Spoštovani!

Stara sem 24 let imam fanta, ki ga neizmerno ljubim. S fantom živiva pri mojih starših, vendar imamo ločeno gospodinjstvo.
Naša družina je v večnem razsulu. Vse se je začelo z našo staro mamo, ki je zelo hudobna in uživa pri tem, ko kaj zakuha, da se mi pokregamo. Ampak zdaj nebi tukaj naštevala vseh teh te-av, ker je enostavno tega preveč. Vse to se sedaj dogaja že dobri dve leti.
Po zadnji “akciji” sem začela jemati Prozak. To pa zato ker se je fant hotel odseliti in prekini z mano, bila pa sem si sama kriva, ker so mi popustili živci in sem mu vse stvari zmetala ven iz hiše. Zjutraj ko je prišel po stvari, sem ga prosila naj mi odpusti in ostane pa ni hotel. Nato sem padla v nezavest in, ko sem prišla k sebi nisem mogla dihat, tako, da so poklicali zdravniško pomoč.
Kakšne dva meseca je bilo v redu (redno sem jemala Prozac), vendar zdaj več sploh ne prenesem pritiska. Zdraven Prozaka včasih vzamem 3mg Lexsaurin, včasih jih popijem tudi 3-5, tako, da cel dan prespim.
Ves čas premišljujem o samomoru in čakam samo na primeren dan. Pred tremi dnevi bi bila to že storila, vendar me je v zadnem trenutku poklical fant in sem si premislila. On o mojih načrtih ne ve ničesar, saj sploh nihče ne ve.

Prosim vas, če mi lahko kako pomagate. Kajti s fantom se imava zelo rada, rada bi imela otroke in starost skupaj dočakala.
To vse skupaj je zelo zmedeno napisano, vendar vsega se ne da tako hitro razjasniti.

Mogoče imate vi kakšen nasvet zame, ali mi svetujete na koga naj se obrnem. Sem iz Bele krajine in tukaj ni nobenega psihijatra.

Prosim še za zadnjo pomoč, kajti rešitev vseh težav vidim samo še v tem da zapustim ta svet. Moji družina bo srečna, za fanta mi je hudo ampak s tem bom tudi njega rešila težav, je bolj “flegma” in mislim, da bi se hitro pobral.

Lina

Spoštovana Lina, vsekakor morate obiskati psihiatra! Najbližjega imate v Zdravstvenem domu v Novem mestu.Še namanj,kar bo potrebno, je, da boste spremenili razmerje med pomirjevali antidepresivom v korist slednjega, v neposrednem razgovoru pa bo posmezne težave tudi alžje opredeliti.Misel na samomor je tako resna stvar, da z obiskom ne kaže odlašati!

Na koncu itak umreš, nič ni tako hudo, da se ne bi splačalo živeti. Jaz še nič ne čakam, da umrem.

Želja po smrti naj počaka še kakšnih 100 let…

Če veš, da so tvoje težave psihološke narave, potem tudi veš, da se jih da pozdraviti in zgleda da tudi veš kako. Pomisli samo (ampak dobro): ko enkrat umreš, te nikoli, ampak res nikoli ne bo več. Si znaš to predstavljat? Nikoli!