ŽIVA ALI MRTVA HČERKA
Dr. Cerarjeva!
Kar presenečena sem, da ste se mi oglasili. Nisem si mislila, da se tudi vi sprehajate po teh straneh.
Sporočam vam, da sem bila na EINT pri sestri Alenki v ponedeljek. Vsedli sva se in vse mi je razložila. Seveda mi zadnjega trenutka z mojo Manco ni mogla vrniti, a vseeno sem bila zelo srečna, ker si je vzela čas zame. Hvala!
Ko sem odhajala iz porodnišnice, sem mislila da bo od zdaj naprej lažje. Lažje do danes zjutraj. Spet sem na tleh. Mleko se je vrnilo. Zakaj se mi vse postavi na glavo, ko se mi svet začne odpirat? Počutim se, kot bi mi Manca prepovedala, da jo tako hitro pozabim, oz. dam na drugi življenjski pas. Kot da mi nebi dovolila, da živim dan brez misli na njo.
Pri dr. Velikonji sem bila. V januarju imam terapijo pri njej. Če vam povem po pravici, si ne želim obiskov pri nobenem zdravstvenem osebju. Razen seveda s sestro Alenko. Ko vidim njo, je kot bi videla svojo Manco! Rada bi živela brez vseh ljudi, tudi brez moža. Vem, da bom potrebovala še veliko časa, da bom sposobna se sprehoditi med ljudmi, kaj šele z njimi delati.
Hvala, ker ste se mi oglasili in mi dali možnost, da se oglasim tudi pri vas.
Lep pozdrav!
Spoštovana SL,
seveda tudi zdravniki in medicinske sestre kdaj pogledamo na medmrežje – včasih se da iz pisem naučiti več, kot pa iz učbenikov in priročnikov. Še zlasti tedaj, ko smo sami vključeni v krog trpljenja in žalovanja.
Veseli me, da ste se pogovorili s sestro Alenko, ki vam zanesljivo pomeni nekakšno vez z vašo Manco in se pri tem zdravniki z Alenko ne moremo primerjati. Zato tudi razumem, da tokrat niste želeli govoriti z nikomer od nas – nič pa ne bo narobe, če boste začutili potrebo po pogovoru z zdravnikom kdaj kasneje. Čas za “prebolevanje” izgube je lahko zelo dolg in boleč in ni recepta za enostavno reševanje kriz. Upam, da vam bo lahko to pot vsaj malo olajšala psihologinja, pa tudi izpovedi na tem forumu – mnogo vam je pripravljenih prisluhniti in mnogi so doživljali podobna občutja kot jih vi in vaša okolica (ne mislite, da vaš mož ne trpi – verjetno mu je hudo za Manco, pa še strah ga je, ko vidi vašo žalost; a večina moških danes še vedno misli, da čustev ne smejo kazati in jih nobena tragedija ne sme spraviti iz tira).
Upam, da vam bo novo leto prineslo pomiritev … in morda zdravo dete, ki mu boste lahko pripovedovali o vaši prvi punčki – Manci.
Srečno,
L. Cerar
Draga SL!
Ko ti tole pišem, mi iz oči solze kar same tečejo… Pred štirinajstimi dnevi sem v 20. tednu nosečnosti izgubila otročička, ki danes dela družbo drugim angelčkom v nebesih. Tudi tvojemu. Ne obupuj!
Ko boš najbolj na tleh, prazna, z razbolelo dušo, razočarana in ranjena, te bodo po srcu pobožala njegova krilca. Tvoja duša bo začutila poljub tvoje hčerke. TVOJEGA ANGELČKA. Angeli pa živijo…
Začutila boš solze olajšanja in ne bo ti več toliko pomembno, kje je njeno telesce. Njena dušica je poletela tja, kjer ji je lepo. Tvoj angelček je imel svoje poslanstvo.
Naj ti pomaga spet narisati nasmeh na ustnice, naj ti pomaga preboleti bolečino slovesa in naj te sonce na nebu spomni, da si imela, čeprav samo za zelo zelo kratek čas, tudi ti en tak sonček samo zase…
So trenutki, ko rabiš nekoga ob sebi, ki te zmore razumeti brez besed. So pa tudi trenutki, ko je potrebna samota, mir in tišina, da se rane lahko pričnejo celiti. Saj veš, ne telesne rane, ampak tiste v srcu in duši…
Lažje je, ko vidiš, da nisi edina, ki se ji je to zgodilo. In ko spoznaš, da si del mnogih, ki jih družita trpljenje in podobna izkušnja, postane bolečina znosnejša. Ker so ljudje, ki razumejo, ki (so)čutijo.
Želim ti, da končno najdeš mir v svojem srcu. Tvoj angelček že čaka na to.
Vesel bo, ker ve, da boš zmogla. Nasmehni se mu skozi svoje solze in ponovno reci DA življenju.
Ne načrtuj, temveč sprejmi, kar ti prinaša.
Pozdravlja te mamica, ki te razume.
zelim ti veliko poguma in srece naprej cimprej se moras sprijazniti ztaksno izgubo in se zavedati da zivis naprej ce tega ne zmores me skrbi kako dalje… vem kako je vse to sem prezivljala in se hujse je bilo.nimam pa toliko moci da bi to seenkrat dozivljala in pisala kako je bilo vem da zelo mucno in ce nebi imela doma ze dva korenjaka kista mi vlivala moci nevem kako bi se vse skupaj koncalo.vedi da te razumem….
