebi izgovor, da nič ne narediš.

Glede na zapisano ( kaj počneš in kaj ne) te življenje verjetno vodi verjetno točno tam, kakor si opisala. Če boš ša naprej pustila tako kot je, boš verjetno ostala sama z njim v čedalje hujši situaciji in verjetno s čedalje hujšimi zdravstvenimi težavami ( ali pa zgolj sama, če ne bo več imel koristi od tebe) , otroci pa ti bodo slej ko prej obrnili hrbet, pa ne zgolj zato, ker bi jih ščuval proti tebi, temveč , ker s tem, ko ne zaščitiš sebe, ne zaščitiš tudi njih in s tem, ko se prestopaš na mestu posredno tudi njim povzročaš škodo. Včasih lahko škodujemo tudi z neaktvnostjo.

Zdi se, da ti je situacija precej jasna, le ničesar ne bi želela storiti, temveč čakaš ne nek čudež, ki se bo pojavil in bo končno drugače. Ne bo. Ne more biti. Če že n-tič počneš ( ali ne počneš) isto, potem ne moreš pričakovati, da bo kar naenkrat kaj drugače.

Zdi se tudi, da si želiš odogovorov, vendar jih ne želiš slišati, da si želiš pomoči, vendar le takšne, ki bi zagotovile ohranjanje stanja takšnega kot je. Pa konec koncev res ni rešitev v tem, da se ločiš, temveč da se najprej soočiš sama s seboj in kaj je tisto, kar ti je tako zelo pomembno, da nisi pripravljena storiti ničesar, kar bi morda lahko rešilo vse skupaj ( ne mislim samo ločitve) .

Morda bi bilo dobro, da malo pobrskaš o pojmu soodvisnosti. Ta se pojavlja pri mnogo partnerjih, ki so skupaj s kom, ki je očitno nezdrav zanje. Tam boš morda lahko odkrila mehanizme ( ali pa tudi ne, to boš presodila sama) ki te morda zadržujejo, da ne storiš tistih korakov, za katere globoko v sebi veš, da bi jih morala, pa nekako ne najdeš ne moči, ne poguma.

Skratka, moje mnenje je ( in morda se motim) da boš, hočeš nočeš, morala začeti iskati konkretne rešitve, kako se iz tega izvleči ( če ne zaradi drugega, zaradi otrok) in jih tudi uresničevati. To, da jih boš poznala ne bo spremenilo ničesar. Šele ko jih boš začela izvajati, so možne kakršne koli spremembe. Če si jih seveda dovolj želiš, da boš premagala svoje strahove. Kašna pomoč bi ti prišla prav. Pri storkovni pomoči ( psihoaterapija) pa bodi pozorna na to, da če po nekaj mesecih ni konkretnih sprememb v tvojem življenju to pomeni, da imaš slabega terapevta ali pa da si v resnici ne želiš sprememb.

GittaAna