Pozdravljeni. Porocen 3 leti, brez otrok, ziviva pri njenih starsih, pred poroko nikoli nobenega problema, ob poroki sva se zacela pogovarjat o selitvi v svojo hišo ki bi jo kupila z mojih prihrankov. Zdaj po 3 letih zakona vlece vse nazaj, noce selitve, češ kdo bo skrbel za starše in delal na kmetiji ko bodo starejsi. Domači drugega ne vidijo kot delo pred sabo, ostalo je vse nepomembno. Zena mi drugo ne govori kot, oče dela to oče dela tisto, pojdi pomagat in jaz moram za vsako malenkost skočiti ven k ocetu in biti pri njem skoraj vsako sekundo ko se kaj dela. Službo imam redno, plača vec kot odlicna. Ko pogovor nanese na hiso, vcasih rece da ni slaba hisa, drugic spet da naj ne gledam nic ker nikamor neboma sla. Pa doma ne pustijo nic ne nadzidave ne novogradnje govorijo pa ze vsi da po potrebno vse zamenjati od peci do strehe do nekaterih sob itd.. Jaz pa ne dam nic denarja ker se vedno upam na svojo hiso, ker hocem da bo to samo za naju dva in najine otroke in potem spet problemi ker nocem pomagat staršem.. Pa da ne bo pomote, ženo imam tako rad da niti dneva ne morem preziveti brez nje. Ampak ona je pac na razpotju mož-starši in hoče na vsaki strani nekaj dobrega pokazati pa ne more vsem ugoditi. Kako jo naj prepričam da mora biti na moji strani, da mora slediti meni in mora v večini primerov potegniti za mene?

Pozdravljen,

Imaš precej neprijetno situacijo, kar si tudi že sam ugotovil. Precej težko je, kadar je partner tako navezan na svoje starše, da se ne ve postaviti zase in zapustiti udobnega gnezda. Tvoji partnerici očitno dana situacija ugaja, če ne bi že zdavnaj spakirala in šla. Tukaj se mora predvsem ona vprašati kakšni so njeni dolgoročni cilji – je to neprestano delo na kmetiji staršev ali življenje zase kjer si sam svoj šef. Sama bi slednje izbrala vedno, ampak žal nismo vsi istega razmišljanja. Mogoče jo pomoč in skrb za drugega izpolnjuje in si življenja brez tega ne ve predstavljati, mogoče bi bila v svoji hiši nesrečna in bi se počutila nekoristno. Ne vem kakšen je vzvod njenega razmišljanja ampak ljudje smo si zelo različni. Škoda, da so vajine želje toliko različne glede na to, da sta poročena in bosta verjetno nekoč imela tudi svojo družino. Hvale vredno se mi zdi, da je pripravljena pomagati svojim staršem, kar je v današnjem času na žalost velika redkost ampak mora se zavedati, da staršev enkrat več ne bo. Kruto ali ne, takšna je resnica. In kaj bo takrat? Ostala sama v razpadajoči hiški kjer bo razmišljala, da je vso svojo mladost namenila staršem a pozabila na tebe, ki bi ji moral biti najpomembnejši.

Razumem tvojo stisko in sem na tvoji strani. Sama sem odšla od doma mlada, preselila sem se na drug konec Slovenije. Še vedno hodim vsaj enkrat na mesec domov, pomagam kolikor je to mogoče. Sva na svojem in delava tako kot ustreza nama.

Podpiram tvojo odločitev, da ne vlagaš v hišo ženinih staršev (je sploh kakšen % tvoj?), v teh težkih časih si prislužil toliko, da lahko razmišljaš o svoji nepremičnini, kar pomeni, da ti je mar, da si ustvariš nekaj svojega. In že ptički na veji čivkajo, da mladi in stari pač ne gredo skupaj. S tem se popolnoma strinjam, sama ne bi mogla živeti doma, ker bi verjetno hitro prišlo do trenj, ker smo vsi zelo močni karakterji, pri njegovi družini pa bi bila težava, ker je moje razmišljanje o življenju nasploh precej drugačno kot njihovo – oni vidijo samo delo in oh in sploh, jaz sem razmišljanja, da če človek pošteno dela treba tudi uživat in se razvajat – dovolj je kakšen izlet, kavica s prijateljico, večerja s partnerjem.

Predlagam, da se z ženo usedeta in korenito pogovorita o tem kakšni so vajini dolgoročni cilji. Povej ji, da enostavno želiš, da gresta zase, vendar toliko blizu, da bosta še vedno lahko pomagala njenim staršem – skušajta doseči nek kompromis, da bo za vsako stran nekaj koristi in tudi nekaj žrtev.

Pogovori delajo čudeže 🙂 in uspešno!

