Pozdravljeni,
Mojo težavo bom poskušal čimbolj široko opisat, predvsem pa kolikor se da nevtralno, saj dopuščam precej možnosti, da je morda moj pogled na situacijo tisti, ki je napačen. Upam, da me boste lahko s svojo razlago nekako usmerili na pravo pot.

Star sem 37 let, žena je stara 31. Poročena sva 8 let in imava dva otroka. 5 in 7 let. Partnerja pa sva že 16 let.
Najin odnos je bil dolga leta brez večji turbolenc. Me pa zadnjih nekaj let izjemno moti, če že ne prav nervira, odnos/navezanost moje žene do svojih staršev, predvsem do svoje mame. Prvič sem to začutil, ko sva kupila stanovanje in ko naj bi prvič zaživela skupaj. Jaz sem se v novo stanovanje od svojih starsev preselil prvi dan, tudi, ce sploh se pohistva ni bilo. Dobro se mi je zdelo sedeti tudi na tleh. Žena pa je s selitvijo odlašala cel mesec. Vem, rekli boste, da je en mesec malo, pa vendar sem v tem videl večje sproočilo. Takrat sem to njej tudi povedal, potolažila pa me je z argumentacijo, da potrebuje mir za učenje za strokovni izpit, ki ga je takrat imela. S tem se sicer ne strinjam, ker bi večji mir imela v lastnem domu, kot doma, kjer so skupaj bili trije.
Kakorkoli, mladostniška ljubezen je močnejša od vsega in takrat sem to argumenticijo sprejel kot vzdržno in zadeva je bila mimo.
Zadnja leta pa, kot sem rekel, me ta navezanost ponovno moti.
Žena je še vedno nekajkrat na dan na vezi s svojo mamo. Kliče jo, ko se pelje v službi, kliče jo, ko se pelje iz službe, kliče jo popolldne doma … itd. Skratka, po nekaj telefonskih klicev na dan, bodisi v eno, bodisi v drugo smer. Stvar me je znervirala celo tako dalec, da sem sem gledat izpiske telefonskih klicev, kar gotovo ni zdravo, ampak predvsem zato, ker je žena trdila, da tega ni tako veliko.
Poleg teh klicev, se žena še vedno veliko oglaša pri njih doma … hodi na obiske kadarkoli je možno. Dobil sem občutek, kot da si prav išče razloge, da gre tja, čeprav ne živimo daleč. Mi Kranj, oni Ljubljana. Kadarkoli ima kakšno obveznost v LJ, gre skoraj sigurno tudi na obisk k staršem. Če gre k zdravnilku v LJ, velikokrat celo mama pride z njo čakat v čakalnico. Občasno jo mama celo obišče v službi in ji pokroviteljsko prinese sendvič, ali kaj drugega pač. Skratka, tega je precej, da ne naštevam preveč.

O tem, da me to moti, sem bil kar nekaj časa tiho. V meni pa seveda to ni prineslo miru, ampak zgolj nasprotje. Postal sem tudi precej nervozen. Pred tedni sem ji te svoje občutke in kako zelo se mi to zdi narobe tudi povedal. Očitke je zavračala, češ, da ni toliko tega, da ni tako velikokrat, da velikokrat gre tja, ker se med dvema obveznostima v LJ nima kam dati, in na koncu vedno, da to govorim zato, ker jaz imam pa na svoji strani premalo kontakta z druzino … slisim se namrec cca. 2x mesecno, vidim pa recimo vsake dva meseca. Skratka, kup nekih opravicil, ki jih je tezko izpodbiti, mi pa nic ne pomagajo. Zalosti pa me vedno tudi to, da na koncu pogovora nekako izrazi strinjanje z mano, ces, da imam moda prav. Zadeve pa potem potekajo enako naprej. Do sedaj sva imela v teh parih tednih ze vsaj 5 taksnih pogovorov. Zadnjega ravno danes, ko me je razorozila s stavkom, da jaz zaradi tega nisem nic prikrajšan. V tistem momentu dejansko nisem nasel stvari, pri kateri bi zaradi tega bil neposredno prikrajsen, a vednar mislim, da temu ni tako.

Torej. Vesel bi bil vasega mnenja. Kaj je tukaj bolj zdravo? Imeti manj kontakta s svojo primarno druzino, ce imas ze svojo druzino, ali te kontakte povecevati? Ali me ta njena navezanost moti neupraviceno in je problem na moji strani? Moram biti bolj potrpezljiv?

