Pozdravljen forum.

Z ženo sva pred ločitvijo. Ima veliko dolgov in od mene izsiljuje denar. Ker ji ga ne dam me je celo že pretepla. Problem pa je v avtu. Avto sem v celoti kupil sam, odplačujem še nekaj kredita zanj, vsi servisi, gorivo, vzdrževanje, gume… je na moje stroške. Ona si ga pa vzame kadar želi, češ, saj je vse skupno dokler sva uradno poročena. Ona je svojega prodala že pred letom in pol, saj ni imela denarja. Gre se neko podjetnico… Na moje in očetovo (njen oče) prigovarjanje naj gre v službo odgovarja, da hlapčevala pa ne bo za druge… Ukvarja se z ezoteriko, ima kup prijateljic, same ločenke itd itd… Skratka…

Razmišljal sem da bi avto “prodal” znancu, ta pa bi mi dal pooblastilo da lahko uporabljam “njegov” avto samo jaz. Če bi mi ga žena vzela bi lahko prijavil krajo. Seveda v tem primeru ona lahko zahteva polovice kupnine, čeprav od kupnine njenega avta jaz nisem videl niti centa.

Kaj mi je storiti?

Spoštovani,

ko človek najprej prebere ta krajši opis težave si ne more kaj da se ne bi takoj prijel za glavo, roka na usta in se hitel spraševal, čakajte, kaj se tle dogaja? Tako žalostno, nemogoče, groteskno, komično in bizarno se zdi vse skupaj, da te pošteno strese. Ampak nato pride grozen občutek nemoči, si lahko le mislim, kako je šele vam oz. kar obema! Koliko se sami počutite na robu obupa, jezni, razočarani in v kakšni stiski mora biti vaša žena v kaotičnem odzivanju! Jasno je, da je tako nemogoče živeti.

Sprašujete kaj vam je storiti? Veste, to je težko odgovoriti, ne bi bilo spoštljivo do vas ali modro, da vam delim recepte in nasvete kaj in kako v vašem življenju (sploh pa ne prek spletnega foruma). Najbolje boste uredili odnos in stvari tako, da ravnate po lastni vesti, odločno, vendar z občutkom za pravičnost, s tem da ne pozabite na vaše dostojanstvo. Kot vidim je težava že precej akutna, zato bo treba ukrepati odločno. Ko enkrat imamo občutek, da smo povsem izčpani in da smo storili največ, kar je bilo v naši moči, pa se situacija v odnosu ni spremenila, kvečjemu je požar še večji, je čas za striktne ukrepe oz. “gašenje požara”. Šele nato se lahko gremo globljega premišljevanja, predelav vzorcev in vizije.

Kot opisujete ima gospa resne težave z občutkom za stvarnost in odgovornost, zato tako trpita. Ne morem vedeti, ampak poraja se vprašanje ali je osebnsotno dovolj funkcionalna, da razume lastno odgovornost oz. posledice svojih odločitev v življenju. Lahko si stojimo ob strani in spodbujamo, toda namesto nas ne bo nihče reševal naših težav, to nam odraslim mora biti jasno. Zato tudi ne vem ali je pripravljena sprejeti dejstvo, da je v resni stiski, in končno, ali ste ji pri tem pripravljeni pomagati, kar je še v vaši moči. To je to, kaj več vam težko zapišem. Kar se tiče finančne potrate, izkoriščanja ipd. bom kratek: ste očitno zaposlen in pošteno skrbite zase, torej imate vse vzvode, da izkoriščanju rečete STOP, odgovornost je potrebno sprejeti, sicer boste še vi ob zdravje, sploh pa otroci, če jih imate.

Vsako fizično, psihično in/ali spolno nasilje pa je nedopustno. V teh primerih ne posredujemo več mi sami, temveč pristojne ustanove/osebe. To smo dolžni do sebe in varnosti nasploh. V kolikor morda čutite, da bi se želeli sami ali pa skupaj z ženo o vsem tem pogovoriti s strokovnjakom, priporočam, da obiščeta bližnjega zakonskega družinskega terapevta dokler so stvari (če so) še obvladljive.

Želim vam vse dobro!