Na kmetiji je lepo, iaiao – ampak življenje kot ga opisuješ ni. Če imaš dobro službo, pa prispevaš velik delež k “tuji hiši”, pa še garaš kot živina in poslušaš kako ni nikoli dovolj (oče dela ToPaTo, tvoja plača je samoumevna///očka ne zmore in rabi pomoč, nikomur ni mar, da si se ravnokar privlekel domov iz službe///bodi hvaležen, ker nama moj oči nudi streho nad glavo, ti nama kupi bajto)…

Smem vprašati, kako to, da sta 3leta poročena, imaš dobro službo,imata urejeno pri njenih in vseeno ni otrok?
AMPAK BODO, KO BOŠ DAL PRIHRANKE IN JI KUPIL BAJTO.

Nimam niti najmanjšega dvoma o tvoji ljubezni do žene – in o njeni NEljubezni do tebe.
Daj malo premisli, kaj je v teh 3h letih zakona (in pred njim) ona naredila zate in kaj ti za njo. Pa ne razmisli s čustvi – ampak v 3.osebi kot, da ti razlaga “Kr en” ki se je usedel zraven tebe na vlaku o sosedu.

Da obrazložim:
ob poroki sva se zacela pogovarjat o selitvi v svojo hišo ki bi jo kupila z mojih prihrankov. Zdaj po 3 letih zakona vlece vse nazaj, noce selitve, češ kdo bo skrbel za starše in delal na kmetiji ko bodo starejsi. Domači drugega ne vidijo kot delo pred sabo, ostalo je vse nepomembno.

Ko govoriš s čustvi o sebi bo zvenelo:

“Pogovarjala sva se, srečna sva bila, tako jo imam rad, obupno se počutim, ker sem tako sebičen, da ne želim deliti svojih prihrankov, kakšen greh, da govorim moje in ne najino (tako zelo sem posesiven in požrešen), ona je tako dobra in skromna in nesebična in tako lepo za starše skrbi, misli na našo prihodnost! Če bi samo še to bil pripravljen narediti zanjo, pa bi bila spet srečna, ampak sem tako egocentričen, da ne želim dati v skupno dobro svojih/najinih/naših/njenih prihrankov…

Ko bi en rekel, kaj pa, če bi bilo obratno, bi (ponovno s čustvi) rekel:
Ona bi tudi, ona je dobra, ona ne more, ona ni dolžna zame, jaz ji tega ne bi rekel in zato ona tega meni ne bi rekla, če ne bi bilo tako nujno in jaz ne bi bil tak problem. Ona je dobra in ima me rada, zato ker jo imam jaz rad, in bom ubogal.

Če bi ti en XY na vlaku rekel, “veš, sosed mi je jamral o svojih težavah… “
BI TI REKEL, DA JE NJEGOV SOSED EN DEBIL, KI SE PUSTI PSIHO-PI*KI IZŽIVLJAT ZA DENAR, SO SI NAŠLI ČAROBNEGA OSLA, KI NJIM PLAČUJE, DA ZA NJIH GARA, HAHA. MU ŽE LETA OBLJUBLJA OTROKA V ZAMENO ZA DENAR, PA ŠE VEDNO NI POGRUNTAL, DA GA ZA NOS VLEČE – NA KONCU BO PA ŠE KUKAVIČJE JAJCE PODTAKNILA PA PREŽIVNINO HOTELA. HAHAHA – UBOGI REVEŽ.

Resno premisli kaj sem napisala – mi ni mar, če bom zlobna čarovnica, ki ti srečno ljubezen uničuje – ne morem ostati tiho. Pa preden komurkoli “doma” kaj rečeš si poglej kaj je “love-bombing” in narcisizem – da boš lahko “potrdil” mojo “hudobijo” in “favšijo”.
Veliko sreče.

Jaz ne vidim fore v tem, da si mora že vsak svojo hišo postavljat, če v bistvu hiša že je in so not očitno samo starši in žena? To je kar neka navada Slovencev, da ja čim dlje stran od staršev, bog ne daj, da je kdo preblizu. A ko se recimo potrebujejo za varstvo otrok, takrat pa z veseljem pridejo in jih uturijo babici in dedku, ane.

Sama sem drugače imela podoben problem s fantom, ki je živel v ne tako velikem stanovanju- v bistvu za imeti družino premajhno, jaz pa v hiši s starši, kjer je ena etaža velika skoraj 300 kvadratov in je recimo vrhnja popolnoma prazna, kjer bi lahko bila midva. A ker se on k tašči že ne bo selil, sva ostala vsak na svojem bregu glede tega in se počasi razšla.

Sicer pa se mi zdi v tvoji zgodbi bolj sporno to, da te priganja k delu. No, to ti res ni treba. Če so oni deloholiki in tebi do tega ni, res ni potrebno, da si njihov suženj.
Drugače pa, če imajo idejo, da bi vidva oz. ti kaj vložil v hišo, se to da čisto easy narediti s tem, da se tudi del hiše na tebe prepiše. Kar tako vlagat denar v hišo, ki 0 ni tvoja, to pa res ne.