Hvala.
P

Lepo pozdravljeni,

Ljudje smo bitja odnosov, Nekdo potrebuje več stika z drugimi, nekomu je dovolj, da je sam in mu dajo vsi mir. Med vama obstajajo temeljne razlike v doživljanju in čutenju življenja in ravno v teh različnih pogledih in razmišljanjih, ne znata sprejeti drug drugega. Vajin svet je drugačen in ker se ne umirita s tem, kar sta in kdo sta, bosta to zgodbo pripeljala tako daleč, da z njo več ne bosta zmogla živeti.
V odnosih si drugih nikakor ne moremo lastiti, niti jim omejevati, kako naj živijo. Težko je reči, ali imate vi prav ali ona, resnica pa je, da imata oba prav, saj vsak izhaja iz svojih prepričanj in iz svojega dojemanja kaj je prav in kaj narobe. To pa je tudi razlog, da se vidva ne čutita in ne vidita. Oba, tudi ona, gledata v svoja pričakovanja, v to, kar vsak zase misli, da je prav ali narobe, nobeden od vaju pa ne prestopi bregov svojega sveta in se začne iskreno zanimati za drugega, torej kar drugi doživlja, čuti, misli. Nobeden od vaju ne preveri, zakaj se drugi resnično vede na njemu moteč način. Ko greš tako globoko v odnos, dobiš odgovor, da nisi ti tisti, zaradi katerega partner počne nekaj zate bolečega, temveč je tam nekaj tako močnega in zavezujočega, da ne zna in ne zmore drugače. Ona ne sliši vas, vi ne slišite nje. Ona je sama v svojem svetu, vi ste sam. Most komunikacije, pa vama je ves čas na razpolago. Vsak trenutek se lahko toliko umirite in se začnete pogovarjati z njo, na način, da bo čutila, da vam je zanjo resnično mar. Odnosi so zelo preprosti, le sebe in svojo pomembnost je velikokrat potrebno dati na stran. Ko drugemu dovoliš, da je to, kar je, da lahko čuti kar čuti in ima prostor izražanja v odnosu, se vse spremeni. Kontrola pa vedno duši, ubija in uničuje. Ko bosta našla odnos, kjer je bližina in povezanost, se bo tudi ona umirila, manj bo hodila domov, vi pa boste njene odhode domov lažje prejeli in razumeli. Odgovor na problem, ki ga opisujete je v vajinem odnosu. Torej prvo vidva, vajina povezanost, vajina bližina, vse ostalo pa se počasi uredi samo. Malo spustite vi, malo ona, vmes pa se rodi drugačna komunikacija, ki vaju zbližuje in vama daje občutek varnosti.

Vse dobro vam želim in srečno.

Peter, mogoče ti bo moj zorni kot kaj pomagal. Zadevo razumem, da se tašča ne vpleta v vaše družinsko življenje in je tvoja žena normalno dejavna v skoraj vseh straneh vajinega življenja, torej zadeva krasno teče naprej. Dejstvo je, da sta hčer in mati prijateljici oziroma so si s primarno družino prijatelji, kar je čisto ok.

Če ti žena očita, da sam nimaš veliko stika z družino, pomeni, da ima ona drugačen pogled in drugačne potrebe po primarni družini kot pa ti sam. Veš, nekateri ljudje potrebujejo obdržati prijateljstvo z družino, drugi zmerno, tretja skrajnost pa pokličejo samo če kaj potrebujejo ali če bodo kaj dobili ali ko se ”morajo” udeležit družinskih zadev.

Na tvojem mestu je ne bi preveč gnjavil. Raje bi šel tudi sam na obisk k tašči in tastu in jima ponudil pomoč za kar koli sama ne zmoreta ali pa tudi če zmoreta….
Zadevo vzemi iz kota, da sta najboljši prijateljici in če že k tašči ne želiš pogosto, pojdi domov na obisk k svoji mami, kupi ji kaj kar si resnično želi, povabi očeta in mamo na kavo….povej ženi, da gre lahko obiskat mamo kadar želi in da se lahko pogovarja kadar želi. Tako jo ne utesnuješ, ker verjemi, da njej tudi ni kar enostavno, da ti nimaš te potrebe imeti prijateljskega stika s svojo primarno družino oziroma njeno primarno družino.

Ko sta začela hoditi, je ona imela 15 let, prvi letnih srednje šole, in je bila še otrok, ti si bil pa že odrasel človek, mogoče si celo že hodil par let v službo. Meni se zdi v tem primeru takšna dinamika normalna. Očitno je hkrati tudi tak tip in je tudi v tebi našla poleg partnerja tudi očeta. Tako niti ni imela priložnosti odrasti oziroma to ni v njenem programu.

Mogoče res nisi nič prikrajšan na račun njenih staršev, mogoče si prikrajšan, ker nimaš prave partnerke, ampak še enega otroka? O vajinem odnosu ne poveš nič, zato zgolj in samo ugibam.